"Draga deklica, enoinpolletna, nehaj šnofati po moji torbici in pojdi k mami."
ja, po moje drugič kar to reči - pa ne zato, da bi te deklica razumela, ampak zato, da te bo mama...
Saj pravim: mogoče drugače gledam, ker nimam teh problemov z ronjo, ker je pač taka bolj nezaupljiva zunaj in ne bo nikoli šla kar k nekomu brskat po torbici ali sploh kar k nekomu, če je tisti res ne povabi ali če ni velik manj kot 1 meter

(lejla pa še ne hodi in je pač po difoltu vedno pri meni). ko pravijo, da 2letniki bojo kar šli z ****-om iz igrišča, če jih bo povabil - Ronja ne bo (mogoče kasneje, zdaj ne, vedno gleda, kaj mava midva o tem za povedat...). Zato si mogoče ne predstavljam, kako je, ko te enoinpolletnik kar napade... Tudi nisem imela slabih izkušenj z malimi zunaj do zdaj- mogoče zato, ker sem se rada z njimi igrala, pa smo se pač skup igrali - mogoče ne ravno z mojo torbico, ne vem... Nimam pojma, kako je to pri tebi izgledalo - nisem ti hotela naredit krivice - samo pomislek sem imela, da če bi nekdo rekel moji mali, kaj jo zanima pri njem, bi mislila, da si želi igrat z njo...
Samo pravim, da je včasih v enih očeh tako, v drugih pa drugače. In sama bi rada, da mi ljudje povejo, če jim bo kdaj katera od mojih malih šla na živce, ker se to lahko enostavno zrihta - pokličeš otorka in to je to. Ne bi ju pa rada vzgojila, da se me morata vedno na javnih mestih držat za krilo, bi rada, da sta samostojni. Kar pomeni, da bosta kdaj naredili tudi kako škodo - in jo bomo poravnali in se opravičili, to zame spada k vzgoji, ne to, da preprečiš take situacije.
jasno je, da morata biti v trgovini na očeh - torej ne smeta it nekam, kjer ju ne bom več videla - ampak po eni aleji živil dol pa lahko Ronja mirno teče - saj tudi jaz tečem po njej, če se mi mudi ali če bi bila samo rada čim prej gotova ali če mi je dolgčas... Tudi z vozičkom kdaj "divjamo" okoli - navadnim ali nakupovalnim (če gremo same v trgovino dopoldne, ko je vse prazno in je prav fajn proga

). Če ni nikogar na poti, pa šibaš, otroku se fajn zdi, z nakupom si hitreje gotov, pa še bolj zabavno je... Zakaj ne bi? Jasno pa, da ne bomo povozile nikogar in da ne bomo šibale tik mimo kake babice, ki bi se nas lahko ustrašila. Prodajalke se navadno smejijo, torej nimajo nič proti... se mi zdi, da včasih malo preveč kompliciramo z bontonom.
Če bi ljudje delali po vesti, ne pa po bontonu, mislim, da bi bil svet veliko lepši! Prepovedano pri nas je ogrožanje drugih in sebe, ampak tekanje od enega konca aleje v trgovini do drugega, mi res ne paše v to kategorijo. pa tudi: kako ji bom razložila, da se to ne sme, ampak jaz pa to lahko počnem, kadar se mi mudi?

Ali pa celo od nje zahtevam, da pohitiva - takrat pa lahko teče? Ali pa vi nikoli ne hitite/tekate po trgovini?
Pred leti sem precej inšturirala prav take: "razvajene, nevzgojene,...", pa nekak nisem imela problemov z njimi - vsaj z veliiiiko večino ne... Edini primer, kjer mu nisem mogla do živega, je bil fant, kjer so bili za moje pojme problem starši: "vi ga kar primite, da bo delal" - jasno, da ne bo! Pri tem sem sama rekla, da morajo najt drugega inštruktorja, ker jaz nisem tak karakter. ostali pa niso rabili nobenega strahospoštovanja, pa so vseeno lepo delali... Imamo več pristopov, vsakemu kak bolj ustreza. Meni strahospoštovanje pač ni všeč. In ga ne bom privzgojila malim. Ker mislim, da je dovolj drugih načinov. Ko mi jih bo zmanjkalo ali če ne bodo delovali, pridem po nasvet

.
treba je biti prijazen do ljudi, dokler ti kaj slabega ne storijo, vsekakor! Vendar pa to, da je nekdo 1 meter večji, še ne pomeni, da ima nujno prav (velja tudi zame). Upam, da so bojo moje male upale naredit kaj družbeno nesprejemljivega, ker je dostikrat to bolj prav za moje pojme. in pomeni, da misliš s svojo glavo.