Draga Miška,
iskreno sočustvujem s teboj in poskušam razumeti, kaj preživljaš. Povsem razumeti ne more nihče, ker samo ti veš, kaj se dogaja v tebi.
Predstavljam si, da je hudo, toda poskušaj gledati na vse skupaj tako, da se nič ne zgodi po naključju. Prepričana sem, da je tvoj ati dokončal svojo nalogo tukaj na tem svetu. Pusti ga oditi, ne zadržuj ga ... saj bo še zmeraj s teboj ... kadar koli boš želela, bo s teboj ... samo pomisliti moraš nanj in spet bo zaživel v tvojih mislih in v tvojem srcu ... zdaj je težko in jokaš, ko si ga na nek način izgubila ... tudi jaz sem jokala, ko sem izgubila meni zelo, zelo drago osebo ... ves čas sem samo govorila: ko bi vsaj prišel in mi povedal, da je vse ok z njim tam nekje v neki drugi dimenziji ... potem pa se mi je zgodilo nekaj, kar ne bom nikoli pozabila in kar mi je potrdilo, da je z njim vse ok ... na istem mestu, kjer je umrl on, sem srečala gospoda, ki mi je dejal, da naj ga odvežem (pa ta gospod ni bil privezan!!!) .. .gledala sem ga in rekla bedarijo, da ga bo nekdo drug odvezal (sploh ne vem, kaj sem mislila s tem, če pa sem videla, da gospod ni privezan?!?) ... pa mi je ponovil: Ne, TI me moraš odvezati in mi pustiti, da odidem ...
Takrat sem spoznala, da s svojo žalostjo, bolečino in sebičnostjo v bistvu zadržujem tisto meni drago osebo, da ne more izpolniti svoje naloge, kjer koli že je, tam nekje nad nami ... morda res kot angel. In sem ga pustila oditi ... saj še zmeraj živi z menoj ... v mojem srcu ... za vedno in za večno in nikoli ne bom pozabila najlepših let otroštva, ko sem se lahko učila od njega in vsrkavala njegovo življenjsko modrost ... hvala mu za to.
Uf, malo sem zabluzila, ampak to je bila zame res taka izkušnja, da se mi zdi pomembo, da jo še kdo sliši.
Tvoj ati ni nikamor odšel ... morda fizično ... v tvojih spominih in spomninih vseh ljudi, ki so ga imeli radi, pa bo še dolgoooo dolgoooo živel ...:angel:
Metuljčica:metulj:
