Čari blokovskega življenja, ja...
Pri nas ni nikoli miru. Živim v 13-nadstropni stolpnici z 88-imi stanovanji in z ljudmi z vseh vetrov, tako, da kdor nima dobrih živcev, bi tukaj znorel oz., kakor ima ena RR-ovka v podpisu:"Tko ovdje ne poludi, taj nije normalan". Decembra in januarja so obnavljali kopalnice, februarja kuhinjo in kdo ve, kaj bo sledilo marca. Pa je čisto vseeno, ali je ponedeljek ali nedelja, petek ali svetek, delovni dan ali praznik - edino toliko so še tolerantni, da ne začnejo pred 8. uro zjutraj (stolpnica lenuhov), ne dokončujejo zvečer po 21. uri in da se večina drži hišnega reda vsaj v točki, ki zapoveduje, da se vsako predvideno hrupno reč objavi na oglasni deski (adaptacije, zabave itd.). Je pa včasih tekom dneva res tako glasno, kakor je napisala ena pred mano - da se v stanovanju ne slišimo, ko se poskušamo pogovarjati. Dokler je to momentalno, toleriram, ampak če bi pa nekdo celo uro tiščal štemarco v tla direkt nad mojo betico, potem pa znorim. Vmes se pridem samo izkašljat na RR na način a la "A res ne morejo nehat?!" - bolje to, kot pa, da grem komu na vrata. Mogoče bom pa kdaj jaz kaj adaptirala in tudi ne bi rada med štemanjem še vrat odpirala in se kregala.
Z glasbo pa načeloma nimam problemov. Jo imam zelo rada in sem še vesela, če od koga kaj slišim. Takrat še TV utišam in rečem g. Možu:"Lejga, butlja, kako zanič okus ima". Jaz se držim tega, da je muzika po 22. uri na sobni jakosti ali slušalkah (izjemoma morda en komad, ampak res samo eden, malce bolj naglas, ker se pač ne morem zadržat), ampak sem pa redkokdaj po 22. uri sploh zbujena (če sem že, me pa ni doma), tako, da teh težav z mano sosedje nimajo. Podnevi si pa dovolim. Imam tudi dobro "feršterkerijo" (oba z g. Možem sva navdušenca) in pravkar imam na 70% glasnosti komad "Arizona dream" - pri odprtem oknu, da ne bomo uživali samo jaz in sosedje, ampak tudi stanovalci sosednje stolpnice in mimoidoči.