Sama sem imela dva koker španjela in priznam, da zame ni lepših psov  Res so cukrasti za pojest, ma ni da ni ... toda hkrati priznam, da so to karakterno precej zahtevni psi - vasaj moja dva sta bila taka: živahna še pa še, non stop v akciji, kar pomeni, da ti psi potrebujejo ogromno gibanja, animacije, nenehne bližine človeka in ukvarjanje z njim,  precej ljubosumni znajo biti, trmasti ... če skrajšam, prav toliko, kot so lušni, so tudi naporni. Glede na to, da bi vi dobili kužka v družino, kjer so že otroci, verjetno ne bi bilo večjega problema, vendar večina kokrov, ki sem jih spoznala, vključno z mojima, niso bili neki pretirani ljubitelji otrok.
Tudi sama nega pri kokru zna predstavljati problem, saj jim dlaka zelo odpada, res potrbujejo vsakodnevno krtačenje, ušesa so pri tej pasmi blazno delikatna zadeva, pozimi se jim na dlako sprijemajo kepe snega, in če vzamemo v zakup dejstvo, da je to predvsem hišni pes, si lahko predstavljaš, da to pasmo ni ravno enostavno negovati oz. to zahteva veiko časa in energije.

Labradorji imajo znano super karakter, tudi za nego so veliko bolj enostavni, zato bi se jaz, če bi se spet odločala za nakup psa, na tvojem mestu definitivno odločila za labradorja.

Ti abolutno svetujem labradorca, moraš pa vedeti da je to en totalno razigtan in štorast pes in ko se razigra ga je težko ustaviti, skratka še en otrok pri hiši.
Kar se pa rodovnika tiče, pa ni nujno da bo rodovniški pes zdrav!

 Ko je labradorc od mojih staršev prvič zagledal morje, je obstal kot vkopan in ga niso več mogli premakniti z mesta, čeprav še nikoli v življenju prej ni kaj takega naredil - samo v vodo je hotel. Ker sta naša dva imela v načrtu iti še malo dlje naprej po plaži, potem ni šlo drugače, kot da sta ga spustila in sta potem onadva pešačila dalje po plaži, on je pa plaval po vodi za njima.



No - če ga bomo kupili recimo čez kako leto, ga otroci ne bodo ravno sami vozili na sprehod, ker sta zdajle stara 2 leti in 7 mesecev, tako da ni strahu.  

Ja - vem - labradorc je bil pri nas doma v bistvu ta peti družinski član, in to tak, ki je rabil največ pozornosti.  Ampak so pa izjemno inteligentni - naš ni bil v pasji šoli, pa je razumel in ubogal res čisto vse - smo se pa dosti ukvarjali z njim.



Se zagotovo strinjam - je pa nekoliko manjša verjetnost za genetske napake in dedne bolezni.

< Sporočilo je popravil zmajaz -- 30.11.2009 22:03:39 >

Takole sem jaz sprehajala svojega prvega kokra na morju: jaz sem šla peš, on pa je plaval celo relacijo Piran-Fiesa, včasih tudi nazaj

Ne, saj nisem narobe razumela, hotela sem ti samo povedat, da vsak ima svojo izkušnjo z določenim psom. Eden ti bo priporočal labradorca, drugi kokra.
Fora je v tem, da moraš ti ugotovit, kaj ti paše - ali je to bolj naspidiran pes, ki ima rad akcijo ali takšen ki rajši poležava.. Zato sem napisala, da pojdi k vzrediteljem, bodi tam magari cel dan in si ornk oglej kakšni psi so to. Ali pašejo k vam v družino ali ne. Če npr. radi cele popoldneve preživite v naravi na sprehodu, potem lahko kupite bolj živahnega psa. Če pa večina dneva preživite v stanovanju, potem bi pa jaz raje imela mirnega, ker se hitro naveličaš nenehnega skakanja po stanovanju.

Kar se pa bernija tiče - mi imamo nerodovniškega, star bo 8 let in NIKOLI nismo imeli nobenih težav. Pri veterinarju smo bili samo za cepljenje. 

Jaz sicer 100% zagovarjam rodovniškega psa, ampak tudi tam ne veš kaj boš dobil.

Jaz ti svetujem mešanca. Vem, da si spraševala kokr ali labradorec, ampak v bistvu imaš lahko oboje: mešanca, ki ima oboje v krvi;) Mi smo meli tako, dočakal je 16,5 let, umrla je letos aprila , totaln cukerček, podobna kokru, značaj bolj od labradorja, not je bilo še en kup drugih...

Mi smo meli 3 mešanke, pa vse tri so bile super do otrok, mirne in potrpežljive, prijazne, nezahtevne, brihtne in luštne. Pri mešancih se pač čisto po bioloških zakonih izrazijo ta boljše lastnosti, da pač preživijo.
Razmisli, pa pojdi enkrat pogledat v zavetišče, čisto mogoče, da ti kak sede v srček, majo stare in mlade, velike in male... Njemu boš pa spremenila ali celo rešila življnje! Nočem silit, samo se mi zdi škoda, da dobri ljudje, ki bi lepo srbeli za psa, ne pridejo skup z najboljšimi psi, (kar se tiče nege in zahtevnosti), čisto po naključju, ker se mogoče niti ne spomnijo. saj ni treba, da ga vzameš, lahko rečeš, da si prišla samo sprehajat psa (so zelo veseli, če kdo pride, brat in njegova punca dostikrat gresta samo sprehajat). Lahko prideš skup z otrokom, da vidiš, kako pes reagira na otroka...

Ma, res, ti rečem: mešanci so zakon! V naši ulici so vsi sosedje zamenjali že po 5 psov, ko je bila naša še čisto živahna, sploh ne stara! Mešanci živijo dlje, so bolj zdravi in navadno bolj učjlivi (da ne bom rekla bolj brihtni, ker bojo potem pasemski jezni;), to je vse dokazano... Če imaš otroke, je važno, da pes dolgo živi, ker jim bo hudo, ko bo umrl - in bo lažje, če bojo že starejši... 

Jaz sem pazila in vozila na sprehode psicko od prijateljev. Takrat sem bila stara ravno 12 let.  Pa ni bilo nikoli tezav - padla sem enkrat samkrat, pa se to zato, ker mi je spodrsnilo na ledu. Je pa psicka krasno vzgojena, ker se je lastnica res zelo veliko ukvarjala z njo (no, saj se se zdaj).

Kokri so pa lovski psi in sklepam, da imajo del karakterja oz. nagona sigurno podobnega beaglu. Poznam dva kokra, enega v stolpnici, ki precej laja, ampak je zelooo prijazna in enega iz sosednje stolpnice, ki je krasna .. ful prijazna, ne laja, ucljiva, uboga ... ma res, cuker od psa.

Meni sta obe pasmi vsec .. pa tudi labradorci imajo lahko velikokrat tezave z usesi, kokri seveda vec, ker imajo vseeno bolj dol usesa - to je pri vseh pasmah lahko pogosta nadloga, pri teh, ki imajo uhlje skoz dol in se ne zracijo.

A boltvinski ima pa vec pasem? Vem, da so sosedi mopsa tu kupili.

Hja, ta nasvet tvoj ronja je pa lahko zelo varljiv, zato ker pač dva mešanca nista enaka in nikoli ne veš kaj boš dobil in kam bo pes potegnil. Super sicer, da ste bili vi z vašim zadovoljni, ampak za nekoga, ki ima dokaj jasne zahteve kaj od psa pričakuje karakterno je z mešancem zelo težko, ker dobiš mačka v žaklju, lahko se obrne po tvojih željah, lahko pa ne. Pri pasmeskih pa vsaj načeloma veš kaj lahko pričakuješ, ker odgovorni vzreditelj upošteva da so psi tudi karakterno tipični in ne samo vizualno. V kolikor pa nimaš do psa nekih posebnih zahtev ali pa samo kakšne dokaj splošne (npr. velik/majhen, kratkodlaki/dolgodlaki, ipd.) potem pa absolutno zagovarjam obisk kakšnega zavetišča. Pa še to, iz zavetišča se psov ne rešuje! Nikoli in nikakor! Vem, da tukaj ni bilo govora o tem, samo ljudje to radi pozabijo. Posvajanje iz zavetišča je odgovorno dejanje, ki mora bit v dobro psa in lahko prinese tudi težave,  saj je večinoma preteklost teh psov neznana. Tako da o reševanju in ne vem kakšni hvaležnosti ni govora. Samo na to sem želela opozorit.

ja, to pravijo tisti, ki imajo pasmske pse - še od nobenega lastnika mešanca nisem slišala, da bi se pritoževal, kaj je ratalo iz njega .

Hm, ne vem, meni se zdi, da je to, da psu omogočiš lepše življenje fajn - pod pogojem, da si itak hotel met psa - ampak zmaja ga itak hoče met... Pasemski vedno dobijo lastnike, ne vedno dobrih lastnikov, seveda. KOliko ti bo pes hvaležen, je odvisno od tega, kako delaš z njim in kako mu je bilo prej. Naša prva psička je bila pritepenka, ki nas je posvojila - ona se je odločila, da bo ostala pri nas . In zanjo lahko rečem, da je bila hvaležna v pravem pomenu besede. prebrisana, da je kaj, seveda, ampak tudi hvaležna. Zadnja ni bila nikoli ne v zavetišču, ne zavržena, ne nič, smo jo dobili kot mladička od mamice in seveda ni mela za kaj bit hvaležna. Ampak ne gre zato, da bi ti moral bit pes hvaležen, ampak zato, da najdeš fajn psa tudi v zavetišču, kjer sigurno nimajo tako dobrega življenja, kot bi ga imeli pri zmajiz.

No, mi imamo isto. Labradorko staro 7 let in dojenčka starega 3 mesece. Tudi naša je skoz noter in je ne bi zamenjala za nič na svetu, sesamo pa vsak dan, kadar je pač obdobje odpadanja dlake.
Jaz poznam psarno Tylah, ki ima labradorce.
Drugače pa, kar se tiče vzgoje, vsak pes je odraz svojega gospodarja  Jaz svoje nisem vozila v pasjo šolo, pa ful uboga, saj sem jo že od majhnega vse naučila, tako da greva na sprehod brez povodca in je pridna.
manna - no, naša ima rada mucke, saj smo ga imeli tudi doma in sta se ful razumela, tako da zunaj nobenega ne preganja. Je odvisno, kako psa naučiš in navadiš.
ronja - se strinjam s tabo, mešančki so prav super in po mojem ni bolj hvaležnega bitja od teh kužkov, ki jih vzameš iz zavetišča, seveda moraš pa tudi tam biti pazljiv, katerega vzameš.