[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Res je, da smo si po karakterju različni. Toda- kaj daš s tem otroku? Če konstantno potrebuje pozornost in jo tudi konstantno dobi? Ne bo to za njegovo prihodnost slabše kot če se otrok nauči, da ni sam na svetu in nima samo on potreb temveč tudi ostali ljudje? Da bo včasih potrebno potrpeti nekaj časa predno se mu bo lahko nekdo posvetil (ker mora recimo vmes tudi kaj narest)? Ne govorim o tem da mora na objem čakat pol dneva. Ampak o tem, da mora otrok vedet da ga imaš rad četudi ga nimaš vedno v naročju in v objemu... In da za pozornost lahko počaka tudi nekaj trenutkov.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

hruška debeluška, se strinjam

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

FLASK A; ampak če ga ti pustiš "malo potrpeti" da ne bo mislil da je sam na svetu, se ne bo naučil tega, ampak se bo naučil, da tebe ni vedno tam, ko te potrebuje. Torej ne bo imel zaupanja, da bodo ljubeči starši vedno tam, ko bo potreboval pomoč. Konstantno bo rabil to potrditev, ker jo ne bo nikoli dobil.
Več o tem v knjigi Povezovalno starševstvo.

Hruška debeluška.

Naše delo je skrb za otroka- ne prvo leto temveč celo življenje. Zakaj bi bilo prvo leto najpomembnejše? Otrokova osebnost in dojemanje okolice se itak razvija do njegovega 3. leta, tako da so v bistvu vsa ta leta zelo pomembna, naslednja pa nič manj.

No, glede spanja. Moj prvi je bil tak kot tvoja. Spal non stop. Sam zaspal, ni želel biti po rokah. Moja druga je čisto nasprotje. Zahtevna. Spat na rokah, vedno bit na dosegu, nikoli iz vidnega polja.

Zdaj pa te vprašam- kdaj za vraga grem pa lahko v miru srat če se mi bo drla ko jo bom pustila v stajci? Med njenim spanjem? Ni šans, ker se miss zbudi takoj ko se samo premaknem z njo, sicer že spečo v naročju.

Naj ti povem, da sem se za njene želje pretrgala na pol. Nosila po rokah, animirala, pomagala, uspavala v naročju, štimala muziko. Cel dan nisem pošteno jedla ker sem samo skrbela zanjo.

In sem se zlomila. Nisem mogla več. Ni bilo vredno, res. Od mene ni bilo nič.
Potem sem se odločila, da je enostavno dovolj. Vedela sem, da me samo izsiljuje. Prav vedela sem. Tisti njen histeričen jok je bil popolnoma drugačen od joka, ko je nekaj rabila.
In danes je druga punčka, jaz pa spet dobra mama. Lahko grem v miru na stranišče, lahko oblečem starejšega otroka za ven, lahko spustim psa pred hišo. Lahko pocartam tudi starejšega pred večernim spanjem. Brez nje v naročju. In to je najina zmaga. Ona se sama igra in zamoti v posteljici, jaz nisem več živčna. In jo obožujem, ker kot družina lahko spet normalno funkcioniramo. Vsi člani družine pa vedo, da sem jim vedno na razpolago, ker jih imam neskončno rada.

No, to je pač moja zgodba.

Bi se strinjala s tvojo trditvijo, če bi moj starejši otrok to kazal. Pa tega ne kaže. No, če sem slučajno na veceju in stvar ne more počakat, gre do očeta.

FLASK_A, ne rabiš se zagovarjati, saj si itak najboljša mamica za svojega otroka. Na takih temah bodo vedno takšne in drugačne mame, ki bodo zagovarjale svoj princip... in največkrat se potem razvije vsesplošno prepucavanje, katera ima prav, katera dela boljše in potem druge uči oz. ji nabija slabo vest kako otroku dela slabo!
Jaz se povsem strinjam s tabo!

Ostalim pa... a res morate smetiti vsako temo s prepiranjem kaj je boljše za otroka in soliti drugim mamicam pamet kako in kaj naj delajo? Zapomnite si, da imajo otroci RAZLIČNE KARAKTERJE ŽE OD ROJSTVA in ker poznate pač "do kosti" edinole svojega otroka, ni treba toliko pametovati drugim mamicam, kako naj delajo s svojim!

Sama sem bla tut ful pametna za druge otroke, ko še sama nisem imela svoje punčke. Ko sem rodila in zdaj, ko se to dete razvija in raste, vidim, kok lahko je bit pameten za druge.... Vendar ti sam najbolje veš, kako se tvoj otrok odziva in kaj dejansko rabi od tebe!

Oba otroka sta bila non stop na rokah,uspavala na rokah,z njimi hodila spat skratka vse tako kot piše flask_a .pa veš kaj vredno je bilo
zaradi tega moja otroka nista razvajena,sta samostojna,se lepo zaigrata
To je eno obdobje in čez par mesecev več ne bo tako!!!!
zame je bilo vredno,pa čeprav je bilo naporno-halo kdo je pa rekel da je imeti otroka lahko

Jaz vedno odreagiram nanj, samo to ne pomeni, da ga takoj v narocje potegnem iz postelje. Ga pobozam, drzim rokco, objamem v posteljici, zapojem in dostikrat pomaga. Obcasno pa se razvije v rjovenje. Vecinoma tako reagira na ocija, ce ga on miri, ker hoce v narocje. Vecinoma je tudi cel dan priden, rjovenje se zacne, ko oci pride. Pri 10 mesecih zelo dobro ve, kje izsilit svoje... Pa poskusiva marsikaj in ne pomaga. Cez dan pa ce ga vzamem v narocje, ko prosi, je vse v redu, samo je tudi vse v redu, ce ga ne vzamem. Se normalno zamoti naprej. Pri ociju je pa takoj problem.

Pri sedmih mesecih pa je bilo vse fajn, ga je oci nosil pol ure okoli in nekaj pocel, ko pa ga je hotel malo odloziti, je mali takoj zacel vrescati.

Je pa nas kot pravi Urska09, zelo mirne sorte in se veliko sam igra in nauci s tem igranjem. Je bolj miselne sorte. Na splosno je zelo prilagodljiv otrok, sam tole, kar ga mece v zadnjem tednu, je cist iz neba padlo.




Porodniske je konec, delat sem zacela, otrok pa ne zna zaspat.

Bravo.

_____________________________

Tri stvari so nam ostale iz raja: zvezde, cvetlice in otroci. (Dante Alighieri)

po moje še ni. Zame najbolj verjetni razlagi sta: zobki ali pa frustracija, ker je ravno na tem, da se začne plazit, sedet, ampak še ne more/zna. To je otrokom kar zoprno, se mi zdi (no, saj je tudi nam). Trudijo  se in trudijo, pa ne rata... Jasno, da so tečni. Pa še kak zobek ven rine, pa si tam, kjer ni muh.


Jaz ju nisem, tako da ne vem, koliko užge. Verjetno da ja, glede na to, da so to prakticirali stoletja. Samo jaz ju ne morem pustit jokat tako.


Trenutek ja, pol ure pa ne.

Moje rešitve (alternativne, ker pač ne morem pustit otroka jokat):
- sling - tako jo lahko povsod nosiš sabo in če je kaj nujno naredit, jo maš pač gor in delaš zraven. Pali še pri 12ih mesecih, preizkušeno včeraj, ko sta meli malidve svoj dan...
- košara z igračami: moji je zabavno to, da jo dam v veliko košaro, polno igrač in jih potem ona ven zmeče, mam 10 minut mira, da kaj naredim
- iz sobe praktično nisem hodila oz. sem ju vzela zraven, tudi na wc gresta še vedno za mano J* ga , bo minilo...
- stajce nimamo: sva jo kupila za Ronjo, ni marala bit not oz. se je začela dret, če si jo hotel not dat in tako sva pač stanovanje priredila tako, da je lahko povsod po tleh, ne da bi jo non stop gledal. Pri lejli niti poizkusila nisva s stajco, ker v bistvu ni nobene potrebe po njej. Se naučiš hodit čez te male srake .
- gospodinjstvo je dostirkat počakalo, da se je lubi vrnil iz službe in prevezel tamalo

Vsekakor to "trmarjenje" mine - prej ali slej. Baje otroci v tem času grejo skozi ločitveni sindrom (beri: ne prenesejo, da mama kam gre). Nimajo vsi enako močno izraženega, je pa dokazana povezava med tem, koliko mama otroka nosi in "mu je na uslugo" in sindromom - v obratni smeri: bolj kot se mama odziva na otroka, lažje jo otrok spusti izpred oči. Pri mojih se je to kar potrdilo: obe sem ful prenosila in bila skoz z njima in nobena ni jokala, če sem jo dala komu drugemu v roke - če ni bila ravno zmatrana ali lačna.

Hvala za mnenja.
Bi pa tebe Flash_a vprašala, kako si se lotila tega. Pri nas je zgodba zelo podobna. To kar sem omenila je samo delček karakterja. Naša se razjezi za vsako malenkost. Predvsem to pokaže, da se grozno zadere in dere in da spodmika rit. Zadnje čase jo že kar težko obvladujem, ker je tako hitra in močna. Teh situacij je toliko, da jih nebi naštevala. Skratka, priporočam se za nasvet, kako se lotiti tega, da ne bo tako jezava za vsako malenkost, kar se dogaja že od 3-4 meseca. Ne me narobe razumet. Po drugi strani je zelo dobrovoljna, ampak kot vreme tam aprila (do nedavnega, danes tudi vreme ni več kar je bilo).

Podpis!Samo vprašala je za mnenje, ne pa se izpostavila, da jo boste lahko okarale, kako slaba mama je, ker sploh pomisli, da jo otrok izsiljuje, in kok ste ve ohinsploh mame in vse ostale pojma nimajo.

Meni se zdi pa debata zanimiva. Tudi druge izkušnje in mnenja pridejo prav. Prav rada preberem vaše situacije, ker me zanima različnost našega odziva in razmišljanja glede tematike

Nobena vzgoja ni tista 'taprava', itak vsak dela po svojih najboljših močeh. Če bi obstajala univerzalna vzgoja za naše mulčke, bi že zdavnaj obstajala knjiga in vzorec po katerem se ravnati. Tako pa je vsak otrok svoj individuum in vsaka mama ima svoj pogled na to kako bo pristopila k vzgajanju.

Pri nas se je okoli 6. meseca začelo obdobje, ko mu ni nič pasalo. Nonstop je nekaj sitnaril. Ves čas bi bil na rokah, sam se ne bi zamotil niti 5 minut pod igralnim lokom, medtem ko se je še mesec prej z njim sam motil tudi po pol ure in še več. Ležalnik pri nas ni prišel v poštev, je bil stran vržen denar. Enostavno hotel je biti na rokah, hodila sva po stanovanju, poslušala glasbo in plesala, pela sem mu itd. Pa je ta faza minila. Zdaj, ko je star 1 leto, se pri igranju zamoti sam tudi po več kot pol ure naenkrat, se pa igrač hitro naveliča čeprav mu jih vsake toliko zamnjam. Interesantno mu je vse tisto, kar niso njegove igrače, torej predali in podobno. Tukaj se pa začne. Saj mu predale pustim odpirat in jemati ven stvari, ampak določene stvari so pa striktno prepovedane npr. omarica s čistili, DVD. Ko mu to prepovem, je histerični jok, če ga pa hočem dvignit in odnesti stran, pa sledi metanje nazaj in trmarjenje. Ampak ne popustim, če je nekaj NE, potem je NE vedno. Zdaj je tudi faza, ko je togoten, ko ga dvignem, da ga bom previla, ko ga začnem oblačit za ven in potem ko prideva nazaj noter. To je taka togota in tako ritanje, da si nisem nikoli predstavljala. Ampak ga ignoriram, ker kar je treba, je treba kljub njegovi togoti.

Jaz mislim, da tista trma v pravem pomenu besede se je pri nas začela šele zdaj, tisto pri 6. mesecih, kar sem opisovala zgoraj, pa je po moje bolj kot ne nezadovoljstvo s samim seboj, saj bi nekaj silno rad dosegel, naredil ali videl, pa ne zmore, ker vse kar večina dojenčkov takrat zmore, je obračanje na trebuh in držanje igrače.

Je pa naporno, če si za vse sam večino dneva, ampak se da. Pri nas je bilo zadnjih nekaj dni kar napornih, ker Nik je zelo zvedav, radoveden in energičen malček, vse ga zanima, vse bi rad videl in vedel kaj kdo dela, tako da sem si en dan rekla, da bom šla kar v službo da si malo spočijem.  Ampak, saj vse mine, jaz vem, da bo tudi ta faza, v kateri smo zdaj, čeprav, če je po meni, bo ta faza kar dolgotrajna, saj moja mami pravi, da sem bila jaz ista, togotna kot ris.  Itak pa vsaki fazi sledi nova faza vse tja do pubertete, tako da mamice, kar sprijaznimo se.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Enako tudi jaz mislim.Nekate pač materinstvo predstavlajte,da boste 7 mesečnega dojenčka nekam postavile,mu nadevale igrač in bo to to.Pa bo mir za en cajt.Japajade.