No enkrat sem ze brala,ko je mamica pisala o histeriji svojega otrocka,pa ji je vecina napisala,da leto dni star otrok se ne more bit histericen:zmeden2:. No jest povem,da je to lahko cist brez problema. Nas tamal je ena velka scrkljana rit ( vem kriva sem :) ) ...in je postal tko posesiven,ce mu ne namenim pozornosti,takrat kot se njemu zazdi,zacne tko kricat,da v momentu zacne bruhat. K da ga ze tko ne ckrljamo in k da je tko easy ga nafutrat...jest sem ze cist out...mulca se ignorirat tkole ne morem...kaj narest v takem primeru?

:rozica:

Pojma nimam, vem pa da so eni otroci, ki kar bruhat zacnejo, ce se trmajo...mora bit grozno...potrpezljivost je bozja mast :zmeden2:

Sorry, mislim,da ni drugega kot zobe stisnit in potrpet. Od mojih sicer ni noben bruhal od histerije, postane pa Pia živo rdeča in v trenutku potna od histerije, smo ji prej tudi v vsem popuščali.
Zdaj jo pa enostavno ignoriram, a pazim, da se ne bi kaj razvilo iz te rdečice.
:rozica:

ojeeeee..kaj me se caka:ups:

Ajej Teja, mi je kar hudo ko berem...sem mislila, da bo mogoce drugace zastartal, ko bos sla v sluzbo...sem pa tudi ze slisala za take primere in mislim, da ti ni pomoci :(:(:(dokler ne bo Maj dovolj velik, da mu bos lahko dopovedala, da se tako ne dela...se pravi enkrat tja do drugega leta bo mogoce nehal...vem, da to ni optimisticno...drzim peti, da se vama cimprej uredi vse skupaj....sej drgac je pa Maj pravi :angel::love:

Ma tle ste ga že v štartu zaje... Od mojga bivša ima tudi večni problem s histerijo tamalih, ko prideta do naju, je bilo v začetku tudi kakšen izpad trme in histerije, potem smo pa s pogovoram in pa s tem, da sva dokazala otrokom, da ne bo z dretjem in trmanjem nič dosegla, kvečjemu še poslabšala vse skupaj, se je pa umirilo. Sedaj se vse pogovorimo...

Zoya, koliko so pa stari ti otroci? Razlika je med eno in tri letniki.

naša je tud, če se začne jokat in je noben ne pomiri. to se stopnjuje, dokler ne postane histerična. ampak je to zelo zelo poredko hvalabogu...
takrat je prav zaripla in rdeča v obraz in hlipa in hlipa in ne more nehat. nič drugega ne pomaga, kot da jonosim po rokah in crkljam in jo probam pomirit - ne na silo, pol je še slabš - čist nežno, tako da ve, da je na varnem in pri mami, da jo mam rada in da je vse v redu.. pol pomalem sama od sebe neha..
to je pa dedno - to ima po mojem dedku, ki je žal že pokojen.. kako bi se je veselil moje žabe.. moj bratec (13 let mlajši) je isti. ko se on razburi, pol se razburi totalno.
histerija je pogojena z živci in psihofizičnim počutjem in nima nič opraviti s starostjo otroka. si histeričen ali nisi. tako pač je...

S starostjo ne, z dopovdevanjem in razlaganjem pa. Vsaj po moje. Triletniki razumejo bistveno več, kot enoletniki :zmeden2:

Zoya...zal ni vse odvisno od starsev...marsikaj je v karakterju otroka...in Maj je borec že od začetka:bravo::bravo::bravo: in Teja se zelo trudi in je mamica in pol:bravo:!

Moj sin poplavi in mu zmajka zrak tako, da sploh ne diha ob napadu histerije. Ko ga zgrabi histerija poskušam najprej pozornost preusmiriti na nekaj, kar ga zelo zanima( prinas palijo živali) in če še ne pomaga ga z mrzlo vodo umijem po obrazu. To smo prakticirali do nedavnega zdaj pomaga samo umivanje obraza z mrzlo vodo.
Manca03

Ma ja, AnBan, skoda besed...teja ze ve, kaj je prav. Me pa tud, da se trudi do maksimuma in cez ;)

Sam kako so lahko zivci in psihoficno pocutje prisotni pri otroku k ma vse vedno in povsod? Men se ne da kej prevec razburjat zato sem ga ignorirala,zdej ga moram pa na vsak pisk ze nosit okol...ja tamal je ze pogruntal na katero tipko mora pritisnit...

hja, to so pa brihtna deca. saj moja tud ve, kako bo kaj dosegla. včasih me zanalašč živcira, pa je komaj 9 mes in pol.
prav zanalašč se dere in joka in me gleda, kaj bom naredla. sem jo že zdavnaj preštimala. če jo vzamem v roke, se pa takoj smeje. če pa ne, se pa en čas dere, dokler ne poštima, da se ne zmenim za vsako njeno finto in čez čas neha.. ampak včasih pa res - takrat ko je histerična. ne veš, kam bi se dal, da bi jo pomiril. saj pravim, da je to hvalabogu zelo poredko, ker takega kričanja in jokanja še ni enostavno poslušat... rabiš dosti potrpljenja ko so deca v taki fazi..

Sej men je jasno,da otrok ne more bit cist miren,saj je bla moja nosecnost zlo zlo cudna...in pomoje je dolocen del mojih strahov in travm prinesel s sabo na ta svet...zato smo ga tud tolk bolj razvajal...ja nc, se dobr da sem v sluzbi,da ga mal manj slism :)

Teja,histerija je dedna, lahko,da ni po tvoji strani,žal otroci podedujejo marsikaj negativnega po starših,ki jih niti ne poznajo.
Res ni pri tem vzgoja tako pomembna kot sam karakter je pa res, da se starejšemu otroku da več dopovedat kot malemu.
Potrpljenje, po mojem drugo ne pomaga. Pa pazi,da ne postane plav ali rdeč, takrat ga imej pod nadzorom.:rozica:

Draga Teja!

Sama boš najbolje vedela, kako reagirat in kaj naredit. :metulj:
Povem ti pa lahko samo tole, da je moj starejši sin imel napade "jeze"...ampak brez bruhanja ;) Ta mljaši (zdaj star 2,5 let) je pa pravi :hudicek:glede tega! Ko začne jokati (kadar kaj ne dobi ali česa ne doseže...ker ne more ali ne sme) takrat je jok :(( in kašljanje na silo ..nato pa bruhanje. Do bruhanja se je stopnjevalo nekje morda 3 x....:grrr:zdaj ne pride več tako daleč. Ali mu preusmerim pozornost (pa ne z stvarjo, ki mu je bila pred tem prepovedana ali nedosegljiva), ali ga pomirim in mu v hecu popiham obraz (pravzaprav preusmerim pozornost), ... včasih pa zdaj že pomaga tudi, da mu povem, da ko bo nehal jokati..se bova pa lahko pogovorila in igrala dalje. Včasih pomaga....vedno pa ne. Torej prilagajam se nastalim situacijam. In nekako gre. Se pa strinjam s teboj, da je to zelo naporno obdobje, ko jih vse zanima, še niso samostojni, rahlo nerodni...in se velikokrat znajdejo v nevarnih situacijah, ko enostavno rečeš NE in takrat v jok :((
Želim ti, da čimprej mine ta faza odraščanja...potem pa pridejo drugi "problemi" (vidim pri starejšem sinu - 7 let )

Vse lepo ti želim! :rozica:

Kaj pa vem, po mojem tudi ne moreš čisto nič narediti. Jaz takih izkušenj res nimam, pri nas je samo zahtevnost vsako sekundo, ni pa nikoli bilo take vrste trme. Je sicer imel Tibor obdobje, ko je tlačil roke v usta zato, da je bruhal, ampak to čisto tako, ker se mu je fletno zdelo.
Po moje ga bo počasi minilo. Jaz bi v takih primerih reagirala čimbolj mirno, navzven temu ne bi posvečala posebne pozornosti. Ko pač pobruha, kar ima za zbruhat, čimbolj mirno pobrišeš bruhec, pa nikamor naj se ti ne mudi. Ko pobrišeš, pa Maja mirno vzemi v naročje in ga pomiri, če se ni prej že sam.
Ne vemn, ne morem biti pametna, ker teh izkušenj nimam, ampak predstavljam si, da bi jaz tako naredila. Čimmanj galame okrog te bruharije, delaj se, kot da je to nekaj najbolj normalnega na tem svetu. Lepo mirno in počasi. (Pa zraven si govori: ne bo me spravil s tira, ne bo me spravil s tira.... ommmmmmmmmm, ha, ha).

Mogoče me boste napadle, ampak, zakaj ga ne bi dala v vrtec, tam bi težko uveljavljal samo svojo voljo in bi se naučil funkcionirati v skupini,
kolikor sem do sedaj lahko opazila, ao tisti otroci, ki imajo varstvo pri dedkih, babicah, tetah itd. najbolj razvajeni, trmasti, pa še kaj bi se našlo, ker niso vajeni delovanja v skupini in se vse vedno vrti samo okoli njih,
jaz bom Hano naslednje leto sigurno dala v vrtec, kljub temu, da je moj oče že upokojenec in bi jo lahko imel on,lp!

Ja glede tega so pa prednosti in slabosti. Mogoče ne bo več trme, bo pa potem kej druzga.:zmeden2:

Joj Teja te ful zastopm,pr nas se tud zdej to obdobje začenja:(sploh kadar jemo....je blo že bolš pri jedi,zdej so pa spet potrebne vse sorte animacije,ki pa tako kot so pomagale včasih,zdej ne zaležejo več:(
Tko,da ti kej pametnega sploh ne znam povedat.
Bi se pa s polono2 kr strinjala,vrtec bi res znal pomagat,ker se ne bi več vse vrtelo okrog Maja,stvari bi se moral naučit delit,začel bi se borit zase,družba vrstnikov je koristna,...samo vprašanje,kako bi blo z uvajanjem? Verjetno ne ravn enostavn:zmeden2:
Pri nas pa tud vrtec ne pride v poštev,zaenkrat. Prvič zarad moje službe,ker morm met tko še dodatno varstvo,drugič pa po nasvetu pediatra,ki mi ga odsvetuje še sigurno dve leti,zarad vseh težav,ki jih ima ta mal.

Še dobr,da taka obdobja minejo,a ne?

Čao:rozica:

Jaz sem nekje prebrala, sicer že pred časom, da je treba otroku dati vedeti, da se da "užugati" tudi na lep način-ne s trmo ali podobno, ampak s smehom. Sicer sama zaenkrat nimam teh problemov (tok tok tok ob les;)), ampak ne vem-probaj ga enkrat pustiti, da da svoje iz sebe, potem bo videl, da ni s tem nič dosegel. Mogoče bo uspelo. Je pa težko, vem-držim pesti, da bo bolje:rozica:.

Teja pri nas je nekaj časa tudi zelo trmala in to na tak način, da se je z glavo začela zaletavat v omare ali v tla. Pa seveda je bil strašen jok, ker ni dobila tistega kar je hotela, pa še glava jo je bolela. Pa vsi smo skakali vanjo "ne, ne se zaletavat" in oh in sploh. Pa ni nič zaleglo. Potem smo pa ubrali drugačno taktiko. Ko je začela butat z glavo smo rekli "o, a je fino" in smo se obrnili stran, kot da je sploh ne vidimo. Ko se je začela jokat sem jo pobožala in potolažila. Potem je počasi s tem nehala, ker ni bilo nobenega haska - nihče ni skakal okoli nje.

Zdaj pa trmari le še z jokom ampak veliko manj in takrat ji poskušamo preusmerit pozornost. Zmeraj se najde kakšna stvar, zaradi katere je vredno nehat jokat, pri nas gremo ponavadi pajke pogledat. ;)

se pa strinjam, da ni vse v vzgoji in ga do neke meje lahko prevzgojiš, če je tak po naravi pa kaj dosti tudi ne moreš.

teja samo ne se preveč obremenjevat, ker tud to čutijo ti naši mali sončki... saj bo minilo tud to, boš vidla..:rozica:
in tko kot si rekla - še dobro da si v službi, da si mal odpočiješ...
a si morda že poskusla in se mu v taki situaciji začela smejat?? naša trma ni tako zelo izrazita, ampak če se začnem režat takrat, potem me začne tko čukast gledat, da čist pozabi da je trmarla.
držim pesti, da bo kmalu mimo :rozica: