Kasso,saj načeloma se strinjam,pri tistih otrocih,ki so res bolani in pač rabijo samo še kemijo,da se jih lahko kontrolira.
Po drugi strani pa ni vedno kriva,načeloma prirojena bolezen(hiperaktivnost...),ampak sami starši.
Če jaz svojim otrokom ne bom postavljala meja,če jih ne bom učila dobrega in slabega,bodo v zelo kratkem času dobesedno ponoreli. V tem primeru je kemija,samo najbližji in najlažji izhod,ki to praktično ni.
In načpodlagi česa,se potem odločajo,a je otrok bolan,ali je z otrokom treba samo malo več delat,se pogovarjat...ker nekateri otroci so preprosto malo bolj zahtevni,pa zato niso hiperaktivni.
Jaz sem še zmeraj mnenja,da se psihologi prehitro in brez velikega truda odločijo,kar za zdravila.
Imajo manj dela,imajo mir....
Spomnim se,ko sem morala sina za sistematski pregled prenaročit,ker je zbolel...in oni so imeli tako nabito polno,da sva dobila datum čez pol leta.
Pa naj mi nihče ne govori,da je toliko otrok potrebnih psihologove pomoči.
Eto,pa ko sem drugič rodila in so mi sina vzeli iz naročja in odpeljali v Ljubljano sem jokala,full....in to za njih ni bilo normalno in so me hoteli nafilat s pomirjevali. Me sicer niso,ker sem popizdla in je malo manjkalo pa bi med.sestro udarila...ampak,kaj hočem s tem povedat? Da nič več ni normalno,ne smeš se jokat,čeprav imaš razlog,ne smeš biti v skbeh,čeprav imaš razlog,ne smeš bit vzhičen in skakat od veselja,tudi če imaš razlog,ne smeš se razjezit,tudi ko imaš razlog...in še bi lahko naštevala.
Moti me,zelo moti,da psihologi hočejo zatret naša čustva,ki so za njih malo pretirana oziroma na nek način prekoračiš njihovo mejo. Če nisi po njihovih merilih,že rabiš pomirjevala.