Moji nasveti:

Če je nočeš dati v taveliko posteljo si poskušaj vsaj tako urediti da lahko na kakšnem armafleksu ali blazini ležiš na tleh in jo držiš za roko in se pogovarjata., ne pa visiš čez posteljico, ker to ti bo uničilo križ.

Pusti jo enkrat z očetom, pojdi ven s sestro, bratom, prijateljico in NE klicari vsakih 5 sekund kako je - ZAUPAJ možu, morda je najbolje da telefona sploh ne vzameš s sabo, pol boš videla kako se bo vse skupaj obneslo. Na začetku bo verjtno težko, morata vztrajat. Vsekakor punčki povej da greš, morda ji reči da greš v šolo, na tečaj, na aerobiko, nekaj kar bo razumela.

Svetujem tudi knjigo Otroško spanje, brez joka v sanje, mislim da je tudi od iste avtorice knjiga o spanju malčkov ne vem pa ali je prevedena v slovenščino. V njenih knjigah je veliko praktičnih nasvetov

Vse lepo in prav, da hodite z otrokom spat, edino kar bi mene skrbelo je če se kaj zgodi. Jaz sem morala iz danes na jutri v bolnico za dva meseca in če M ne bi bila navajena še na koga drugega, bi takrat zelo trpela.

To da vsak, ampak ČISTO vsak večer non stop posvečaš otroku - zame je to nepotrebno MATERINSKO MUČENIŠTVO. Tukaj je tudi mož, prijatelji in drugi družinski člani in da nima enga frej večera, men bi se zmešalo.
Veliko sreče.

Običajno je tako, da če nekaj strarša skrbi in si dela o neki stvari grozne skrbi, se to prenese na otroka.....in potem pa nastane problem......če si pa starš ne dela problema, potem pa tudi otrok lepo sprejme marsikatero "noviteto"......

Moja hčerka je recimo ravnokar že 5 dni na počitnicah pri babici in dedku, 250 km vstran od mene......nobenega problema glede spanja.......sicer pa ni zdaj prvič vstran od mene ponoči in podnevi, je že bila kar nekajkrat.....brez joka in kakšnih travmiranj in trpljenja.....

V bistvu se pa otroku posvečamo vsak dan, ko smo z njim.....pa ne vidim razlike, če je to ob dveh popoldne ali pač ob osmih zvečer......ker pa nekateri imamo v službi tak delavnik, da pridemo domov šele ob petih popoldne, je neizvedljivo, da bi bila cel popoldan z otrokom......zato se pač zvečer ne počutim mučenice, če ji pred spanjem preberem pravljico ali pa gledam z njo risanko.....v bistvu ležim ob njej v vsakem primeru kake pol ure in mi je prav udobno......

ne vem kje si iz mojega pisanja zasledila mučeništvo? Sem lepo napisala, da grem rada z njo spat. In včasih imam obveznosti, ji to povem in gre z njo ati spat. Komot zaspi tudi z mojo sestro in mamo.

Ko sem bila tri dni odsotna je tudi brez problema zaspala z atijem.

Neke dresure zaradi tega, da bi se kaj zgodilo, nikoli nismo imeli. In res je, da če iz nečesa delaš problem, potem šele  nastane konkretni problem.

Pa kje pa je men blo viset čez posteljico ali pa ko sem jo še dojila, da bi vstajala in jo jemala ven, pa nazaj not....pa ni šanse. mi je miren spanec več pomenil. pol pa ni čudno, ko ženske stokajo, da ne spijo cele noči, ker morajo vstajat. Komu na čast? To je šele mučeništvo. Je bila pri nama v postelji in je zajokala, ker je bila lačna, sem jo dala na dojko in smo spali naprej. To je bilo od 4. meseca naprej. Ponoči sem jo dojila do 13 meseca, brez kakršnegakoli napora. In od takrat naprej spi celo noč. Če se je kdaj predramila, se je stisnila k meni ali pa možu in je spala naprej.

meni tud paše, si malo odpočijem in imam energijo za naprej.

Tako sem tudi jaz razmišljala....in bila čez dan fit, ker sem se ponoči naspala......pa sem potem celo uživala na porodniškem dopustu....

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

barni,nisi edina,verjemi.Moja prva hcerka je bila taka in to do 10leta .ze dojencico,sem dajala k sebi v posteljo,ker se je nestetokrat zbudila in se mi ni ljubilo vstajati.Potem sva pa do njenega 10leta skupaj spali,dokler ni dobila svoje sobe.Je bilo kar tezko na zacetku,ker jo je bilo strah.Prej sem sla pa vedno z njo v posteljo,pripovedovala pravljice,zapela nesteto pesmic...pa se ponoci se je zbujala.Ce smo imeli zvecer kaksen zur-beri,nekaj popili ,se je obvezno zbujala.Preden je nazaj zaspala,sem skoraj vsakic se jaz z njo.

Saj se bo osamosvojila.Jaz je ne bi puscala jokati,se mi prevec srce trga.

Nisem bral ostalih odgovorov, bom povedala svojo izkušnjo. Moj sine je bil dojen 13 in pol mesecev, vedno je zvečer zaspal na dojki, drugače ni znal. Potem pa sem morala dojenje naenkrat prekiniti zaradi zdravstvenih razlogov in mene je bilo prav groza kako bo sine zaspal. Nekaj noči sem trpela ob njem ko je jokal, potem pa sem prebrala knijgo E. Pantly Otroško spanje brez joka v sanje in ko sem upoštevala njene nasvete se je spanje  in uspavanje 90% spremenilo. Po večernem ritualu sem ga položila v posteljico in lahko odšla, sicer ni zaspla takoj ni pa jokal.
Jaz ti svetujem to knjigo, ker ostale me niso prepričale,saj nimam srca  otroka pustiti jokati.

_____________________________

Nisem vedela
koliko ljubezni imam v srcu,
dokler me ni nekdo poklical MAMA

Če je otroku in mamici všeč - pol mejte kakor hočete met.
Jaz Barni razumem kot da NJEJ pa to NI već tako všeč, da bi to še hotela početi non stop.

Moji dve sta dobrodošli v najini postelji, če ju ponoči kaj zbudi, prestraši itd.
Nimam pa jih namena PRIVEZOVATI nase s tem da bi spale že od začetka noči kar pavšalno pri nama. Tamlajša je bila v najini sobi do drugega leta AMPAK je spala v posteljici tik ob moji postelji. Nočna dojenja niso bila zaradi tega nič naporna. Tastarejša pa tudi nekaj časa tako, selitev v veliko posteljo in drugo sobo je bila brez večjih težav.
Ko se je po sili razmer tamlajša preselila v svojo sobo in veliko posteljo, JA smo se privajali, ampak to nekaj dni. Včasih ko me je poklicala ponoči sem šla k njej tudi spat, nekajkrat je padla s postelje (na mehko ker sva to predvidela). Sva vztrajala in zdaj po zgodbici za lahko noč v večini primerov lepo zaspita sami.
Tudi menjavava se pri branju zgodbice oz si sami izbereta KDO bo bral. Če enega od naju ni NI NIKAKRŠNIH TEŽAV, ker sta navajeni OBEH pa še koga drugega.
To, da znata sami zaspati, da ju ne obide histeričen strah če naju ni glih tam tik ob njima, da s spanjem ne kompliciramo se mi zdi ena največjih uslug, ki sva jima jih naredila kot starša. To nama omogoča tudi, da imava večino mirnih večerov zase, da oba udobno spiva, kot tudi onidve in se v postelji lahko posvečava najinemu odnosu.

Ja, saj naš tudi spi v svoji postelji v svoji sobi od 1,5 leta. Jaz sem samo toliko časa ležala z nijm, da je zaspal. Pa ponoči, če se je zbudil, sem šla za par minut k njemu. Ko je bil večji pa je včasih (to je še sedaj 1 x na mesec) prišel v spalnico k nama. Ne vem, jaz se nisem nič mučila, pa tudi večer sva imela zase.

JOj, ne se kregat.

Jaz sem samo postavila vprasanje in ne kaj je prav in kaj narobe. Ja pocasi me utruja, da moram vecer za vecerom sedet zraven nje, da zaspi. Ker to ne traja le 10-15 minut ampak najmanj pol ure ali vec.
In ja problem je, ker nisem dovolj mocna, da bi jo na trdo odvadila tega. Pa saj to, da odhajam vmes ven in pridem ko me poklice zdaj nekako ze prakticiram. Tudi ne pritecem takoj nazaj. Itak da razumem, da ji je lazje zaspati, ce ima nekoga ob sebi. Nemorem pa je pustiti jokati. kaj cem.

Bolj me moti to, da moram biti to vedno jaz. Enkrat sem se morala udeleziti nekega srecanja, pa je morala z ocijem spat. Je sicer zaspala, samo se je celo noc zbujala in klicala mamica kje si. SPloh ne gre za to, da ne bi zaupala partnerju!!! Gre za to, da sem premehka glede njenga joka in prosjacenja. VErjetno bom pac enkrat morala vztrajati.

Pa je sploh nocem privezovat nase, kot ene pisete. Dalec od tega. Je v vrtcu, zelim, da je cimvec v druzbi, da bi bila cimbolj samostojna, samo je pac taka, da se rada stiska, objema, crklja. To mi vsak rece. Da je zelo zelo custvena. Kaj cem.

Knjigo ki jo imenjate sem prebrala ko je bila se cisto majhna, vendar ni delovalo. Oziroma tko bom rekla, je delovalo, vendar na zelo zelo dolgi rok. Torej, ce se pred kakimi 7 meseci nisem mogla niti pomisliti na to, da ne bi zaspala pri meni v narocju, sem potem to nekako dosegla, ne vem kako, samo mi je uspelo, da sem jo lahko polozila v posteljo brez dretja. Vse je slo zelo zelo postopoma, le dojenje smo prekinili iz danes na jutri. Tako da upam, da jo bo minilo tole nocno vstajanje in vecerno uspavanje.
Za ta veliko posteljo sem tudi jaz razmisljala, samo se mi zdi, da ko ji bomo sneli ograjico, da bo potem sama hodila ponoci k meni spat. Tega si pa tudi ne zelim. Ker se se vedno vsaj 1-2x na noc prebudi in jo moram it pobozat. Prebudi pa se tako, da stoji ob ograjici in caka da pridem. Da se ji da sredi noci?

Hvala vsem za mnenje in nasvete.

Veš, to si pa napisala takšno neumnost, kot če bi jaz tebi napisala, da nimam namena tiščati otroka stran od sebe, zato spi z nama v postelji. Pa mi kaj takšnega ne pride na misel.

zg. si napisala kakor komu paše, dokler smo vsi zadovoljni. Tega bi se tud lahko držala .

< Sporočilo je popravil mika -- 4.2.2010 18:56:08 >

Barni, naredi tako, da VAM bo vsem ustrezalo, da se boste vsi imeli fajn. Če ti je OK hoditi spat z njo, mogoče bi večkrat to naredil očka, pa ti prideš nekoliko kasneje ali pa greste vsi skupaj spat. Če bi jo rada naučila, da sama zaspi, potem se boš pa pač morala te odločitve trdno držati in jo uresničiti. V vsakem primeru pa je prva stvar ne kaj si mi mislimo in kaj nam najbolj ustreza, temveč, kaj je vam najpomembnejše (je pa to pri vsakem drugače in tako je edino prav - da si vsaka družina življenje organizira tako, da paše tisti družini in ne kakor si drugi predstavljajo, da je prav).

Pri nas je tako: zraven najine postelje je še postelja od večje, za mojo glavo pa posteljica od mlajše. Ta rajši spi sama, starejša pa se rajši stisne k meni. Meni je pa spanje najljubša stvar v življenju in me nočno vstajanje ubija. Ma, res sem pasja, če moram vstati 5x na noč. Tako nam pa vsem paše, da se malo stisnemo. Mene brcanje ne moti, koga drugega pa. Starejša je menda najbolj samostojna v svoji skupini v vrtcu, tako da o kakšni pretirani navezanosti name ni govora, komot zaspi sama v vrtcu, pri babi in tudi pri očku zadnje leto, prej je bila mami zakon, zdaj je pa očijeva princeska .