2srčka,ne sekiraj se.stari pregovor pravi 100 ljudi 100 čudi ,sam ne vem kaj je treba iz enga vprašanja za nasvet spet naredit oddajo trenja al kaj.ne vem kaj se enim zdi čudnega če vprašaš kolko časa se ukvarjaš z otroci?meni se zdi da otroci potrebujejo intenzivno ukvarjanje in ga tudi poiščejo,pa naj bo to risanje,zlaganje kock,lepljenje,rezanje....saj se tega ne naučijo sami.če otroku ne pokažeš in ga učiš kako se drži barvica,ja kako pa bo potem znal?sam od sebe?ne bi rekla,zato pa pri treh letih pol nekaterim psiholog svetuje nakup posebnih barvic,ker otrok barvice ne zna držat.al pa škarjice gledajo nekateri kot da so svetovno čudo.jaz se ukvarjam vsak dan z njima,inbtenzivno včasih dlje časa včasih krajši čas,odvisno kako in kaj se igrata.konkretno pa delamo letala iz papirja,skledice za barvice iz mašeja,pacamo z vodenkami ali temperami,flomastri,pečemo kekse,izdelujemo iz slanega testa ,se skrivamo,lovimo,izrezujemo oblike ki smo jih narisali,pač kar jima je všeč.dopoldne sta v vrtcu in nam itak samo popoldan ostane,dnevna opravila pa nikamor ne grejo,vse počaka in prioriteta so mi otroci ne pa gospodinjska dela.pa tut take varuške ki bi ga zgolj čuvala in na sprehod peljala ne bi imela.valjda da pričakuješ da se ukvarja s tvojim otrokom.moje mnenje

Zelo zanimivo.....otrok marsikaj "sam od sebe" naredi....jaz je nikoli nisem učila, kako se drži barvica, pa jo zna držati....verjetno se je naučila tako, da je videla mene, ko sem risala....nikoli je nisem učila, kako naj postavi krožnike in pribor na mizo.....pa vedno sama postavi, ker je videla mene, kako to počnem.....nikoli je nisem učila, kako si naj copate in čevlje obuje, pa si jih sama obuje.....

Sama sem pač pristaš bolj tega, da otrok  do določenih spoznanj pride sam od sebe in ne da mu vse serviraš na pladnju......in me recimo take stvari, da je recimo poznala barve nekaj mesecev pozneje kot kak njen vrstnik ne moti, ker je prišla do poznavanja barv brez kakega posebnega nekaj mesečnega drila.....

In nisem se pretirano z njo ukvarjala na tak način, da bi se spustila "na njen nivo".....sem vseeno starš in ona je moj otrok....

Z mano se niso nikol - vsaj jst nebi vedla da so se Razen vsakdanjih opravil... igrala sem se vedno z drugimi otroci, ustvarjala pa najveckrat sama.

Jaz gledam na to tako, da je treba neko ravnovesje najdit. Naša recimo blazno rada meni pomaga pri čiščenju oken(tam kjer doseže), ji moram špricat, ona briše, cunje vesi kot velika, ji moram kar prepustit in pol za njo popravit, ko ne vidi  , ko pometam, more ona s svojo metlico tudi.... Se pa tudi igram z njo, kot jo tudi pustim, da se igra sama. Midve npr skupaj rišema, berema knjigice in o njih razglabljama, štejema do deset prsteke na roki in nogi... (tako igranje z njo se mi zdi konstruktivno), sama pa zlaga kocke, lesene igrače, se igra z avteki ali žogami.. Potem ko pa bo toplo, pa bomo itak večinoma zunaj in bo vse skupaj lažje.

_____________________________

21.05.2008 nama je življenje za vedno polepšala najina pikica Nia.

Sasa je po moje edina odgovorila na vprašanje. Čeprav je zelo odvisno od samega otroka. Naša se večino ne zaigra sama. Nikakor. Možnost A je, da jo dam npr na pult in z mano kuha in pomiva (pa brez pridig o varnosti, prosim, ker je zanjo ustrezno poskrbim), pomaga zlagat in obešat perilo, s svojo metlo pometa, če sem lih pri tem delu). Možnost B pa je, da ji pokažem kako in kaj se lahko igra, torej jo zamotim in nato se sama igra lahko tudi do pol ure. Potem jo moram pa ponovno motivirat.

Navadno pa tudi vsak dan vsaj pol ure namenim samo njej, bereva knjigice, riševa, sesatvljava, razstaviva spomin in iščeva enake slikice, vzameva kolaž, ga nacefrava na male koščke in z njim lepiva po pobarvanki (da ni vedno samo barvanje z barvicami), greva na sprehod v gozd in nabirava storže, liste in naslednjič ustvarjava z njimi.....  Je pa malčica stara 20 mesecev.


_____________________________

Če bi rad bil srečen, BODI!!

Zelo zanimivo.....otrok marsikaj "sam od sebe" naredi....jaz je nikoli nisem učila, kako se drži barvica, pa jo zna držati....verjetno se je naučila tako, da je videla mene, ko sem risala....nikoli je nisem učila, kako naj postavi krožnike in pribor na mizo.....pa vedno sama postavi, ker je videla mene, kako to počnem.....nikoli je nisem učila, kako si naj copate in čevlje obuje, pa si jih sama obuje.....
ja liliana,sej se deloma strinjam s tabo,poznam pa primere kjer otroci niso tako samostojni in bi potrebovali tako intenzivno ukvarjanje in konec koncev si ti risala in se je otrok učil od tebe,tudi to je intenzivno ukvarjanje z otrokom .ne strinjam pa se da se vsega naučijio samo in zgolj z opazovanjem.je razlika med pisanjem črk npr.in postavljanjem krožnikov na mizo,a ne?

Jst stalno poslušam žlahto, pa prjatle...da se preveč posvečam tamali. Da ji namenjam preveč pozornosti, da ne bo dost samostojna, da včasih so ženske otroke vlekle s sabo na njivo in so bli tam sami sebi prepuščeni, k so one plele plevel in podobno... Pa kaj naj. V meni je še zmer mal otroka. Rada s tamalo izdelujem novoletne okraske, rišem, pojem, delava piškotke in podobno. Edin risank ne gledam rada. To mora pa sama :-)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Super!
Se strinjam z Gino in s tabo.
Mi lahko samo poveš, na kakšnem predavanju si to bila? In kdo je predaval?

Sem tudi jaz kdaj pa kdaj v dilemi ali se dovolj ukvarjam s 3-letnico, sploh odkar imamo še eno punčko. Ampak ko vidim, kako lepo se sama zamoti, jo kar pustim. Kak dan smo skupaj po več ur in kaj ustvarjamo, se igramo, beremo, kak dan ji pa tud risanke spustim in sama privleče igrače in se zamoti. Meni ni to nič slabega, ena zlata sredina kot je že ena napisala. Preveč posvečanja ni dobro, ignoranca pa tudi ne.

Najaa,predavala je dr. Zdenka Zalokar-Divjak.Pač predavanje o vzoji,napakah,ki jih delamo,velikokrat nevede.Meni je ful odprla oči in res mi je lažje,odkar sem jo poslušala.
Se strinjam s tabo,zlata sredina vsega in je najbolje.Za otroke in nas same.Pa čim manj kompliciranja.Seveda pri treh otrocih ne moreš komlicirat,kot pri enem.
Mejte se najlepše in brez zamere,če je kje kaka zamera


_____________________________

Sedaj pa imamo doma tri čudovite sončke,ki mi pomenijo vse na svetu.

Aha, hvala. Se mi je zdelo, da je bila Divjakova. Ona je pa res zanimiva.

Intenzivno in kvalitetno ukvarjanje z otrokom je meni en teoretični termin, ki smo ga starši z vsemi štirimi zapopadli.......nihče pa prav ne ve kaj pomeni......

Seveda, jaz sem kaj narisala, kaj napisala in me je otrok videl....torej se je naučil držati barvico ali svinčnik v roki tako, da je mene opazoval......nisem ji pa teden dni porivala barvico med palec, kazalec in sredinec vsak dan pol ure......

In govorimo o 2 ali 3 leta starih otrocih......ti še ne pišejo črk....oz. jih mogoče že pišjejo, če se vsak dan "intenzivno" ukvarjamo z njimi in vsak teden po pol ure ali več "vadimo" črko A......

pač do šole je zame obdobje otroštva, kjer jih ni potrebno posebej posiljevati z nekim znanjem.....amapak lahko to "znanje" sami osvojijo.....seveda pa je to znanje na njihovi ravni.....če pa starš pričakuje od dvoletnika, da bo obvladal to kar zna štiriletnik, pa verjamem, da je potrebno ogromno t.i. intenzivnega ukvarjanja......kako je pa potem tako intenzivno ukvarjanje kvalitetno na dolgi rok pa je druga pesem.....

Meni osebno se vse bolj zdi da je tale termin intenzivno ukvarjanje z otrokom posledica današnjega življenskega tempa, pa si vsi zatiskamo oči, da smo pravzaprav premalo z otrokom, potem se pač vlačimo ven na boljše eno uro intenzivno kot pa 5 ur pasivno....


_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Midva sva bila v tej starosti veliko po bolnicah, kjer nimaš ne vem kakšnih možnosti, časa pa preveč.
Začela sva z raznimi družabnimi igrami(Lotti karoti, kiki riki...)prilagojeno njemu.
Risanje(od barvic, flomastrov, voščenk, temperc) - PAZI prilagoditev otroku:debelejša pisala, močnejše barve, ker jih to vzpodbudi, kot če se nič ne pozna
Lepljenje - mekol daš na kak pokrovček, da lahko z prstki namaže, lahko tudi lepila v stiku
Rezanje-prilagojene škarice. Najbolje da se lotita letakov iz trgovin:Mercator, Spar, Tuš.
Podajanje žogice(sede na tleh)
Branje slikovne knjigice. Ti bereš besedilo, otrok v tej starosti pa ponavadi že pozna osnove(avto, drevo, muca, kuža, ipd...)namesto slikice potem on "prebere" slikico.
Seveda je pa vse odvisno od zanimanja otroka.

Popolnoma se stinjam z Gino.
Moj sin bo star 10 let in mu večkrat kaj pomagam pri šoli,ali pri domači nalogi,pač kakor nanese.In,če takrat popoldan ni moža,se mora 20 mesečnica malo sama zamotit.In takrat se pač ne ukvarjam z njo.Ona v tistem času zlaga kocke,se igra z vožičkom....
Ko je bil pa sin mali,sem pa nonstop sedela zraven njega,se z njim igrala,vse ostalo sem takrat dala na stran.Pa to ni vredu in ni bil kot malček nič samostojen,za vsako reč je potreboval koga zraven.Pa še zdaj je včasih takšen.Čeprav se je začel zavedati,da mora včasih tudi sam met skrb za kako stvar.

drugih ne bom komentirala, ker imam okoli tega pač očitno specifično mnenje.

veliko se ukvarjam z otrokom. od ''skupnega gospodinjenja'', do tega, da sestavljava kocke, sestavljanke, bereva knjigice, poslušava pesmice, pleševa, riševa v zvezek, na tablo, se igrava na postelji, pod njo, ustvarjava iz plastelina, se igrava zdravnika, trgovino, ... to je pač moj način vzgoje. in noro uživava obe. za svojo starost (dve leti) je samostojna, izredno komunikativna, nesramežljiva...tako, da mislim, da grem v pravo smer- ni razvajeno derište, če se razumemo.

koliko ur dnevno se ji posvetim? kolikor potrebuje! mi sama pove, ko želi družbo. ker sem v službi do cca 16:30- 17 ure, to pomeni, da se z njo ukarjam do odhoda v posteljo. to je cca 3,5 ure. je pa res, da vedno v tem času ne potrebuje moje družbe in jo pri tem spoštujem, ne silim vanjo. to ne pomeni, da sem z njo 3 ure in nič ne uspem narediti (čeprav me to tudi ne bi hudo motilo), temveč jo vključim zraven k pospravljanju, pripravljanju večernega obroka...je pa res, da večino časa preživiva skupaj  in se dejansko ukvarjam z njo.

ne bi prenesla, da mi tečnari in se valja pod nogami, ker bi se premalo ukvarjala z njo. to je gotovo znak, da rabi otrok pozornost. verjetno pa nekateri otroci (in starši) potrebujejo manj stika, ampak to je itak stvar presoje posameznika. kar je najvažnejše: nam tako paše

_____________________________

čebelica Lana in trotek Nejc

aja samo to še, da ne popravljam zgornjega posta, ker ni čisto v tej smeri . takšno vzgojo, kot jo imam sama je izvajala tudi moja mama. otroku si lahko najboljši prijatelj IN starš pa imaš lahko še vedno avtoriteto. Z mojo mamo sva bili vedno zelo navezani in še vedno sva. Še vedno sva najboljši prijateljici in za nasvet vedno vprašam njo (poleg partnerja seveda). osamosvojila sem se pri 19 letih, tako, da lahko rečem, da gotovo nisem mamina razvajena hčerkica.

_____________________________

čebelica Lana in trotek Nejc

Pri nas je podobno.

Pri nas je podobno.Posvetim mu toliko časa,kolikor ga potrebuje,prav tako pa tudi mlajšemu bratcu ( 5 mes.).Za svoja tri leta ima ogromno znanja,delovnih navad in je družaben in samostojen fantič.

Lp

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Jaz pa se s tem ne strinjam. Starš ne more biti otrokov najboljši prijatelj in fertik. Ti omenjaš eno in drugo. Medve z mamo sva se tudi vredu razumele (no, razen v moji puberteti), pa se z njo nikoli nisem mogla pogovarjati o stvareh, ki sem jih debatirala recimo s svojimi kolegicami. To je moj svet in ona ne more biti del tega. Sicer se sedaj ko sem starejša dosti pogovarjava, po telefonu sigurno vsak dan, jo vprašam kak se kaj skuha, kak splošno nasvet, ostalo vse delim s svojim partnerjem.
To da nisi razvajena mamina hčerka in si se osamosvojila pri 19...BRAVO, ampak si ena na milijon.


No, da še napišem. Sicer Ginin odgovor mogoče res ni spadal pod prvo vprašanje, ampak se popolnoma strinjam z njo. Pa če je 2.5letnik ali pa 18. ni nobene razlike, če otroku vse prineseš na pladnju in rineš v njega, da potem res ne zna nič, brez da ni zraven mamice. Moj sin je tudi že od nekdaj bolj samostojen, saj imamo kmetijo in resnično nimam časa cel dan gledat na njega, je pa že od nekdaj tak, da malokdaj prosi za pomoč pri kakšnem igranju, saj če mu nekaj ne gre, raje poprime za kaj drugega. Edino kaj ne zna, je pospravljati. Potem pa je kovaška oprema po celem dvorišču, njegovi traktorji vsepovsod, metlo pusti kar na sredini štale...ampak to pa je spet druga zgodba.


Sedaj ko sem prebrala to z igračami, bom tudi jaz malo naredila selekcijo, ker imam doma menda več igrač kot kera trgovina, saj smo 2.leti kupovali same traktorje, sedaj pa kake pol leta same Spidermane, Ben10, bakugane ipd.

Podpis!

jaz pa sem to doživela in zato pravim, da je to mogoče in fertik  saj se je brez veze o tem sploh pregovarjat, smo si pač različni pri vzgoji. z mojo mamo lahko govorim o vsem, zdaj glih podrobno o fantih ji nisem razlagala, saj niti ni poanta najboljšega prijateljstva v tem.

omenjaš, da je to tvoj svet in ne more biti del tega, pri nama te razlike ni in je del mojega sveta in zelo jo imam rada in jo spoštujem.

< Sporočilo je popravil misar -- 1.3.2010 9:55:24 >

_____________________________

čebelica Lana in trotek Nejc

Saj jaz jo tudi spoštujem, saj je ja moja mama.
Mogoče nekatere napačno razumete kaj pomeni, da ti je starš najboljši prijatelj, in tak rečete, ker se pač lepo sliši.

Straši morajo prevzeti vlogo starša, nekoga ki te do neke meje vodi skozi življenje, ti pomaga z nasveti, finančno...ne pa da prevzame vlogo najboljšega prijatelja, ker je zame to že na meji .

Če bi ona bila tudi  moja najboljša prijateljica, pomeni, da bi delila z njo vse  tudi spolne izkušnje, ji zaupala kako je kaj med rjuhami, hodila z njo na plese, z mano bi šla na zmenke, z mano bi sedaj živela, z nami hodila na dopuste... Resnično ne vem, kaj za vas pomeni to, da je mama najboljša prijateljica. A lahko malo razložiš? Mogoče sta na isti vezi kot jaz  mojo, pa to zame pomeni starševstvo, zate pa prijateljstvo.

In ja to je moj svet in ona je še vedno moja mama, ki pride 2-3x na teden na obisk, popazi na vnuka, pove kak trač, malo koga zašinfa in to je to. Sedaj sem sama mama, imam svojo družino. Mogoče se sliši nesramno, ampak jaz nimam otroka, da se me bo celo življenje držal za krilo, ali pa zato, da v starosti ne bom osamljena. Ko bo dovolj velik, da bo znal sam prijeti za vajeti življenja, bo tudi on živel v svojem svetu, jaz bom pa njegova mama.