Oj babe, jaz vas pa spet zanemarjam... Se me je lotil peklenski prehlad, ki noče in noče pojenjat. Una fiziološka raztopina za nosek za otroke pri meni ne pali glih, zatorej hodim okol z zabitim nosom. Pa še tole vreme - zjutraj se morš oblečt kot za pozimi, čez dve uri si pa čisto slečen in švicaš ko konj.
Počasi se mi prihaja v možgane dejstvo, da bo treba sčasoma nazaj v službo, vam povem po pravici, da sem se tako navadila biti doma, da si sploh ne predstavljam sebe v delovnem okolju.
Doma je krasno. Smo včasih zmatrani, ko strela, ampak gre. Zdaj imava že silno komunikacijo. " Brumba!" mi pravi včeraj in me intenzivno gleda. Mu razložim, da ga mama žal nič ne razume, pa mi se enkrat bolj razločno pojasni: "Brumba!" Jaz še zdaj ne vem, kaj je hotu, on je pa tudi obupal, ko je ugotovil, da je mama bolj zabite sorte.
Izič ene velike čestitke od mene, se mi kar smeji, ko te berem in se spomnim, kako neverjetno fajn je bilo. Mi smo doma že skoraj štiri mesece. Glede na to, kako smo udomačeni, se to strašno malo sliši.
Matejčika, naj te čim prej neha bolet. kakšna je bila pa produkcija? Si pozitivno naravnana?
Wajtkofi, ti si pa neverjetna s svojimi živci. Že jaz komaj čakam, da bodo tile papirji prišli tja, kjer jim je mesto. Pred enim tednom bi bilo zame že prepozno. A peticija je šla naprej?
Za danes vam želim vsaj malo sončka, pa kakšen dober kufe v fajn družbi. Zdaj grem pa prenavljat seznam. Izič je že doma.
_____________________________
God grant me the serenity to accept the things I cannot change, courage to change the things I can and the wisdom to know the difference.