Res je, da si želim svojo hiško, ampak majhno. In to ne zato da bom imela v lasti nepremičnino, ampak zato ker mi je v največje veselje - imeti nekaj kar si bom sama zamislila kako bo.

To, da v tujini živijo celo življenje v rentanih stanovanjih, je posledica tega, da je zelo težko dobit kredit tudi če imaš dobro plačo.

Kot so druge napisale - ali plačuješ najemnino ali kredit je velika razlika - na koncu bo stanovanje tvoje, tudi če boš stara 70 let, ga bodo imeli pa otroci...je neka vrednost. Pri najemnini pa nimaš nič na koncu.

To, da se vračamo domov vsak vikend in smo ustaljeni v eni službi v enem kraju celo življenje, je pa pač dejstvo da smo taki ljudje, hočemo stabilnost, prijateljske odnose s stalnimi ljudmi in družino,..Nismo še navajeni, da bi sredi življenja šli živet nekam drugam in zamenjali službo, okolje, prijatelje, vse. Drugod je to bolj običajno. 

se imamo bolj radi :)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

to pa je sedaj čisto druga tema in o tem bi se dalo diskutirat.
Upokojenci prodajajo na veliko svoje kmetije in velike hiše in so se začeli selit v manjša stanovanja, tako da bo počasi,...

Se pridružujem tistim, ki menijo, da je plačevanje najemnine denar, ki gre v nič, plačevanje kredita za nepremičnino pa v bistvu varčevanje, od katerega na koncu vendarle nekaj ostane, pa sploh če imaš otroke, jim potem nekaj zapustiš, od najemnine pa ne bodo v prihodnosti imeli nič - to je dobesedno metanje denarja stran, razen če si pač v taki finančni situaciji, da niti kredita ne dobiš, potem ti pač žal drugo ne preostane. Pa tudi tu se stirnjam, da če si v najemu, si nikoli ne boš opremil in uredil v tolikšni meri po svojih željah, kot če je stanovanje tvoje, ker nimaš tiste sigurnosti, da bi lahko bil prepričan, da ne boš že "jutri" letel ven. 

Se pa strinjam tudi glede tega, da ne bi smeli biti tako navezani na svojo nepremičnino, da je ne bi bili pripravljeni prodati in kupiti manjšo, če nam rata prevelika, ko otroci zrastejo in gredo na svoje. To je pa napaka.

metulj....boš videla....sentimentalnost se bo uklonila praktičnosti

jaz glede tega nisem nič sentimentalna. vse to je samo posel.

_____________________________

...vox populi...

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Jaz te pa res ne razumem - namesto da bi bila vesela, ker nate mislijo, ti je bad, ker živita kot živita. Ne, ne štekam. Ti ljudje so bili vzgojeni v srčnosti - misli na druge, ne samo nase. In ta srčnost je izumrla. Zamenjal jo je egoizem. In zdaj proglaša folk, da je bolj prav, da si egocentričen, kot da misliš še na koga. Saj nič ne rečem, ej že prav, da zase poskrbiš. Ampak zame pomen poskrbet zase, če bi živela na 75m2. Zakaj ne bi smela imeti treh sob, če mi tako paše? Različne vrednote imamo. Če bi živela v treh štukih, bi vsaj štuk ali dva oddajala. Prodala pa ne bi. Naj prodajo mladci, ko bodo dedovali. Kakor jim bo prav prišlo, bi ibla jaz kot njihova mati srečna. Če bi pa vedela, d aimam doma šufte egoistične, potem bi mi bilo pa vseeno, če vse skup zagonim. Samo ta hip še vedno verjamem, da obstaja mala možnost, da bo kakšen od mojih otrok tudi srčen in bo mislil še na koga drugega, ne le nase.


A veš, če moja starša ne bi mislila name, jaz ne bi imela hiše danes. Sem jima tolk hvaležna da mislit ne moreš. In ne, nikakor se ne strinjam s tvojim razmišljanjem. Meni vibriraš čist na prepolno rit. Lahko se pa motim.

Se v celoti podpišem pod Gino.

Glede kreditov, bi pa samo dodala, da raje plačujem sebi kredit za hišo, kot pa nekomu plačam z najemnino kredit za njegovo  stanovanje.

Evo, sem imela prav ... prepolna.... pojma nimaš kaj pomeni biti brez vsega. POjma.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Gina, v Slo je redkokdo zrel za tako razmišljanje, medtem ko je v tujini to nekaj čisto normalnega in vsakdanjega.
Moja teta živi v Kanadi in ima v Torontu veliko hišo. Preveliko za njo in strica in oddajata 2 enoti, tako, da s samo hišo nimata nobenih stroškov, tudi v njunem delu ne pa še nekaj malega ostane. Če bi ne tako razmišljala, bi imela kvečjemu samo ogromno stroškov ali pa bi se morala preseliti kam drugam.

Prav tako je njun sin recimo pri 25 kupil svojo hišo, ki jo bo letos odplačal. V tem trenutku išče drugo, ki jo bo zopet vzel na hipoteko in v enem nadstropju živel, drugo pa oddajal. Prav tako bo oddajal prvo hišo.

Pa ne zdaj rečt, da imajo tam boljše plače....že res....vendar so vse te hiše okrog milijona dolarjev....ali malenkost manj.

Razlika je v tem, da pač nekateri gledajo na te hiše kot na investicijo, varčevanje za starost in seveda vmes še na nek donos.

_____________________________

...vox populi...

ne, ne razmišljaš prepotentno.

jaz osebno bi ta denar lepo dala na banko in mirno delala naprej. se mi v tem trenutku ne zdijo ravno pravi časi, da bi jih nekam vložila. pa naj stojijo....saj ne prosijo jesti in piti pravijo pri nas  vem, da se bo marsikateri ekonomist zdaj tule zgrozil....  ampak tak je...sploh, če bi mi na nek način padli z "neba"

_____________________________

...vox populi...

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Samo včasih "ta mladi" ne razumemo, da to, kar mislimo, da je staršem/starim staršem v breme in nepotrebno in jim ne bi bilo treba, oni morda v resnici RABIJO za svojo srečo. Morda rabijo to skrb za nepremičnino, rabijo vedenje, da ti bodo nekaj zapustili in tako poskrbeli zate, še potem, ko jih več ne bo, rabijo vedeti, da so še za nekaj koristni. Morda bi bili brez tega zgubljeni in nesrečni. Sreča in uživanje sta zelo relativna pojma.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

MOJA teta živi v Torontu in to v najemu. Da ni slučajno pri TVOJI teti? Daj se mi oglasi na e-mail, no.
 
Drugače pa... Sama imam željo kupiti stanovanje iz enega samega razloga - zaradi otrok. Onadva morda ne bosta razmišljala tako, kakor jaz in bosta želela biti na svojem, poleg tega pa je vprašanje, kakšne bodo razmere čez 10 let in več (torej ali si bosta lahko privoščila najemnine in vse, kar spada zraven). Morda bo slišati hinavsko ali sebično, pa vendar - čemu pa s(m)o starši tisti, ki bi morali otrokom kupiti streho nad glavo?
 
Jaz sama sem pa v najemu popolnoma zadovoljna. Sem neke vrste freestyler in ne maram obveznosti. Ko se naveličam določene lokacije ali stanovanja, se želim s čim manjšimi stroški in čimprej preseliti drugam. Ob misli, da bi se zakreditirala za 15, 20 ali celo 30 let samo zato, da bi imela svoje 4 stene in med njimi nekaj m2 svoje "zemlje", me spreletita srh in groza. Stara sem 31 let in da bi imela sedaj do penzije na grbi takšno obveznost... ajme meni. Čustvene navezanosti na lokacije in zidove pa nimam. Nekje mi je bolj všeč, kot drugje, seveda, vendar mi selitev iz praktičnih razlogov ne predstavlja nobene težave. Staršev, od katerih bi kaj podedovala, pa nimam.
 
Poleg tega pa sem izračunala, da trenutno ceneje pridem skozi kot najemnica, kakor pa bi kot lastnica. Stanovanje, v katerem živim, je vredno cca. 100.000€ (zdaj, v času "recesije", bi se morda dalo ceno zbiti za 5-10.000€). Če bi ga želela kupiti s kreditom na 10 let, bi bil obrok cca. 833€ brez obresti, česar sploh nisem sposobna plačevati, na 20 let pa bi bil cca. 417€ brez obresti. Ob kreditu na 25 let (cca. 333€ brez obresti), torej do mojega 56-ega leta, bi bil znesek kredita (še vedno brez obresti) enak sedajšnji najemnini, če pa prištejem še približno enako razporejene obresti, bi bila za nakup zadolžena do svojega 61-ega leta (za katerega sem prepričana, da ga niti ne bom dočakala). In ne samo 30 let obveznega plačevanja - tukaj je treba prišteti še 30 let obveznega vzdrževanja. Karkoli bi bilo v stanovanju narobe (s tem ne mislim izboljšav, temveč samo na nujne adaptacije), bi bilo moj strošek. Plačevati bi morala stavbno zemljišče (oz. od letos dalje davek na nepremičnino), plačevati bi morala rezervni sklad, zavarovanje in še kaj, kar lastniki pač morajo, najemniki pa ne. Če obroku potencialnega kredita prištejem še približno enako razdeljene omenjene stroške, sem dobra za 35 let (torej do 66-ega leta). V zameno za kaj?
 
Tako pa plačujem samo 350€ najemnine. Če se mi karkoli pokvari, plača lastnik (čeprav uporabljam jaz). Zavarovanje plača lastnik (koristim ga pa jaz). Rezervni sklad plača lastnik (ko se kaj adaptira, imam koristi od tega jaz). Kvaliteta mojega bivanja je enaka, pa čeprav sem najemnica, ne lastnica. Davka nimam nobenega na nič - še na najemno pogodbo ne (in davek na najemnino tudi plača lastnik). Stalno bivališče prav tako imam. Pravico do bivanja tudi. Stroške ima pa vsakdo, najemnik ali lastnik, pač takšne, kakršne si naredi. In, gledano dolgoročno - za obdobje 30-35 let kot najemnica pridem ceneje skozi, kakor bi prišla kot lastnica, živim pa enako.
 
Oprostite, ampak s sabo v grob pa tako ali tako ne bom odnesla ničesar.

Če imaš premalo denarja je problem,če pa ga imaš preveč pa nastane še večji problem .

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Jaz pa dam nekaj na sigurnost za na stara leta. Nikakor si ne morem zamišljat, da bi me na stara leta, betežno po možnosti, nekdo hotel dati iz stanovanja, ki bi ga najemala. Ker prej ali slej se menja lastnik in dela po svoji pameti in seveda ne bo čakal, da dva starca dočakata v stanovanju svoje zadnje dni. Pa stanovanje je tudi neko zagotovilo, da bi lahko kasneje šla v dom starih, če ne bi zmogla plačevati oz. moji otroci ne bi mogli odplačevati. Nikakor jim ne bi hotela biti v breme.

Pa tudi sedaj mi je ta stabilnost, da nekam sodimo, v nekaj našega vlagamo ... prav všeč.

_____________________________

4. 4. 2006 je posijalo sonce z imenom MAYA MARINA
16. 3. 2009 je posijalo še drugo sonce z imenom LUCIJA JULIJA

Po eni strani drži, kar piše Kerensa, po drugi strani pa je 350 eur *12 * 30 let = 126.000 eur, ki so šli v NIČ, če bi pa z njimi odplačevala stanovanje, bi se pa navarčevali za otroka ali pa lahko tudi kot naložba za pokojnino. Moram pa reči, da pa popolnoma razumem ta "strah" pred tako zelo dolgoročnimi krediti - tudi mene je groza, da bi imela tak kredit. Samo jaz imam pač srečo, da moji starši in starši od mojga niso razmišljali na ta način kot Kerensa in nama zdaj ni treba jemat nobenih kreditov - z relativno majhnim vložkom in brez kreditov sva si uredila stanovanje v enem nadstropju hiše njegovih staršev, 1x nama bo pa itak cela hiša ostala.  Če ne bi bila tu, ja pa tudi pri mojih starših na voljo celo nadstropje.

Ne, niso šli v nič. Šli so za mojo streho nad glavo in za mojo uživancijo.  Sicer bi šli tudi pri kreditu in posledično bi moja otroka lahko dedovala (če ne bi jaz prodala), ampak pri kreditu bi bila vezana (kar pri najemu nisem) in na dedovanje jaz gledam kot na nekaj, kar ne znaš ceniti enako, kakor če bi si prislužil sam.

Po drugi strani pa mislim, da je glede tega pravzaprav nesmiselno razpravljati, kaj je prav in kaj ne - prav je tako, kot posamezniku najbolj odgovarja živeti. Da bi nekdo moral pod prisilo jemati kredit za stanovanje, ker je mnenje okolice tako, da je to "treba" tako, je povsem nesmiselno, če pa njemu v resnici bolj odgovarja biti v najemu.  To je pač čisto stvar osebnega dojemanja teh zadev.

Ja - saj ti dam za prav - če tebi odgovarja živeti tako, je čisto prav, da tako tudi živiš.