Kako rada bi suvereno trdila, da to sigurno ni, ampak ves čas podzavestno vem, da je to to. Revizijo svojega življenja v zadnjih parih mesecih (če smo pošteni v zadnjem letu in še malo) sem že naredila in ni za prehvalit. Poleg službe, ki me okupira vsak dan, pa tudi doma se nobena stvar ne zgodi brez mene. V akciji (ampak to dobesedno) sem od 6h zjutraj pa tja do 8-9 zvečer in ves čas nekaj študiram, ves čas se z nečim obremenjujem...) Treba bo najprej popucat po svoji glavi (ne verjamem, da to zmorem sama), ker se z vsako stvarjo preveč obremenjujem. Sta dve stvari, ki me res sprostita, branje knjige in moj nov hobi - kvačkanje, a kaj ko po petnajstih minutah zaspim.
Sm dala na tehtnico tudi menjavo službe ampak mi je trenutna preveč všeč, da bi si sploh upala predstavljat kako bi blo drugje. Preveč z veseljem hodim v svojo službo.
Najbolj pa me mori, ker vem, da bom mogla doma uredit stvari. V glavi sem popolnoma zadovoljna s stanjem kakršno je ampak očitno telo pravi, da ne bo šlo. Preveč obveznosti je na mojih ramenih, premalo solidarnosti od partnerja. Grozno je, ker praktično sama dajem signale, da zmorem sama in ne želim oz. potrebujem pomoči in moja gospoda se je na to navadila. Zdej bo pa mal družinske krize verjetno še zraven, da predvsem g. bodočega moža to odvadim, ker to pomeni, da se bo moral on bolj angažirat. In to je še dodaten stres, ki bi me pa spravil na tla.
Toliko za enkrat, da nadaljevanje je zmanjkalo časa. Letim po T. Mogoče jutri.
Hvala vsem za skrb, polma pripročeno gradivo bom predelala, ampak kdaj
_____________________________
Če bi rad bil srečen, BODI!!