Pozdravljene!!!
Mislim, da sem vam dolžna še nekaj besed o dogajanju na 17.5.2010 (upam, da me še marate med sabo ;) ).
Po Slovenija ima talent sem zadremala in se zbudila malo pred 12 uro zvečer in se po uveljavljenem režimu odpravljala v posteljo. V ponedeljek sem bila dogovorjena za zadnji poslovilni sestanek v firmi, zato sem se morala hitro spravit v posteljo.
Po vsakodnevne polnočnem lulanju sem si umivala zobe in opazila, da se mi nekaj cedi po nogah. Mirno sem si obrisala in takoj pomislila.... odteka voda??? Neeeeeee! Ko je moj stopil iz tuša, sem ga opozorila, da imam mokre hlačke. In on meni resno: "Ja, a si delala Keglove vaje???" Grrrr, madoda, pa ja vem kdaj mi uhaja urin!!! Sem se čisto razburila
, on je potrgnil surlo in sva optimistično odšla v posteljo... Čez 2 sekundi sem imela Tosamin Vir vložek premočen. "Ajde gremo! Ne boš spal!".
Bom preskočla travmatično pakiranje torbe zame, ker je bil moj čisto preveč v šoku, da bi normalno funkcioniral...
.
Ob 1h sem bila v Lj porodnišnici, ob 2h v porodni. Takrat so se začeli popadki na 5 in 10 min. Te sem predihavala do naslednje izmene - ob 8ih zjutraj sem potem dobila nek hormon za zorenje materničnega vratu, ker sem bila še vedno odprta le za 1,5 prsta. Ta je pospešil in okrepil popadke, da so bili že presneto neprijetni (tudi prej ni bila veselica
). Babica Betka je poslala mojega na zajtrk (bogi revež je celo noč bil z mano, malo spal na tleh na enih blazinah). Ob pol 9 me je pustil samo, šel nekaj pojest in v službo. Dogovorjeni smo bili, da se vrne okoli 12h, da prej itak nič ne bo. Če je babica Betka mislila, da so nič moji popadki, ki so bili vedno bolj močni, se je prekleto zmotila. K sreči je moj prišel nazaj,malo prej, da me je malo odrešil z masiranjem križa (toplo priporočam).
Ob pol enih sem končno prejela prvo dozo epiduralne, odprta sem bila za 3,5 prsta. Popadki so bili zdaj že zeeeelo boleči in na eno minuto. V roku 10 minut po prejemi analgezije, so se bolečine umirile, tudi CTG je kazal ravno črto - brez popadkov. Tako sem končno malo zaspala za urco in pol, do - naslednje smene!!!
Preden je babica Betka odšla mi je nabasala še umetne popadke, brez da bi pregledala koliko sem odprta - ker da naj itak ne bi več imela popadkov.
No in pol ure kasneje me je dobila v roke babica Maruša, pregledala MV... hm, nekak z lahkoto je dala roko not... pa tudi zdelo se mi je, da mi vse tišči nekam dol.
In mi z nagajivim nasmeškom reče: »Lubica, mi bomo rodili!«
A si morate misliti - popolnoma sem se odprla v uri in pol, medtem ko sem SPALA! Zadnje pol ure semimela tiste popadke, ki potiskajo doječka na pot... in epuduralna mi je začela popuščati. Babica mi je predlagala da zaključimo brez dodajanja analgezije. In ene 10 min sem imela možnost izkusiti te popadke v vsej svoji bolečini. Imela sem tisto bedno masko, ki je itak kr neki, da si ves zadet.
In na sredi potiskanja in vse bolečine sem celo mrknila za nekaj trenutkov. Prepravila me je tema in bolečina je izginila. »Tako torej izgleda, če umreš.« sem si mislila... k življenju me je privlekel glas babice »Bodo punce prinesle.« In punce so res prinesle. Prišle so zdravnice za epiduralno, gledat kaj se dogaja. Vse presenečene so ugotovile, da rojevam in mi blagovolile novo dozo analgezije.
Zaključek je bil ok. Čutila sem popadke, da sem lahko pritiskala. Babica mi je lepo pazila na presredek, zato se mi je le malo natrgal. Dobila sem samo dva zunanja šiva.
Rezultat vsega dogajanja lepo spančka v svoji posteljici. Je najlepši otrok na svetu z pogledom, ki mi vsakič stopi srce. Dročbi prstki, ki ti stiskajo kazalec, nežni vzdihi zadovoljstva ob dojenju... Ko se v trenutku zaveš, da si ti v tem trenutku najpomembnejši človek v življenju te drobne osebice. Eh, sej boste videle. Samo brez panike in z veliko mero samozavesti in optimizma stopite v materinstvo. Meni je pomagalo.
http://www.element.si/Tomi/PICT8983.JPG