IZVIRNO SPOROČILO: UmpaLumpa
no jaz tudi mislim, da ena vzgoja mora bit že od čisto malega. ok, ne boš vzgajal 4 mesečnega otroka, ampak vsega pa mu tudi ni treba pustit. če je do 2 let vse dovoljeno, ker je otrok itak mali, pa ne razume, pa ga ne smeš zatret, ni luštno, če pri 2 letih naenkrat prileti tisoč omejitev.
omejitve, obnašanje itd. pač morajo biti, tako to na svetu je in prej kot otrok to dojame, lažje mu bo kasneje.
Saj vzgajanje ne pomeni, da otroka pretepaš, ga pustiš kričat do nezavesti, ima pol urni time out, če pa se grdo obnaša, pa so neke "sankcije."
tudi moj sin je poskušal z ihto. je padel v tako panično dretje, cepetanje in norenje, ko ni bilo po njegovo. tudi sama se zavedam, da je to faza, ampak kot mama je moja dolžnost, da mu pokažem da se da tudi drugače. kadar je kričal sem mu tudi po stokrat rekla, naj se umiri, naj neha jokat... da ga ne razumem. star je bil nekje 8-9 mesecev, ko je začel s tem. parkrat je poskusil in ugotovil, da to ne pali. tudi jaz sem ga stisnila objem, tudi jaz sem mu pela, ampak poleg tega sem mu dala jasno vedet, da z dretjem ne bo dosegel nič. kadar je začel iz polnega za brezveze izsiljevat, sem ga odnesla v njegovo posteljo in tam je počakal dokler se ni umiril,
to sem naredila do sedaj samo parkrat in vedno se umiri po manj kot minuti. zakaj? ker vidi, da nič ne doseže s tem. sem zato slaba mama?
ne, jaz mislim da sem ravno zaradi takih stvari dobra mama. ker je šel 5x po minuto v posteljico in ker sem mu 5000x povedala naj ne kriči za brezveze, imam trenutno 15 mesečnika, ki ne izsiljuje, se ne jezi, se vse zmeniva lepo.
saj je tudi njemu lažje, da ga stvari ne razjezijo takoj. da ne znori in ne vpije, pa sploh ne ve zakaj. da ne joče od groze, ker ne more spravit lika v pravo luknjo. vse to so stvari, pri katerih reagira umirjeno, ker se je tako naučil.
ne rečem, da bo čez eno leto, ko pride ta huda trma enako. ampak jaz bom vedela, da bi bilo še hujše, če ga ne bi vzgajala.
kar se tiče joka, uspavanja itd... tu sem mnenja, da so otroci različni. eni rabijo tako, drugi drugače. jaz svojega fantka nisem pustila jokat, ampak sem bila ob njem dokler me je potreboval, ga nosila ko je to želel, ampak načeloma (razen čisto na začetku) nisem skočila na ta prvi jok in se je tudi tako naučil, da se malo da počakat.
naš je bil kar se tiče spanja, katastrofa in vem da sem naredila vse tako, da bi bil označen za razvajenega, ampak me to ni brigalo, ker otrok potrebuje ljubezen, nežno roko in vzgojo.