Še dve zgodbi naše starejše hčerke (glede na način, kako je povedala, ji verjemem, ne gre za otroško domišljijo):
Se vozimo iz vrtca domov, pogovor:
- mami, a se spomniš, ko sva se z babi igrali... (ne vem več točno katero igrico je rekla).
- kdaj sta se pa to igrali? Ko si bila na počitnicah? (mi ni bilo znano, niti ne bi te igrice pripisala moji mami - o njej sem mislila, da govori)
- ma, ne mami, ne s to babi. Z drugo.
- kdaj pa sta se to igrali'
- prej, ko še nisem bila dojenček, preden sem prišla k tebi.
- a to misliš babi M.? Očijevo mami?
- ja, z njo sem se igrala
- ne razumem, kdaj si se z njo igrala?
- preden sem prišla v tvoj trebušček, sem bila pri babi M.
Pojasnilo: babi je umrla 6 let pred njenim rojstvom, torej jo ni poznala. Jaz si to pojasnim samo tako, da sta bili skupaj nekje v vmesnem prostoru, ali da so bili elektroni skupaj (ker v vesolju nič ne nastane iz nič, nič ne izgine, tudi s smrtjo ne, le drugo obliko dobi, energija se prenaša) ali pa nekaj v tem smislu, kakokorkoli že kdo verjame.
Nedolgo nazaj pa mi reče:
- mami, ti boš prva umrla.
- aja? Kako pa to veš.
- Ja, vem. Take stvari vem. Oči bo pa za tabo umrl, šele potem midve s sestrico.
- Koliko pa bom stara takrat?
- Ne vem.
- A bom imela že sive lase?
- Ja, sive.
Me pomirja, da bom že stara
.