Kot da berem zgodbo svojega življenja , s tem da bomo mi 3 sončka dočakali čez 1 mesec.

In sedaj resno, če moraš tuki dobiti potrditev al  je ok da imaš otroka al ne potem še raje počakej.

@ Gdč 5ra:

Ravno tvoj post me je pritegnil, da danes tudi jaz nekaj napišem (prvič)

Praviš, da sta v zvezi že 6 let, da imata svoje stanovanje in sta finančno neodvisna. Tudi meni se potemtakem zdi, da je želja po otroku logična nadgraditev zveze. Praviš, da te tvoj dragi zelo ljubi. Pa vendar se mi poraja vprašanje, če se on zaveda, da ti v neki meri povzroča tudi trpljenje (kot si sama napisala), ker se nekako ne zmeni za tvoje želje.

Vprašanje je, česa se tako boji: odgovornosti, neznanega? V tem primeru se mi zdi najboljša rešitev dober pogovor (tu mislim predvsem sposobnost, da znamo poslušati drug drugega; saj veš…imamo dve ušesi in le ena usta  ). Res pa je, da če se partner ne počuti dovolj zrelega za starševstvo, ga nikakor ne gre siliti v to, kot je napisala že BabyKitty. Vseeno pa je moje mnenje, kolikor sem lahko izbrala iz tvojega posta, da se tvoj partner boji, da bo s prihodom otroka izgubil svojo ‘svobodo’ (uživaje, potovanja…). Zopet je tu bistven pogovor, pogovor, pogovor…

Ko tako premišljujem, se mi zdi, da so v teh primerih moški včasih kar malo egoistični.
V primeru, da imata partnerja skupno stanovanje, sta (ali eden od njiju) finančno neodvisna in imata trdno zvezo, se mi zdi, da tudi odločitev o naraščaju potrebuje sklenitev nekega kompromisa. Saj vendar tudi pri drugi vprašanjih ne obveljajo le želje enega od partnerjev (hopefully  ). V glavnem, če je zveza res trdna, se da marsikaj rešiti s pogovorom. Ko se dva zavestno odločita za zvezo, ni potrebno da se v celoti odrečeta nekaterim svojim željam, potrebno jih je znati le malce prikrojiti .

V vsakem primeru pa je potrebno imeti odgovornost do otroka (čeprav nerojenega) ter misliti na to, kako bodo naša dejanja vplivala na otroka, ko pride na svet.


Lep pozdrav vsem!

Jest bom pa tkole rekla. Pravi čas je takrat ko sam začutiš to in ne ko ti govori okolica. Tu pa ni pogoj starost...
Sama niti enkrat nisem pomislna na otroka pr 20 (v smislu, da bi ga imela takrat), po poroki pa je blo čedalje več misli, čeprav kar nisem čutila tisto pravo do zdej..

MENIM, da dokler tega ne čutiš v sebi pravgotovo ni pravi čas! Seveda pa je fajn, da imata rešen tudi stanovanjski problem in službo.

ravno berem nek sociolški text o maldostniki...no sej ni važno. pripeljal me je do razmišljanja, da ta dvom v nas verjetno ustvarja družba. pri 23 mi folk še vedno vošči za novo leto: "veliko seksa, nič otrok" ?!!? in pol se človek malo zamisli... saj ni čudno da ves čas dvomimo v to svojo željo, ko pa nas družba ves čas sili v nasprotno, propagira ne imeti otrok in podobno... še nikoli nism slišala nikogar, ki bi dekle pri recimo 20 letih spodbujal, kdaj si bo ustvarila družino...

morali bi biti bolj samostojni in prepričani vase, verjetni svojim željam!

Družba ustvarja mišljenje, da mora vsak doštudirati, se potem zaposliti, imeti službo ene 3 leta (da ne bo šef postrani gledal) in potem pri 30ih imeti otroka... Med študijem pa noro žurati in zato tudi kakšen letnik pasti (nič hudega)... Naj povem zgodbe moje sovrstnice iz skandinavskih držav, ki ima 2 leti staro punčko, je brez problema v študentskem domu s svojim fantom... in takih je tam zelo veliko! Moja babica je rodila pri 17ih pa je ni nihče postrani gledal, moja mama pri 23ih pa je bilo to takrat tudi čisto normalno. Danes je pa to po standardih full prezgodaj!

Vglavnem... to je odločitev para, ne njunih staršev, ne njunih prijateljev. Vsak človek si sam ustvarja prihodnost.  

V vsakem primeru pa moja mama še najbolje ve kaj čutim. Ker je šla ona čez ista čustva kot jaz.

Ko sem jo v osnovni šoli vprašala kako sem se jaz zgodila, mi je rekla da sem se rodila iz velike želje po otročičku in da me je bila pri 22 letih zelo vesela.

Danes mi pogosto reče MLADI STARŠI LEP OTROK :)

Vztrajna, mislim da imaš prav. Tudi meni se zdi, da se boji da bi izgubil svobodo, še bolj pa tega, da ne bo več prvi. Čeprav je vse to povsem brez potrebe.

Vsekakor to njegovo vedenje ni znak njegove neodgovornosti, prezirljivosti, itd.....ker je čudovit človek in mi stoji ob strani odkar ga poznam. Pogovarjava se, ampak on je zelo tipičen moški kar se tiče pogovorov. Rad ima, da se mu zastavi problem, on našteje logične rešitve in pričakuje skupen zaključek. VseH stvari se pa le ne da tako popredalčkat.

Morda se boji sprememb, morda izgube takšnega ritma življenja kot ga imava sedaj. Vendar mi je rekla mama, da ne moreš biti do smrti sebičen. Nekdo je skrbel zate in ko pride čas ti skrbiš za nekoga. Tako gre krog življenja :)

babbykitty  mene nekaj zanima in sicer s to neplodnostno ambulanto...

mi2 s partnerjem poskušama zanosit že kakšno leto, vendat brez uspeha. Prihajam iz maribora.Kje je ta ambulanta v mb in kako se naročiš?? malo več inf. bi prosila če katera kaj ve...
Imam pa 22.1. ginekološki pregled, kaj naj tam rečem ?' imam suzano završnik


hvala,špela

_____________________________

MOJA ELA: 3.1.2011

Predlagam ti, da vprašaš svojo ginekologinjo, pa ti bo sama najbolj razložila... meni je povedala kje se lahko naročim in kako poteka vse naprej ter rekla naj se kar naročim, ko bom hotela, potem pa pokličem njo za napotnico...

pozdravljenje...

Jaz bom pa le dodala, da je pravi čas  takrat ko to ti  sam začutiš to-neglede na starost.
Sama imam že enega otročka, ki sem ga donosila pr 19,5letih.  

Dobro je, da imata rešen  stanovanjski problem in službo. Pri nama je bilo tako, da je on imel redno službo, jaz pa sem v času  pridno hodila v šolo in si med porodniško iskala službo.

Danes sem redno zaposlena in imam veliko željo po drugem , a žal se je partner po nekaj letih skupnega življenja lani odločil, da se ne želi biti ob meni in  tako, da čakam s5 na pravi čas.


Ti pa kar pogumno.

Ojla,
Tudi jaz mislim, da je velik problem v družbi, ki nam nekako vceplja neke stopničke v glavo in bog ne daj, da se greš ristanc pa da kakšno preskočiš in se kasneje vrneš nanjo.
Mogoče pa samo en predlog za tisto Anonimno, ki ne ve, kako bi telo o začela s partnerjem...
Js mislim, da se moraš o tako pomembni zadevi, kot je načrtovanje družine čisto odkrito pogovarjat. Nč po ovinkih. Konec koncev je to zelo velik korak in sama vidiš, da samo namigivanja ne pripeljejo nikamor, te pač nihče ne jemlje resno.
Če bi bila jaz v takšni situaciji bi vrjetno najpej poskusla tako, da bi si šla iskat kakšno knjigo ali revijo o dojenčkih in bi jo po branju pustila kje na vidnem mestu. Tako bi bil fant lahko pripravljen na pogovor, ki bi potem sledil (pri mojem se pač obnese, če ga ne napadem s kakšno "inovacijo" ampak ima čas, da se pripravi in potem po moško hladnokrvno odreagira na zadevo ). Na vsak način pa bi se zelo odkrtio pogovorila in skuaj predebatirala al ja al ŠE ne.



< Sporočilo je popravil PipiLangstrumpf -- 2.2.2010 7:52:25 >

_____________________________

Kako lepo je živeti... :)

Hoj!
Predvsem je pomembno, da si otročiča želita oba ... Je pa res, da se večina moških najprej malo ustraši ... tako je bilo tudi pri meni. Sama si noro želim in do pred kratkim sva se s fantom tudi sama le bolj po ovinkih "pogovarjala" o otrocih ... v smislu, da sva pokomentirala kakšnega prijatelja z otrokom, ko sva videla kakšno družino z veliko otroki, sva rekla, da si tudi mi2 želiva veliko družino in tako ... Nikoli pa nič resnega, čeprav je v meni iz dneva v dan želja po otroku rasla ... In tako sem se nekega dne odločila, da ga postavim pred dejstvo pa bo kar bo. Povedala sem mu, da si noro želim otroka, da vem da je pravi čas in da mislim, da nimava več kaj čakati ... Velikokrat sva se pogovarjala o tem kako je najina zveza skoraj perfektna in oba misliva, da sva res sorodni duši ... torej bi bil otrok res krona najine ljubezni. Dragemu sem povedala kako čutim in kaj si želim ... ter da imam občutek, da si on pač še ne želi otrok tako kot jaz ... v kakšnem hecu jih že omenja kaj več pa ne ... in sem mu tudi povedala, da se mi ne zdi prav, da mučim sama sebe in njega, če njegova želja še ni  tako močna ... seveda ima pravico, da si otrok še ne želi, vendar imam tudi sama pravico do uresničitve te moje velike želje. Mogoče sem bila malo pregroba, ker se mi je dragi kar zjokal, češ da sem ga zelo prizadela, ko sem rekla, da si očitno še ne želi otrok in da ni fer da ga tako obsojam in tako ... ampak tako sem pač v tistem trenutku čutila. Povedal je, da si seveda želi otrok, vendar ga skrbi moj faks in finance. Mene pa ne. Resnično ... Sedaj nama gre zelo lepo, oba sva skromna, v življenju imava iste prioritete, zelo lepo se razumeva in mislim, da je to najbolj važno ... drugo pa že gre. Če čakaš na idealen čas, ga nikoli ni, ker vedno pride kaj vmes ... če ne drugega pa leta letijo in momogrede si 30+, sama pa sem si vedno želela biti mlada mamica. Tudi s faksom vem, da bo šlo ... sem na sredini 4.letnika tako, da počasi končujem in je to to ... tako sem mu vse pač razložila in mu povedala, da naj pove in se odloči kaj hoče oz. kaj si želi ... da ga v nič ne sili, če se ne bova strinjala glede tako velike odgovornosti, kot je v življenju otrok, sama mislim, da je najbolje skupno pot prekiniti in pač vsak zase naprrej ... Meni osebno družina povemi vse na svetu in mi je največja vrednota sploh, tak občutek sem dobila tudi za mojega dragega.
V glavnem, najin pogovor je bil kar buren ... in vem, da sva odšla v posteljo z mešanimi čustvi in nekoliko zmedenimi mislimi ...
Naslednji dan pa je prišel prijatu, ki je ravno dobil hčerkico ... in smo čvekali in kofetkali ... v ozadju pa je bil prižgan TV in ravno neka oddaja o neplodnosti. Potem so svoje zgodbe govorile ženske, ki se že 5, 6, 7, 10, ... let trudijo da postanejo srečke pa ne gre ... in morajo skozi takšne in drugačne grozne postopke, da ne govorimo ofinancah, ki jih to prinese zraven ... Videla sem mojega kako je z zanimanjem škilil proti televiziji, sama pa nisem rekla nič ... V sebi sem se po pogovoru odločila, da mu dam nekaj mesecev časa, da stvar premleje v svoji glavi in da nekaj časa ne bom silila vanj ... Pa ni minil en teden, ko je rekel da se želi pogovoriti
Rekel je, da je bil po najinem pogovoru najprej užaljen pa  malo jezen pa seveda čisto zmeden, ko pa je stvari popredalčkal po glavi, mi je ppredvsem hvaležen, da sem ga postavila pred dejstvo, ker moški včasih pač potrebujejo tak pristop. Da si otrok z mano seveda noro želi in da predlaga da začneva delati natem, najbolje da kar takoj  in da pač bo , ko bo.
Tako, da se je  najin odnos po pogovoru izboljšal še za eno stopničko, več se pogovarjava in od decembra že veselo delava na tem, da pridelava +

Sedaj sem se pa razpisla, hehe ... želela sem mojo izkušnjo pač podeliti z vami - torej, moje menje - moške je včasih potrebno malo potisniti in jim odpreti oči ... pa se vse razreši!

Lp 

Pozdravljena d3lfink4.

Prebrala sem tvojo zgodbo in imam komentar na to, vendar bi želela, da se ne počutiš užaljeno.

Popolnoma se strinjam, da si morata oba želeti otroka vendar sodeč po tvoji besedah si ti svojega partnerja prisilila v to , da je začel razmišljati o otroku na ta način kar prej nikoli ni. Na kratko povedano si ga zmanipulirala in ga prisilila, da se mora prilagoditi tvojim željam drugače si boš ti našla nekoga drugega, ki bo uresničil tvoje želje.
Oba si ga morata želeti ja, vendar mora pogovor steči popolnoma spontano brez razmišljanj, brez pritiskov, brez joka predvsem pa brez drame. Sodeč po tvojih besedah si še bolj mlada punca in verjetno kot večina Slovencev razmišljaš izjemno stereotipno (npr. če je pa moj prijatelj dobil otročka ga bom pa tudi jaz imela).

Lepo nedeljo in brez zamere.

 
Moje mnenje..enostavno veš, kdaj je pravi čas za . Tedaj se sploh ne sprašuješ, enostavno čutiš  Ženske imamo itak željo prej, kot moški..vendar pomembno je, da se oba s partnerjem skupaj odločita za ta korak. Namreč, moški morajo biti "zreli" za otročke!

jst sm pa mnenja da nikol ne ves kok je kdo zrel, dokler ga nimas.. mi2 mava tud oba zeljo, kako bova v resnici poskrbela zanj pa ne veva, dokler ga ne bova mela.. bova pa logicno dala vse od sebe! in na tak nacin itak vsi razmisljajo pomoje.. tud tisti pri 20ih.. da so dovolj zreli!

Starost nima veze pri starševstvu niti pri odgovornosti. Poznam preveč 30(in čez)letnikov, ki se obnašajo kot pubertetniki in na žalost so nekateri od njih tudi starši. Pri vsem je najbolj pomembno kaj si želita vidva in glede na to kar si napisala sta tudi dovolj odgovorna, saj "štalco" že imata. Moja mami je imela mojega brata pri 19h in mene pri 21h in je najboljša mami na svetu. Upam, da bom jaz lahko svojim otrokom vsaj približek nje. Pa je morala veliko pretrpeti na račun zlobnih jezikov in drugih vseznalcev. Ne oziraj se na to kako te bo ocenjevala družba (tej prasi** itak nikoli ni nič dovolj dobro). Uživajta svojo srečo in kar pogumno!

Hvala za tvoj komentar/odziv, nisem užaljena, tako ali tako vem, da ima vsak svoje mnenje in pravico, da ga izrazi ... vedno pa je tako, da je nekaterim všeč, drugim pač ne.

Mogoče si nekoliko narobe razumela mojo zgodbo, ker sem jo bila primorana strniti, da res ne bi pisala 3 strani dolge zgodbe ... so še drugi dejavniki, zaradi katerih je moje popolnoma osebno mnenje, da je pravi čas ... Menim, da partnerja nisem prisilila, ampak bolj "potisnila" naprej (ne vem točno, kako naj se izrazim), to seveda priznam. Saj je sam povedal, da je o otroku na tak način razmišljal tudi prej, vendar nikoli preveč na glas ... pa še sam ne ve zakaj. Najbrž zaradi skrbi glede moje izobrazbe ... Povedal mi je, da je zelo vesel, da sem sama načela to temo, da sem iskrena do njega, da sem mu povedala kaj in kako čutim. Je tip človeka, ki se nekoliko težje odpre in načne temo (pa sanjač, do konca ), tako da ga je treba tudi pri ostalih, dosti manj pomembnih odločitvah nekoliko pritisniti ... in pokazati realno različico ...
Morda bi to lahko imanovala manipulacija, vendar sem le povedala kaj čutim in mislim, seveda bi lahko bila tudi tiho in v sebi zadrževala vse te misli o otroku in si razbijala glavo kaj si misli moj partner. Pa menim, da je bolje dati karte na mizo, se iskreno pogovoriti in tako razčistiti kje sva ... namen vsekakor ni bil manipulacija in sama to vem, kar je najpomebneje
Sicer pa mislim, da moja želja po ni posledica, da imajo prijatelji že otroke (sicer jih moje prijateljice še tako nimajo, bolj jih imajo prijatelji po fantovi strani), ampak ta želja v meni raste že dolgo časa, saj sem že povedala - iz dneva v dan bolj, recimo zadnja tri leta, vendar sem tudi sama zaradi faksa in mladosti to željo še nekoliko potlačevala.
Sama imam tudi nekakšno "fobijo", da ne bi mogla imeti otrok - ker jih tudi moja mami (mačeha) ni mogla imeti in sem posvojena ... in mi je pripovedovala, kakšne težave sta z očetom imela, skozi kaj vse je morala, ... itd. Pa vem, da moja zanositev s tem nima nikakršne zveze, vendar imam v glavi najbrž več vprašanj in strahov kot kdo drug ...
Druga zadeva pa je moja zdravstvena "težava", da imam samo en jajčnik - desnega so mi morali odstraniti pri operaciji, ko se mi je razlil slepič ... tako, da imam teoretično nekoliko zmanjšane možnosti za zanositev, vendar v praksi sploh ni nujno tako. Ostaja pa, kot sem rekla, tisti strah, ki ostaja ...

Lp

Če razmišljaš o pravem času, lahko vedno najdeš 1000 izgovorov za in proti. Če sta oba pripravljena ( to nisi nikoli, ker nimaš pojma kaj te čaka ), če si ga reeeeeees želita, zakaj sprašuješ.

Sama sem prvič postala mamica pri 22-ih in mi ni žal. Sem bila veliko bolj flegma kot sedaj pri 32-ih, ko smo dobili drugega člana. Veliko manj sem komplicirala, s prinčipeso smo šli povsod, skratka otrok ni bil nobena ovira in zaradi nje nisem nič manj doživela, še več, dala mi je vse in mi še daje, vse tisto kar potrebujem. Sedaj seveda vse to dobivam dvojno.

Kar se pa odgovornosti tiče, sem čez noč postala prava mamica. Soseda je šla pa čez vse kolobocije umetne oploditve, otroka so si takoooooo želeli in pri 34-ih se jima je izpolnila želja in sta šla v Makedonijo in domov prinesla zdravega, cukrastega 7-mesečnega sinka, ki je pa sedaj kar veliko pri babici.
Tako, da odgovornost ni pogojena z leti

_____________________________

When they placed you in my arms, you slipped into my heart

Hanuši, zelo lepo napisano, se strinjam 

Fijuuuuu, kao mi je pa tole uspelo pa res ne vem, tako da se opravičujem, zares  Sicer sem nekaj čarala okrog tvojega imena in gledala slikco, ampak nisem mislila, da se bo kr pod moj post narisalo ...
Oprosti še enkrat!

kr neki..sej ne gre za to da so prijatelji slabi, je pa dejstvo da če nimaš časa, oziroma živiš čisto drugo življenje kot oni,mašposledično tudi manj skupnih interesov, in tako se počasi izgubljajo stike. mislm sori, vsaka nova mamica govori samoo o dojenčkih, nekomu, ki pa nima otrok pa je to 1000km daleč. normalno da se oddaljiš...

Prvo kot prvo je odločitev za otroka ena in edina in če je uspešna, poti nazaj ni. Zato je ta odločitev tako pomembna in v to je treba biti res prepričan. Zato je fino, da se za otroka odločiš takrat, ko že sam sebi večkrat dokažeš, da za svojimi (takšnimi in drugačnimi) odločitvami vedno stojiš (čeprav ti grejo včasih na živce). Primer: Končaš srednjo šolo, se odločit za fax - miljonkrat ti gre na živce, ker bi ti rad danes gledal TV, ampak se moraš učiti za izpit - ampak ne - ti si se odločil in greš na izpit ... Tukaj imajo nekaj malega leta (pač mlajši ljudje imajo ponavadi manj izkušenj - pri 25. si je povprečnež več dokazal in sam sebe bolje spoznal kot 20-letnik). No, to je na splošno, ampak načeloma s starostjo več vemo. To ne pomeni, da naj čakamo v nedogled, samo jaz osebno lahko rečem, da sem pri 20. komaj začela živeti. Pa to ne pomeni, da nisem bila sposobna skrbeti za otroka (tudi želela sem si ga), ampak enostavno sem si dala nekaj let mladosti (to je čas, ki ga lahko izkoristiš samo zase - tiste, ki so imele zelo zgodaj otroka (praktično takoj po srednji šoli) si tega časa niso nikdar vzele (ker so bile mame svojim otrokom, vendar mlade in neizkušene v širšem smislu - izkušnje so pridobivale s tamalimi na morju - mislim, težko povem z besedami, ampak v mladostnem pohajkovanju (ne mislim popivanja, ampak splošno druženje, spoznavanje) sem se naučila marsikaj, česar se doma ob otroku ne bi - tako bi lahko tudi katera druga rekla - kot je prej ena moja predhodnica - stare koke, ki imajo otroke po 30., bi lahko jaz rekla, da imaš otroka pri 20. in si pri 30. stara koka, ki je od srednje šole živela za otroka in ji njeno življenje ni pomenilo niti toliko, da bi si "sama sebi" vzela nekaj časa.

Ne poslušajte svojih mam, ki so bile stare 23, ko so vas rodile (pri meni je bilo isto), ampak se zavedajte, da so naši starši živeli drugače, kot mi. Ne primerjajte se z njimi, ker s tem dajete občutek, da ne veste nič o razliki med njihovim in našim življenjem (govorim v smislu boja za preživetje - službe, stanovanja, kaj lahko nudimo otrokom).

Razmislite, kaj lahko otroku nudite. Naj ne prevlada VAŠA želja po otroku, ampak pomislite tudi malo na to bodoče bitje. V današnjih časih mu vsaj poskusite ponuditi nekaj v njegovem življenju (za to mora biti človek psihično dovolj stabilen, da lahko nudi otroku vsakršno oporo, normalno vzgojo, kasneje pa kak tečaj tujega jezika - to pa je finančno).

Se popolnoma strinjam s tabo. Moške je potrebno včasih res potisniti, da začnejo na glas razmišljati o nekaterih rečeh.
Jaz sem storila isto kot, pravzaprav je najina zgodba dokaj podobna in ko sem brala tvoje besede sem se takoj našla v njih.
Midva sva se odločila pred devetimi meseci za naraščaj in ker nama gre v življenju izjemno lepo sva predvidevala, da se bova lahko veselila že v 1.krogu, a žal ni bilo tako. Zdaj sva se prebila že skozi 9.krog in mislim, da nama tudi tokrat ni uspelo predelati .

No ja, upanje umre zadnje in se že veselim 10. kroga

Tebi d3lfink4 pa želim, da vama čimprej uspe.

Hej TMS82  
No, me veseli, da si se našla v moji zgodbici ... ja, takle mamo ane pri meni je tud tak ... sicer sva vedla, da imava pač male zdr. težavice, ampak vseen upaš in misliš, da sej bo pa šlo - če ne v prvo pa ziher v 2. ... pa ni pa ni ... pa se zna kr zavlečt
Pa sta po 9 mescih (žal neuspešnih) že razmišljala kej o obisku ginekologa ... da ti da recimo Klomifen al pa kej takega?
Ja, jst sem tudi optimist, tako da upam, da naslednji mesec pa bo ... Tudi tebi želim, da čimprej pridelata plusek in bomo kmalu srečke nosečke

Živjo.

Ko sva pričela načrtovati nosečnost sem odšla svoji ginekologinji, ki me je pregledala v času ovulacije z ultrazvokom. Ugotovila je, da imam ovulacije in da imam kar precej velikih foliklov v katerih bi lahko bilo jajčece. Do sedaj nikoli nisem imela gin. tezav in tudi moji brisi so bili vedno vredu. Po 6. neuspelih poizkusih sem ponovno odšla h gin. in takrat je ultrazvok ponovila in vse je bilo o.k. Sama sem jo vprašala, če bi mi lahko dala klomifen pa je rekla, da je nesmiselno saj so moje ovulacije močne, klomifen pa se uporablja pri tistih pacientkah, ki nimajo ovulacije ali pa imajo šibko ovulacijo, pa še ogromno stranskih učinkov ima.
Potem je napotila mojega dragega na spermiogram (na vrsto je prisel po 2 mesecih) , ki pa je tudi bil vredu.
Ja z nama je bilo vse vredu a nikakor nama ni uspelo nič pridelati. No potem pa sem se posvetovala s svojo prijateljico, ki je babica po poklicu in je ravno tako imela težave z zanositvijo pri 2.otroku. Rekla mi je, da naj ne hodim na nobene operacije, ker si lahko naredim več škode kot koristi, naj pustim času čas in čimbolj odmislim vse skupaj. Ja odmisliti - to bo pa težko sem ji rekla.
Maja sem ponovno naročena pri gin. in takrat bova videla kako in kaj naprej.

Je težko ja po 9. neuspelih krog, vendar jaz vem, da ima vse svoj čas in tudi moj dan bo prišel kmalu, ko bom zagledala svoj

Lep sončen dan ti želim.