Zanima me koliko pravih prijateljev je ob vas?
Se je mogoče zgodilo, da ste se z nekaterimi po porodu ( ko ste se odločili za družino ) oddaljili ali pa sploh nimate stikov in so pred tem bili zelooo dobri prijatelji?
Pri meni je bilo tako, da je tričetrt prijateljev kar izhlapelo, za katere sem mislila da smo si blizu in da se dobro razumemo, da nas moja želja in odločitev za družino ne bo oddaljila pa nas je popolnoma ločila. Dobila sem celo kakšen nož v hrbet od nekaterih, zakaj nimam pojma ...

Ste mogoče dobile/dobili kakšne nove družinske prijatelje ( da se družita z njimi oba s partnerjem, celo skupaj z otroci )?

Imam nekaj prijateljev ob sebi ampak za te vsaj vem, da so pravi, da se ne pretvarjajo. Skupni prijatelji (družinski ) so redki.
Lahko pa rečem, da sem malček izgubila zaupanje v ljudi!

No, da vidim kako je pri vas....

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Nimam prijateljev,samo znance. Se mi je zgodilo enako,kot tebi. Po porodu so izpuhteli.
Potem sem se še pa preselila in so se še tisti pristni stiki porazgubili.
Je pa res,da je tistega pravega prijatelja težko najti.

Ker sem jaz imela precej pozno otroka, je večina mojih prijateljev imela otroka prej......in dokler nisem sama dobila otroka, mi nikoli ni jasno, kako si ne morejo več toliko časa vzeti zame, kot so si prej.....kar malo užaljena sem bila.....ker tudi, ko so si vzeli čas zame, je bil vedno jokajoči otrok zraven in ni bilo več časa za mirno pitje kavice, da večernih izhodih sploh ne govorim.....ko je z detetom tudi mene narava obdarila, sem začela drugače razmišljati....

Najbolj lepo je pa, da tudi, če se s prijateljem lahko srečaš le nekajkrat na leto, da lahko pogovor nadaljušeš tam, kjer si ga pri zadnjem srečanju končal....povedati mislim, da ni važna kvantiteta prijatelskih srečanj ampak kvaliteta prijateljstva......

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Tudi pri meni so po porodu " stari prijatelji " enostavno izginili.....

_____________________________

Domen 16.11.2003

Manca
02.11.09 - 52/3430
15.12.09 - 54/4600
09.02.09 - 60/5770

Jaz imam najboljšo prijateljico eno...to pomeni, da ji lahko zaupam vse, tudi ko jo kaj rabim mi bo priskočila na pomoč. Tudi ko sem se odločila za družino mi je stala ob strani in me spodbujala, bodrila....taki so res izjeme in še posebaj, če imaš takšno srečo, da jih imaš že od vrtca. Teče 16leto najinega prijateljstva. Vmes sva imeli vzpone in padce, preživeli skupaj pubarteto itn. . Skratka spremenili sva se obe... Trenutno se bolj poredko vidiva, ker je študentka, sama pa imam doma z družino tudi ogromno dela. So pa zato telefoni bolj v 'akciji'.
Prijateljic, ki bi mi pomagale in tudi bile pripravljene poslušat pa imam za preštet na prste ene roke.
Ne gre se mi za številke ali za kaj podobnega... Prizadelo me je dejstvo, da jih je bila kar lepa množica, dokler se nisem odločila za drugo pot kot oni ( zabave, popivanja... ). Potem sem komaj spoznala, da so to bili ljudje, ki so me tako rekoč 'molzli' ko so potrebovali kakšno uslugo.
Vsi so me tako ali drugače izbrisali iz življenja in ker sem dobrega srca (včasih zeloo preveč) si očitam, da sem za to kriva sama. Vendar pa je bila družina moja odločitev in želja, ki je ne obžalujem, četudi sem izgubila kopico nepravih oz. 'namišljenih' prijateljev.

Vsaka šola nekaj stane, a ne....

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

nimam prijateljev 

resno. nimam jih, ker so me do sedaj še vsi razočarali. za zaupnika imam partnerja. če pa že imam težave, ki jih ne znam rešit, se mi le-te ponavadi ne zdijo tako grozno hude, da bi jih mogla pred kom skrivat. povem, vprašam, največkrat obrnem na smešno in dobim odgovore, ki jih itak že vem.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Jaz sem izgubila vse moje prijatle, ki so bili nekoč praktično moje življenje.
Midva sva iz te družbe prva, ki sva naredila ogromen korak naprej, si ustvarila družino in postala odgovorna, in pač ne hodiva več vsak vikend ven, kot oni.
To jih zelo moti.
Ne vem, zakaj, ampak jih ne potrebujem, če me gledajo zviška.

Sem pa dobila enega novega, pravega prijatelja in mojega zaveznika, ki je 10let starejši od mene, ima družino in je bil sodelavec mojega dragega.
Dal mi je priložnost in me spoznal, ne pa me sodil po govoricah, ki so jih sprožili tisti, ki jim gem v nos.
Itak imam napake, saj jih mamo vsi. Ampak pravi prijatelj te sprejme z napakami vred, ne?

Lisička Dada, lepo povedano. Številke niso tisto bistvo, tu se strinjam že od vsega začetka.
Ne razumem pa nekako ljudi, ki ne morejo sprejet odločitev drugih oz. jih dalje gledat enako, kljub odločitvam, ki jih sprejmejo. Zakaj se odnos spremeni takoj, ko nekomu, kar naredi, drugim ne diši?
Po moje so tukaj tudi malo leta vpletena, glede na to da sem prvega otroka pričakovala že konec srednje šole in da sem povrhu še uspela naredit maturo, sem že tukaj 'požela' očitke, da mi je bilo vse prizanešeno in na roko dano...ampak to ni niti malo res....Truditi sem se morala še 2x bolj kot drugi, da sem jih lahko dohajala. In da ima pri vseh teh odločitvah ( odločitvi za družino itn. ) tudi velik pomen zdravje, ki je povezano s tem.... Ni se mi zdelo smiselno takrat razlagat zakaj imam tako hitro otroka, saj je bila to čisto moja stvar pa če izvejo razloge ali ne. Dejstvo je bilo, da so se spremenili....Takrat sem menila, da si niti ne zaslužijo razlage...

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Najboljši prijatelj mi je partner.

Zadnjih +10 let imam prijateljico, ki jo res lahko pokličem kadarkoli. Včasih se slišive vsak teden parkrat, včasih cel mesec nič. Je pa vedno ob meni ko jo potrebujem in obratno. Imave pa obe družini (jaz sem imela prej otroka) in je prijateljstvo zdržalo - eno redkih. Partnerja se razumeta, se pa družita ko se družita družini. Ji tudi zaupam največ.

Na intezivni negi smo se spoznali z eno družino s katero se družimo redno. Ženski del tedensko na kavi, družini v povprečju na par mescev, partnerja imata skupne interese. Otroci se zelo dobro razumejo.

Potem imamo v bloku eno družino, ki nam je pazila stanovanje v času dopusta, se dobivamo večinoma pri nas, se razumemo in si pomagamo. Pazijo mi tudi na otroka če je nujno in nimam varstva.

Potem pa imam dve s katerima sem se spoznala na izrednem študiju. Tudi z ostalimi se še slišimo samo bolj kolegialno. Imamo pa redna skupna srečanja. Prav tako iz bivše službe. Smo bile 4 ženske in se družimo me ali pa cele družine, kar pa zna biti velik izziv, ker je dosti malih otrok. Ena ima dva otroka v OŠ, potem je moja 5 let, ostali pa vsi pod 4 leta - 4x.

Drugače pa iz stare družbe ni ostalo dosti, ker sem bila med prvimi ki sem imela otroka in potem niso razumeli, da ne morem več takoj skočit - rizična nosečnosti, otrok ki je me je rabil cel dan.... ampak se je vsaj pokazalo kdo mi stoji ob strani. Je bolj hitri klepet na cesti in adijo.


< Sporočilo je popravil **Tinkara78** -- 2.12.2009 10:45:28 >

TeyaD., jaz bi pa za sebe prej rekla, da gre za zavist.

Torej, medtem, ko so oni pri 26. in 27. letih vsi prepiti, z nekimi za silo službami in pri starših, imava midva družino, avto SVOJE stanovanje.
Ne vem sicer, kolegica mi pravi, da me ne marajo, ker sem jim "speljala" prijatla, zato ker pač ne hodi več ven tako intenzivno kot oni, jaz pa bolj mislim, da jim gre v nos, da mama midva vse, oni so pa luzerji ostali

100x sem rekla- namesto, da bi si kdo svoj dnar kam vlagal, mogoče začel postavljati kako hišo, ma pač šefica gostilne svojo hišo tolk večjo pa lepšo

nikoli nisem imela prijateljice/prijatelja, s katerim bi lahko predebatirala vse zaupne stvari, se klicala ob vsakem trenutku...
Imam pa kolege/kolegice, s katerimi se štekam.


_____________________________

*prvič smo naredili enega otroka
*drugič smo naredili dvojčke
*sedaj se sploh ne upamo več delat otrok, da ne bodo
slučajno trojčki:))

mizantrop, sem mislila, da sem samo jaz taka čudakinja brez zaupnika

_____________________________

*prvič smo naredili enega otroka
*drugič smo naredili dvojčke
*sedaj se sploh ne upamo več delat otrok, da ne bodo
slučajno trojčki:))

Obe svoji najboljši prijateljici sem dobila med nosečnostjo in po porodu. Krasni punci in še iz istega kraja, kot sem jaz.

Najstarejši prijatelji so tudi ostali, čeprav imam samo jaz od vseh zdaj družino in otroke.

Jaz imam srečo, imam najboljše prijatelje.

Jest sm imela v mladosti in v času študija ogroooommmno ljudi okrog sebe. In nekaj pravih prijateljev v dobrem in slabem. Sedaj imam družino in po pravici povem, da si ne znam organizirati časa, da bi ga ostalo še kaj za druženje. Nekateri prijatelji so ostali. Sploh bivši cimri in cimre. Vidimo se zelo zelo redko tudi slišimo, vendar eden za drugega vemo, da se v kriznih sitaucijah lahko zanesemo en na drugega. Vsak ima svoje življenje, že prej smo bili različni, sedaj ko smo šli vsak svojo pot pa še bolj. Kot družino nas veže neka kemija. Praktično smo bili družina. Skupaj smo živeli 5 let, v eni bajti, po dva v sobi, vsak s svojimi navadami, kapricami pa vendar se nismo niti enkrat skregali. Zame ni prijatelj nekdo, ki ga vidim vsak dan ali nekdo s katerim se intenzivno srečujem.
Zdej si bom pa vzela nekaj minut za spomine na tiste čase 

_____________________________

Če bi rad bil srečen, BODI!!