No, če je teh 1.400 € mišljenih kot celoten proračun, potem priznam, da spadam med tistih 80%, ki si več kot dveh ZIHER ne bi 'privoščila'. Pa ne zato, ker bi mislila, da se s tem denarjem ne da prehranit, oblečt, obut, cele družine, ampak je treba plačat še položnice in glavni faktor: nisem rojena v družini, ki bi mi ob odhodu od doma podarila še avto/stanovanje/parcelo ali celo kako hiško. NIČ. Vse sva morala financirat sama. In če odštejem kredit, ki ga plačujeva midva, bi mogoče ostalo še za plačilo položnic in hrano,  za oblačila, dopust in druga razvajanja ne ostane nič. 

In ker sem v zgodnjih najstniških letih doživela, kako zgleda ko oba starša naenkrat ostaneta brez službe, doma pa trije otroci, ki sicer niso bili lačni, kaj drugega pa žal tudi niso dobili, ne, hvala, lahko imam otroke na smrt rada, ampak če jim nimaš kaj nudit, ti tudi ljubezen nič ne pomaga, žal.

Koliko jih ima kdo drug, je pa čist njegov problem, dokler mi ne javka, kako ne more plačat položnic ali pa ima že en teden pred plačo prazen hladilnik.

_____________________________

Niso časi slabi, temveč človek.
John BEAUMONT

IZVIRNO SPOROČILO: decembrka

Me je Ulla spomnila...
Je kdo od tukaj doživel odraščanje v skromnosti, v denarni stiski pa s polno mero ljubezni? Se kdo od teh, ki je to doživel, spominja odraščanja s toplino v srcu?
Ne me je t, da je ljubezen prisotna, če denarja ni. Ne me je t, res ne.

No ja, to pa ni ravno tako, lepo te prosim. Zdej pa res klamfaš. Moje odraščanje je bilo skromno in to, da se nisem mogla oblečt v Benettonove hlače v vseh osmih letih ni imelo veze, koliko me imata starša rada ali pa jaz njiju. 

Odraščanje je bilo naporno v vseh pogledih, ampak nikoli pa zaradi tega nisem bila prikrajšana brezpogojne starševske ljubezni. Da pa povezuješ materialne stvari z ljubeznijo, je pa budalasto. Oprosti, ampak res.  






< Sporočilo je popravil caillou -- 9.6.2009 6:25:22 >

_____________________________

Homines quod volunt credunt. -- "Ljudje verjamejo to, kar želijo." (Julij Cezar)

Sem se pravkar spomnila nečesa. jaz sem odrasla v izobilju, starši so vedno imeli dovolj denarja in sem potem ko mi je umrl oče padla na realna tla, da kot rečejo "življenje ni potica". Večina problemov, ki sem jih imela v življenju je bilo povezano z denarjem, ker enostavmno nisem znala živeti skromno. Spomnim pa se kako je moj oče vedno govoril kako so Šrotovi živeli skromni kot otroci- sedaj pa imajo veliko več od vseh nas, ki smo že v otroštvu živeli precej razkošno in se potem nismo na začetku znali pravilno obrnit. Torej dejstvo je ,da ni nujno da če otrok v bogatsvu odraste, da je to dobra popotnica za življenje.

Je pa moj dedek živel kot otok precej siromašno, bilo je 12 otrok in večino je bil bolj lačen kot sit, ker je bil najstarejši je moral čuvati svoje sestrice, ker je bilo premalo hrane je največji ostal vedno lačen. In ko je potem imel mojo mamo nikoli ni hotel slišati o še enem otroku, rekel je da nikoli ne bi privoščil svoji hčeri, da ji nebi mogel nudit vseega.
Mi na tem forumu smo večino generacija, ki prave lakote ni izkusila, naši starši so večinoma vsi imeli službe, stanovanj je v socializmu bilo dovolj za vse in zato mi niti ne vemo kakšno je teško življenje. ( upam, da se ne motim) .  Časi so drugačni in res občudujem vse, ki si upate imati več otrok in boste poskrbeli, da Slovenci ne bodo izumrli.

Ja jaz. Odraščala sem v času, ko je bilo težko dobiti marsikaj (posledica Milke Planinc), oba starša sta imela bolj slabo plačani službi. Moja starša sta se za nas (smo tri) maksimalno potrudila. Materialno sta nam nudila pač toliko kot sta nam lahko-bolj malo, smo bili pa zato veliko skupaj, ljubezni, smeha in povezanosti je bilo veliko, predvsem pa varnosti. Jaz sem imela super lepo otroštvo in sem svojim staršem neskončno hvaležna za to. In ja jaz se spominjam svojega odraščanja z veliko topline pa pašem v kategorijo tistih ki so odraščali brez denarja. Nismo imeli denarja, nismo hodili na draga potovanja, nisem imela najnovejših igrač, veliko oblek itd... imela pa sem očeta, ki bi za nas dal gate z riti, mamo, kateri smo bile me tri na prvem mestu in je žrtvovala marsikaj da nam je bilo lepo. In če verjameš ali ne, uspelo jima je, da nikoli nismo gledale kaj ima nekdo drug, nikoli nismo bile željne boljših igrač, boljših oblek itd. Zakaj? Zato, ker sta poskrbela, da smo bile zadovoljne in srečne take kot smo bile in v pogojih kot so bili. Zato je ta tvoja trditev, kot ti je ena že napisala čista budalaština in gledanje na svet in vrednote skozi denar.

< Sporočilo je popravil oka -- 9.6.2009 7:52:31 >

eh, sem že napisala, pa bom raje zbrisala....

< Sporočilo je popravil andreja32 -- 9.6.2009 12:36:13 >

ANAIS NIN, veš da sem ob tvojem postu čist solzna postala. Res si lepo napisala...
in sem ob tem pomislila, kako so mi mogoče ene stvari samoumevne...upam, da se bo naš mali ko odraste, spomnil, koliko ga premučkam in prelupčkam:)

ja, denar, meni težka tema:( naši so imeli, pa ne dali. še več, pol življenja so me filali z idejami, kako malo imamo. Sem rabila 15 let, da sem znala zračunat, da ni tolk malo. in imam še vedno v sebi, kako imajo vsi drugi več in da to ni fer...ampak, čist ok nam je, ko črto potegnemo.

Velika ali mala družina, ni pomenbno, pomembna je ljubezen in spoštovanje. Lepo je imeti otroke in lepo je biti brez, odvisno kako se človek odloči ampak, ko se enkrat odloči mora tisto spoštovati, skrbeti in ljubiti, pa če so to otroci ali svoboda.

_____________________________

Daj vsakemu dnevu možnost, da bo najlepši v tvojem življenju!
(Mark Twain)

Pa smo po večih letih le dobili nagrado in to kar dvojno:):)