Dobro jutro, punce!
Tudi jaz sem že kar nekaj časa pokonci, se prav ne spomnim, kdaj sem se res ornk in brezskrbno naspala. Se mi zdi, da je konec s tem:).
Drugače me pa je kar strah...en tak strah me daje, oziroma skrbi. Tko, skoz razmišljam, kaj vse moram še naredit, preden pride pupika, pa razmišljam, kako bom jaz to zmogla, a bom sploh vedela, znala...saj si rečem - eh, bomo že, navadit se bo treba, zaupat je treba sam sebi...ampak to je taka velika odgovornost!!! Včasih se mi zdi, da še sama zase ne znam poskrbet, pa bom za otroka???
Za crknit!
Sem šla kar malo brat o poporodni otožnosti in depresiji in so občutki podobni. Mislim sicer, da se z njimi srečujejo vse mamice, še posebej, če postaneš mamica prvič. Ok, to sprejmem, ampak nočem, da bi me preveč skrbelo. In potem me še skrbi, ker me skrbi. Grozn! Kr neki. A je to znak, da bo pupika kmalu tu? Imam tak občutek...
Mogoče je krivo tudi to, da stanovanje še vedno ni tipi-topi (se še pozna selitev pred kratkim) in me dela živčno. Pa nisem ravno pristaš sterilnih okolij, ampak en red imam pa že rada...in potem imam občutek, da nisem dovolj naredila, da v tako razmetano pa že ne morem otročka pripeljat in tko...
Pol po drugi strani si pa rečem, da naj neham komplicirat in da je važno, da bo z bejbijem vse ok, ostalo se bo že poštimal počas.
A še katera čuti podobno?
...ima sploh kak smisel, kar sm napisala?