Danes je natanko pet let odkar so mi zaradi raka na dojki le to odstranili.
Čas je minil presenetljivo hitro.
Danes se počutim čisto o.k., za "spomin" imam silikonske vsadke v dojkah in občasne bolečine v roki.
Ugotavljam, da je medicina super napredovala. Vedno več izjemno učinkovitih zdravil imamo, vedno več ljudi uspešno pozdravijo...
Me pa grozno razjezi, ko srečam ljudi, ki še danes mislijo, da se zaradi raka nujno umre.
Razjezi me ko razgabljajo o pacientu, češ da "ne bo več dolgo", ker nekdo pozna nekoga, ki pozna nekoga, ki je imel takega raka in je umrl...
Kako spremeniti mišljenje ljudi?
Kako jim dopovedat, da je potrebna podpora ne pa črnogledost!?

Veliko zdravja in pozitivne energije vsem!

Žal mi je ker si morala skozi vse to. Poznam bolezen rak, saj je ne dolgo tega premagala mojega očija. Nikoli ne bom pozabila ljudi, ki so, ko so ga videli začeli: joj, kako slabo zgledaš, to pa ni dobro, shujšal si.....

Jaz sem se nenehno trudila biti dobre volje, ga spodbujat in "hvalit", češ da dobro zgleda, da je bolje, oni pa so vse to porušili. Tisto obdobje je bilo ravno zaradi njih veliko težje kot sicer.

Ko so mu postavili diagnozo rak, so rekli, da ima le še šest mesecev....živel je še dve leti in 4 mesece in to dokaj kakovostno. Res je, da smo hodili veliko okoli zdravnikov, veliko neprespanih noči je bilo, vendar smo se imeli kljub temu lepo. Do konca nismo obupali nad zravniki, zaupali smo jim in ravno oni so zaslužni, da se je njegovo življenje podaljšalo (v nasprotju z nekaterimi, ki non stop govorijo, da itak vse kar "zašuštrajo").

Ekaz točno o tem govorim.
Z dobro voljo se da ogromno narediti. Poznam kar nekaj ljudi, ki so krepko čez napovedano podaljšali življenje.
Take imam rada in jim ploskam, borcem ki se ne vdajo.
Ne morem si misliti, niti ne vem kako je bilo zate, ko si stala očetu ob strani v času bolezni; sem pa vesela da si se trudila biti močna in pozitivna, tudi ko so drugi sproti rušili.
Žal mi je za tvojega očeta, sem pa vesela da mu je ob strani stala hči s pozitivno energijo.

Ko je moj mož dobil to diagnozo, je bila tašča itak najbolj ubogo bitje na svetu in je videla vse na kubik črno. In mi tako tudi govorila. Enkrat sem jo poslušala, ko pa je drugič začela ploščo navijat od začetka, sem pa rekla: "Stop, midve se o teh zadevah ne bova več pogovarjali, ker nisva na isti valovni dolžini. Meni ni treba še vaše črnogledosti in negativizma prenašat."

Itak pa sem morala biti močna že zaradi otroka, ki je spraševal, kje je oči in kdaj pride in zakaj je v bolnici....

Tako da takrat sva s taščo zaključili s to debato in je res nisva nikoli več odprli. O ostalih stvareh pa normalno komunicirava. Ni panike.

O, pa kako ogromno pomaga pozitivna nastrojenost, zelo, zelo veliko.

Septembra pa bo 9 let,kar so meni odstranili raka na ščitnici s celotno ščitnico.
Še vedno sem reden gost na Onko,ampak je vse Ok in upam,da tako ostane.No, imam male probleme s hormoni,pa se tudi ti sproti ureja...
Ko sem zvedela za diagnozo,se mi je svet podiral,komaj sem dihala.Pa sem imela dobro Dr,ki me je takoj poslala na onko in veliko stvari razložila,tako,da sem imela veliko več problemov,kako to razložiti svojcem in kolegom.
ljudje pa so itak čudni...rak je za nekatere še vedno gobavost...sama sem tudi službo izgubila zaradi bolezni,čeprav sem se na delovno mesto vrnila že po 6 mesecih....
Sama sem bila polna optimizma,še celo preveč in sem si bolezen porinila nekam v podzavest in nekaj let po operaciji in zdravljenju tako uspešno ta sama sebi zanikala,da so se našli še celo tako hudobni ljudje,ki so o meni govorili,da sem samo nekaj "glumila" v Lj po bolnicah in mi v bistvu nič ni bilo,samo delat se mi ni dalo,pa sem raje bolniške vlekla...
No comment...to babo upam,da jo bo še kdaj kaj hudega doletelo...evo res,njej pa privoščim!
Drugače pa se jaz rada s kom kaj pomenim...amapk malo jih je,ki o tej temi govorijo sproščeno...


_____________________________

kaR te ne ubije,te okrepi!

Ja, to je res. In skrivajo. ma midva sva vsakemu, ki ga je karkoli zanimalo, povedala tako kot je. Kaj češ pa zdaj skrivat neki. Brez veze.

Naša žlahta ni mogla verjet, da smo o tem govorili. Ko je eni izmed mojih tet mož zbolel za rakom, sploh nismo smeli o tem govort. Vsi so spraševali kaj mu je, tudi že delno vedeli, ona pa vztrajno nekaj lagala. Groza, kako so ljudje primitivni.

potrjujem...moja bivša tašča je okrog govorila,da sem sedaj jalova... da niam smisla,ker itak ne bom mogla otrok imet....
in to mi je enkrat še v faco rekla...

< Sporočilo je popravil šnucika -- 18.6.2009 14:13:12 >

_____________________________

kaR te ne ubije,te okrepi!

A daj nehaj  to ti pa je coprnica, ni kaj

pa še izjava bivšega delodajalca,zakaj mi ne podaljšajo pogodbe:"rakavi ljudje so nezanesljivi!"
moja bivša šefica je kar jokala,ko mi je to povedala....

_____________________________

kaR te ne ubije,te okrepi!

Jao!
Mene je tudi probal vodja ob službo spravit :" Ne bom imel delavca na papirju , ki mi ne dela".
Pa sem ga direktorju zatožila. Je hitro uredil zadeve.
"Glumila" menda nisem nikoli, sem pa bila v začetku oklicana za "đankija", kasneje pa sem od drugih izvedela, da se mi je menda ponovil rak in da me tokrat ne bo možno rešit.
Še dobro, da moj onkolog tega ne ve, bi jim morda še verjel.

oprosti ampak res mi grejo kocine pokonci ko sem tole prebrala(pa tašča isto)-mislim haloooooo

Tudi jaz sem trenutno tista pozitivna oseba, ki bodri svojo mati. s to razliko, da je ravno ona tisti, ki zbijo vso pozitivo. po 14 dneh sem jo morala ustavit, ker mi je nonstop govorila kaj moram naredit, ko bo umrla...
Dve leti nazaj je za rakom umrl oče sama ga je rihtala in bila vedno pozitivna- za sebe pa je čisto odpovedala.
Sedaj sem dosegla vsaj to, da se za mene trudi zjutraj vsat iz postelje, pojesti zajtrk...
Tudi kakšen dan ko se počuti bolje in jo kdo vpraša kako je, odgovori: Ah, slabo! Ves čas govori o bolezni ampak vedno s prizvokom- saj bom tako ali tako umrla... Če pa jo opomniš reče pa samo: Saj sem samo realna!!
 
No ja, jaz ne bom obupala. za svojih 52 let je čisto premlada, da jo ena diagnoza spravi na drugo stran- kjub temu, da ji zdravniki nič lepega ne obljubljajo.

sem vesela da sem odkrila tole debato namreč v moji družini zbolevajo za rakom......pred 20 leti je dedek(po očijevi strani)umrl za rakom(ne vem kje ga je imel),nedolgo nazaj pa sta zboleli obe očijevi sestri-ena na dojki,druga na pljučih......ta ki ga je imela na dojki,so ji dojko odstranili,še vedno hodi na operacije in živi pozitivno naprej........tadruga teta,ni nikoli kadila,dela v pisarni,dolga leta so jo zdravili za čisto druge zadeve(sinuse nima čisto ok),pred kratkim pa ugotovili da ima raka na pljučih in da je že zelo napredoval....hodila je na kemoterapije in pred kakšnim mesecem so jih ukinili ker je preveč šibka po njih......dobila je le ene tablete.......groza me je gledati,kako obupuje

vesela sem za vse vas,ki ste zmagale nad boleznijo in želim da ste tako polne optimizma in volje ,še naprej

< Sporočilo je popravil majchy23 -- 18.6.2009 14:27:15 >

 pa saj ne moreš verjet! Šnucika! Vsaka ti čast in tvoj podpis sedaj zelo dobro razumem!

Tudi nas je bolezen doletela pred devetimi leti. Oče je zbolel za pljučnim rakom-kadilski, dali so mu ne več kot tri mesece, dočakal jih je samo pet. Točno na današnji dan bi bil star 69 let
No, pri nas se o tem načeloma ni govorilo, vendar vsakemu sem se zlila, kateri je imel pet minut časa in me je hotel poslušat. In mi je bilo lažje, dobila sem moralno podporo (sicer res ne od vseh...).  In kasneje je zbolel še takrat triletni nečak, levkemija neozdravljiva. Oba sta med . Zaradi teh dveh izkušenj me beseda rak, žal-ne morem si pomagat- prikova na tla, pa nisem paničarka, vendar me kar srh spreleti. In zelo sem vesela, da slišim kljub resni diagnozi, pozitivno naravnane in energije polne ljudi. Verjam, da je to pol zdravila proti njemu! Šnucika, tebi pa


_____________________________

Šnucika dobra si!
Če te ne moti ( resno me firbec matra) , kako pa si ugotovila, da gre za raka na ščitnici? Kaki so znaki?

Glej,saj si sama dala čez bolezen....in vidim,da si tudi ti optimist ...nekaj pa nam vendarle ostane...tebi občasne bolečine,meni pa hormonsko neravnovesje iz katerega nastane nekaj težav s psiho (annkisoznost) in skakanje s težo ...enkart se redim,drugič hujšam.

Moji znaki so bili že kar konkretna bula na predelu ščitnice...2.8 cm velik tumor,po histološki analizi odstranjene ščitnice pa so našli še 4 metastaze-manjše.Samega delovanja pa ta hudič sploh ni motil,ščitnica je delala kot ura

Drugače pa sem na račun bolezni imela leta probleme s službo,šla v s.p., se matrala,životarila in lani avgusta končno dobila pravo službo,kjer me vsaj cenijo in nikogar ne briga pretekla bolezen.
Z ostalimi ljudmi iz preteklosti sem pometla,sedaj mi je lepo in imam dobrega partnerja in lepo ter zdravo tri in pol letnico.
In ne zanikam si več bolezni...če se slabo počutim to povem in se ne delam več junaka...pa tudi veliko razmišljam o tistem času preživetem na Onko-še na starem A oddelku in vsakič,ko grem na kontrolo,me malo stiska...kar menim,da je pozitiven stres...prej sem hodila čisto hladno,kot ,da bi peljala avto k mehaniku....

evo,na  spet bi kar pisala in pisala.....

kako pa je bilo s tabo?

_____________________________

kaR te ne ubije,te okrepi!

Tudi jaz se pridružujem tej debati. Naša družina je kar nagnjena k rakavosti. Najprej je za rakom umrl dedek, 2 meseca zanjim še babica in pred 3. leti je za rakom na debelem črevesju umrl še drugi dedek. Prav tako je za pljučnim rakom umrla še moja teta. Mene je kar groza, ko pomislim, kaj nas lahko vse doleti.

Ko je zbolel dedek, tudi pri nas nismo smeli debatirati o njegovi bolezni. Babica si je zatiskala oči in vsem sorodnikom prikrivala dejansko stanje. Niti njuni hčerki si nista smeli ogledati očetovih izvidov, tako da sta jih na skrivaj kopirali, ko babice ni bilo doma.

Mislim, da je fajn in kar prav, da se razpišeš. Tak je bil tudi moj namen ob začetku te teme. Se lahko mnogo naučimo vsi skupaj, tudi tisti, ki smo imeli raka.
Sploh ta del, ko si napisala, da ščitnica je pa delala kot urica.
Tudi pri meni je zrastla bula. Najprej mala, potem se je večala. Sem se naročila v amulanto za bolezni dojk na pregled, pa so mi dali datum čez 7 mesecev.
Ker me nič ni bolelo, nič ni bilo narobe.... nisem kaj prida ukrepala.
Po treh mesecih pa sem užaljena odšla k svoji zdravnici, češ da je bula grda, pa velika, jaz nočem bit taka...
No potem je akcija hitro stekla, sem dobila napotnico z oznako nujno!!!, sledil je pregled v amb. za bolezni dojk, datum za operacijo.
Še pol ure pred operacijo mi je kirurg rekel, da verjetno ni nič hudega in bo samo bulo odrezal.
Ko sem se zbudila, so mi pa sporočili, da je bila bula rakava in da so morali odstraniti celo dojko in vse podpazdušne bezgavke.
So mi pa kasneje naredili rekonstrukcijo dojke, pa še drugo dojko malo popravili, zdaj sem pa Pam Anderson!

Si zadovoljna z rekonstrukcijo?

_____________________________

kaR te ne ubije,te okrepi!

Čisto po resnici!
Lahko bi bilo bolje, verjetno. Ker pa je minilo od odstranitve dojke pa do rekonstrukcije skoraj eno leto sem bila presrečna, ko sem videla "hribčka".
Prej sem imela protezo, ki se jo vstavi v moderček.
Čez dan je bilo vredu, razen če sem se sklonila; mi je enkrat na obisku pri prijatelju, ko sem se sklonila, padla na tla; je bilo vsem prisotnim bolj nerodno kot meni.
Me je pa vsak večer razkurilo, ko sem protezo očistila, pospravila v škatlo in zagledala dolgo vijoličasto brazgotino.
Skratka, "joški" mi ne padajo več po tleh in že to je ogromno.

Kako si pa ti sprejela zdravljenje in posledice?

hehe...temu sem se pa nasmejala

ma,kot sem že napisala,sem sprejela polna optimizma,zanikala pa sem si resnost bolezni...nekako sem si zabila v podzavest,da to ni nič ....šele sedaj,po skoraj 9 letih malo več razmišljam o tem,sploh,ker sem se soočila tudi z anksioznostjo in paničnimi napadi pred dvema letoma in sem poleg jemanja zdravil morala še ogromno delati na sebi,na popravljanju svojega mišljenja,dojemanja bolezni in da rak ni nekaj,ker vržeš za prvi vogal v življenju.
Posledice so dokaj mile,neravnovesje hormonov,ki se občasno zgodi,nihanja v teži in brazgotina na vratu,ki pa so mi jo že dve leti po operaciji popravljali,saj mi je zategovala in je prirasla na požiralnik.
Sedaj kaže,da bo vse OK...v zadnjih mesecih sem tudi premaknila hipotirozo v normalno stanje...prvič v 9 letih sem imela porazno stanje hormonov in sem se zaradi tega še fajn zredila...maja sem imela kontrolo in je boljše,kile pa gredo bolj počasi dol
Bo že,si pravim...važno,da je vedno stanje takčno,da ni treba na še eno radiojodno terapijo....




_____________________________

kaR te ne ubije,te okrepi!

uwaga, vse pohvale za tole temo. Veliko premalo se o tem govori in zato potem toliko tabujev, popolnoma brez potrebe. Bom kaj vec napisala v naslednjih dneh, nimam sedaj casa, ampak sem sla skozi vse stadije bolezni ob moji mami in zelo dobro vem, kaj si dala skozi snucika, moja mami je mela ravno tako raka scitnice. Zmagal je rak, ampak borila se je do konca in ostajala optimisticna do zadnjega tedna. Na ta nacin si je izborila 5 let kakovostnega zivljenja, brez resnih bolecin.

Ravnokar se srečujem z umiranjem od raka. Mami (55) verjetno ni več pomoči. Tudi sama je že obupala. Hudo jo je gledat kako trpi. Pa vsi smo bili taki optimisti da bo bolezen premagala pa najbrž ne bo tako. Jočem cele dni. Imam malega otroka ki smo ga težko dobili, sedaj pa babice sploh ne bo poznal. Tko mi je hudo. Drugače pa to ni prvič. Umrl mi je že en partner, obe babici in dedek. Tko da beseda rak zame pomeni smrt, pa čeprav vem da ni vedno tako.