katrinka, kar naj te tvoj grdo gleda
, moj mi ni zaradi šivov pustil, da karkoli delam, dokler je bil on na očetovskem. Res, počivaj, jaz sem ribica pa obsedena s pospravljanjem in noben ne zna pospravit tako kot jaz
, ampak ko je prišel Jure mi je 'dol viselo' kakšno imam. Mi je sestrica potem posesala in pomila kopalnico po ene 2 tednih. Marsikdo bi rekel, da smo packi, ampak sori, 2 človeka itak ne moreta umazat tako da ni za živet... Pa ne mislit da je sedaj kaj lažje, včasih jem ob 8 pa potem šele ob 5 spet, kaj šele da bi kaj pospravila, ker je Jure tako zahteven. Res, škoda tvojih živcev in zdravja.
Depresija oziroma depresivno razpoloženje je pa mene zagrabilo ene 3 tedne nazaj, zaradi Jureta, ker nisem jedla nič cele dneve, on ni spal (no, še sedaj bolj malo spi čez dan)..., tako da mi je takrat prišel bratec pomagat, toliko da je skuhal, mi prinesel kaj iz trgovine, ipd. in mi je bilo lažje, ker se mi je zgodilo en dan pred tem, da sem 2 uri jokala zraven njega ali pa on zraven mene, ker nisem vedela kaj naj naredim. Zdaj se učim spopadat z Juretovimi histeričnimi napadi, ko joka brez razloga in podobno.
Ne me razumet, kot da strašim.
Hočem samo povedat, da starševstvo prinese nove izzive vsak dan in da niti približno ni tako, kot sem si predstavljala da bo. Sem mislila, da bo moj otrok popoln, pa glej ga šment, ni.