Ojla, mamice!
Se mi zdi, da že sto let nsem bila tule gor, tudi nisem brala vsega za nazaj, naj le povem, da sva z Lino ok, čeprav sva imelai kar nekaj težav s hranjenjem (cele dneve sva se dojili, pa se je premalo zredila, pa smo potem ugotovili, da je jedla zrak itd.). Zdaj mleko črpam, sem ga tudi dodajala en do dva obroka, zdaj pa ni več treba. Glede spanja je super, zvečer je sicer najbolj aktivna, tako da dejansko zaspi po zadnjem obroku, tam nekje med 22:30 in 24:00, potem pa spi do jutra - do 6h ali celo 8h. Sva se malo zasekirala, ker so nama rekli, da bi morala spat najkasneje ob 20h (v posvetovalnici), ampak je bila potem cela štala (enkrat celo nama je ratalo jo spravit ob 7h spat) - se je od pol enih ponoči zbujala, kot da je dan - na dve do tri ure...tko da zdaj raje večer preživimo ob cartanju in dremanju, noč pa prespimo:)
Edino, kar mi je res težko so te frdamane kile. Sem že začela lepo hujšat, zdaj mi pa nekako ne znese, pa rabim motivacijo. Imam pa trideset kil preveč (še 8 do prednosečniške teže, ostalo imam še od prej). Tudi se še malo lovim z dnevnimi rituali, raa bi šla vsak dan ven, pa ne znese, pa sanjam o tem, da bi šla celo 2x dnevno...ampak bomo že.
Pa še moja "porodna zgodba" malo drugače :) :
Zgodba o tvojem rojstvu
je zgodba o šepetanju v noči,
o samotni poti preko pozlačenih zasneženih cest.
Je jutro
v neskončnem pričakovanju dneva...
in njegovega bistva,
je meditacija na tvoj utrip
ob neprestanem ljubečem stisku roke,
prelivajočem dihu v dvoje,
je rojstvo najinega smisla.
Zgodba o tvojem rojstvu
je zgodba o nama in nas treh,
je zgodba o vseh ljudeh,
je najin krik,
preplet iz bolečine in iz sreče.
In kakor reka k morju teče,
tako vse najino se k tebi zliva,
tako me tvoj prihod umiva,
da sem tista,
ki se s tabo na novo je rodila.
S tabo je prišla pomlad.