Ker je v našem sorodstvu navada, da tisti, ki vabi, poleg pisnih vabil naknadno tudi pokliče vsakega povabljenca in se pozanima o udeležbi (v kolikor ta ni že sam javil), bi na tvojem mestu sklepala, da pač nismo vabljeni.
Če ne bi prejela vabila, torej ne bi klicala in ne bi šla.

Pri temu paru o kateremu sem govorila jaz- je bilo povabilo ustno in vljudnostno... Ker sta poklicala po telefonu (starše od mladoporočencev) in so starši pač rekli da ja, ok, pridita, seveda. Samo organizirano pa ni bilo potem tako (organizacije pa seveda nista imela starša čez- temveč mladoporočenca).

Točno tako! Če so pošiljali vabila, potem so verjetno pričakobali da povabljenci potrdijo svoj prihod. In če se vaše vabilo slučajno izgubilo, potem bi se lahko vprašali zakaj ne potrdite svojega prihoda in bi poklicali. . Bi pa mogoče poklicala in se pogovarjala o vsakodnevnih stvareh, slovesnosti ne bi omenjala. Če bi sami omenili in vas povabili o.k., če pa o tem ne bi bilo govora, potem pa...pač niste na seznamu povabljenih. Da bi pa šla kar tako, ker mi je mimogrede nekdo omenil, se tam v zemljo pogreznem, ko bi me čudno gledali in ne bi vedeli kam me naj posadijo za mizo.

Če jaz ne bi dobila vabila, ne bi šla, sploh če me naknadno ne bi nihče poklical in vprašal kaj zdaj.

Če ni vabila, niti klica, samo prej enkrat bežno omenjeno da bo neko praznovanje, jaz ne bi šla.
Ko pa bi me vprašali zakaj nas ni bilo, bi pač povedala da uradnega vabila ni bilo.
Ne bi se pa kar tako štulila.

Jaz tudi ne bi šla. Sploh, ker je bilo to zgolj omenjeno, nič konkretnega povedano. Kot, da ni mogo prej omenit, ko ste nekje pri mizi sedeli, da bi te vsaj povabilo izpadlo kot mora. Pa od takrat ste se zagotovo še kaj videli, pa če ni nič omenil... Ne vem no.  

O, kristus, moja najljubša tema. Vabila. 
Pri nas, po eni strani družine, je bilo vedno v navadi, da se je na rojstne dneve in take reči vabilo ustno, se pokličeš, poveš tam in tam, takrat...razen za res jubileje in poroke so bila vabila. Pisna, pa še te je slavljenec ponavadi osebno dostavil.
No, potem pa, niti ne vem, kdo je to bil, in za kaj, je poslal vabilo po pošti, ročno napisana, okrencljana in v verzih...in seveda od takrat se pošiljajo vabila za vsak prdec...kičasta in brezvezna. (Tekmovanje, kdo bo bolj (ne)izviren, kičast, katero vabilo bo lepše, boljše, dražje...mah!)
Po mamini strani se še vedno kličemo in ni nikoli nobenega dvoma, kdo je povabljen in kdo ni.
Lani sem imela zelo podobno situacijo kot avtorica teme... klicala me je tajnica mojega strica, če bi imela tam okoli enega datuma čas, da bo praznovanje za rojstni dan in god (nobena huda obletnica, rojstni dan, pač)...da bom že še obveščena po pošti, kje in kdaj... pa nisem bila. Niti klical ni nihče več. Se nisem sekirala ali delala panike.
Letos je isto klicala, če imam tam okoli enega datuma fraj, da dobim vabilo..in sem ga dobila, šla sem tudi.
No, na tem dogodku je ena moja sestrična talala darila za svojo bližajočo se poroko. In je spet glupo izpadlo. Ker očitno je imela vabila za vse pri najini mizi, samo za naju z mojim pa ne. Kar se mene tiče, čisto ok. Nismo v  stikih, vidim jo enkrat na leto, če, in tudi jaz nje ne bi vabila na svojo poroko. Ampak z njenim sta pa malo zmrznila, šibnila v avto in od nekod privlekla še eno vabilo. Neokrencljano, brez imen in priimkov, samo da sta dala nekaj in lepo izpadla. Ah! Seveda na poroko ne bom šla. Četudi je bilo vabilo pospremljeno z velikim 'Iiiiiii, saj se vidimo, aneeee?'


_____________________________

Jst.