jaz bi se takoj izselila stran 

_____________________________

Quando fra l’altre donne ad ora ad ora
Amor vien nel bel viso di costei,
quanto ciascuna e men bella di lei
tanto cresce ‘l desio che m’innamora

Ko smo si mi urejali mansardo v hiši mojih staršev, je bilo prvo kar smo naredili, da smo stopnišče zaprli z ploščo in naredili poseben vhod. To je bila moja in tudi želja moje mame. Oče se je nekaj repenčil, kot je že običajno ob vsaki spremembi ( na katero je potem na koncu zelo ponosen ), ampak jaz pod drugimi pogoji ne bi šla domov in urejat bajte.
Ker nam je jpostalo stanovanje premajhno, smo ob stari hiši dozidali novo, mansardo nove pa povezali z stanovanjem v stari hiši in smo dobili veeeeliko hišo.
Imamo vsak svoja vhodna vrata, zvonec, da lahko en drugim pozvonimo in obilo zasebnosti.
Največkrat imamo kosila skupaj, kar je spet ena velika prednost. In se razumemo odlično.
Sicer imam iz tega sobivanja jaz večje koristi (varstvo, zelenjavo z vrta.....), ampak sta tudi moja zelo vesela, da nista sama.
Nam je uspelo, tudi tako, da vedno na prvo žogo ne blekneš vsega, kar ti pade na pamet, s spoštljivim odnosom in nevmešavanjem en drugemu v kakšne odločitve.
Pa ne iščemo si dlake v jajcu, to je zelo pomembno.


_____________________________

Največja sreča so otročki, zato sem srečna petkrat.

kolikor sebe poznam bi že zdavnej pop.. na taščo, da naj me pusti na miru in če misli na obisk prist naj pokliče, ker tudi ti rabiš malo zasebnosti,da jo boš že poklicala ko boš potrebovala družbo ali pomoč....  kadar pride jo dej na ignor, lahko pa še prej poskusiš preko moža, da ji on kaj pove, naj se najprej on nanjo skuri.. ... in če to ne bo pomagalo se odselita ali pa naredita svoj vhod...

a na moreš dat kakšnih vrat na stopnišče, da bi ločila svoje stanovanje od njenega, en ključ pa še sestri dala... ???



_____________________________

polona 5.4.2007, 55 cm 3900 g
vili 19.10.2008, 57 cm, 3910 g

bila bi neustavljiva, če bi lahko začela....

Se strinjam z zasavko. Moški, ki je doma, pri svojih starših in že sedaj ne zna stopiti na stran svoje drage in svojim staršem povedati, kje so meje, tega ne bo naredil nikoli. Vedno huje bo, prepirala se bosta in na koncu boš le ti ta grda.
Odseli se, čimprej in če te zares ljubi, te bo pri tem podprl in bosta skupaj našla domek!!!

Se strinjam s kristinaj. Mi tudi živimo pri njemu doma. Sva uredila zgornje nadstropje, v katerem še vedno živita njegova brata. Je pa on takoj postavil mejo in jima razložil,da sta kopalnica in WC najina in če mislita hodit k nama na WC ga bosta tudi kdaj pa kdaj spucala. Kar se pa tašče tiče mi je uletavala tamalga gledat čist kadar se ji je dvignil. Se postavila zraven posteljce in ga gledala, da se je mali ja zbudil. Sem jo nadrla in je nehala s tem. Potem so bile situacije, ko se je mali jokal in trmaril, kakor se pač vsi otroci, pa je hotla uletavat. Sva se spet počle in sem ji razložila, da se mali kadar sem jaz doma dere z razlogom in da se nima kaj vmešavat. Od takrat me pusti primiru.

Postavit se je treba zase in ne samo čakat na svoje partnerje. Skregaj se znjo! Če se uredi situacija super, sicer pa zagrozi, da greš drugam, da tu nimaš nič zasebnosti.

_____________________________

27.8. 2008 se nama je pridružil čmrlj Uroš.
17. 2. 2010 pa še Blaž.

Pr nama je blo zelo podobno, le da je bil zgornji štuk najin,pa prehod je bil od spodaj v zgornje stanovanje.

Tako je trajalo skoraj eno leto, pol mi je pa dvignlo deklc in sem se dobesedno skregala, celo stopnišče sva zaprla in naredila strop, kjer ravnokar sedim (pisarna). Tast mojega moža ni nikoli obrajtal in mu je že pri 24letih dal pisat celotno lastnino samo zato, da bi on dobil večji veteranski dodatek in ne vem kaj še. Tako imama sicer vse v lasti in tudi vse položnice, za kar sem se žeitak sprijaznila. Sedaj je čist super, vsi vemo kje je komu mesto pa se super razumemo.

Bom pa rekla takole. Raje nimam nič, samo da imam mir in svoje življenje, kot pa da moram živeti življenje nekoga drugega. Jaz sem pač žal sam svoj karakter in bi 100% spakirala in šla. Če te mož ne podpira (mene hvala bogu je), potem ne kaže dobro.

Eh, tako kot je rekla Najja - Za zlati je mir je treba včasih plačat. 

Upam da uredite, sicer pa zazidajta lastni vhod, odplačajta zgornji štuk in izselite sestro v spodnjega,... nekaj boste morali narediti, tako življenje je ena sama utopija, da bo nekoč bolje.

Pa srečno!

kakadoo: nisem prišla ukazovat, pa mislim, da če imaš svoje stanovanje, ki si ga adaptiral in opremil z lastnim denarjem, da imaš pravico do zasebnosti, tudi če si v isti hiši. Problem tukaj ni v ukazovanju, ampak v tem, da bi z družino rada svoj mir in zasebnost, ki pa ga nimamo, ker se gor nalima ravno kdor koli si zamisli in kadarkoli si zahoče .

Zlatolaska: Mene doma pri 10. letih niso tko nadzoroval, kot zdej, ko imam svojo familijo in sva (kao) na svoje in to tuji ljudje. Isto je tukaj. Če grem na obisk domov, je vse narobe, vseskozi kam greš, kdaj prideš, kaj delaš...mislim to ni normalno no. Mojega skos kličejo kje je, kdaj pride...skratka z njim ravnajo kot s 5 let starim otrokom.

pety78: sem tudi že o tem razmišljala, da bi se naga po hodniku sprehodila Svakinja je ista al pa še hujše. Ona je v tej familiji gor povzdignjena in njena beseda nekaj velja, najina pač ne, tko da tista varianta da ima ona ključ odpade.

poli*: verjemi da nama je zelo žal za vsak cent ki sva ga sem vložila. Na začetku ni bilo problema. Tast in tašča sta govorila, da bova lahko naredila vse kar bova hotela. Sva naredila kopalnico, sva hotela lasten vhod, pša je rekla da ni šans Seveda da ima lahko vse pod nadzorom, ker morava zmeraj hodit direktno čez spodnje stanovanje. Ampak bi šla drugam, pa je sedaj treba tudi na otroka mislit (star je 6 tednov), jaz sem še študentka...skratka zmeraj so neke finančne ovire, samo dolgoročno upava da odideva drugam-vsaj željo imava.

pomaranča: Jaz sem mojemu rekla da naj udari po mizi če ne, me lahko samo še v Polje peljejo, ker se  mi bo sfuzlalo in kaj ima raje potem? In res sploh ne morem uživat v porodniški, ker sem skos slabe volje, depresivna zaradi tega...skratka vse zelo slabo vpliva name in posledično verjetno tudi na malega

pizmovka: Jaz sem si nakopala otroka...ni mi žal zanj,ker je moj sonček in mi daje energijo da prebrodim te psihične fore, obžalujem pa mnogo mnogo stvari, ki bi jih lahko zrihtala pred otrokom.

benika: jaz sem se preselila k mojemu dva dni pred porodom

Jezna sem na mojega, ker je taka reva...res mi ni jasno, kako da tega nisem prej videla, kako to, da ponavadi to vidiš ko je že prepozno. Ne boste verjeli kako to izgleda, ko tašča nanj spravi in on sedi na stolu kot kup nesreče in gleda v tla ona mu pa pamet soli...kot enem 5 let starem mulčku-grozno res. Potem mu pa jst v kontra dam in je ves bogi še od tega, samo tiho pa ne bom. Njemu se ni nič spremenilo, še zmeraj je doma, vstopa skozi isti vhod kot prej 27 let, parkira v isti garaži, živi v isti hiši...jaz sem se morala odseliti od doma, kjer smo se super razumeli, pustiti sem morala vse za sabo, zato da mi bodo zdej živce žrli in zdej pričakujejo, da bom šla domov na obisk mogoče samo 1x na mesec , čene je vse narobe.

Ga ni čez dejstvo da je človek na svojem. Zakleneš vrata...in si v popolnoma svojem kraljestvu kjer si ti gazda. Noben ti ne šteje obiskov, noben ne gleda kdaj obiski gredo, kdo prihaja, s kom prihaja....tisoče stvari ki se nobenega ne tičejo. Pa samo ključ se obrne. Ni boljšega.

G


_____________________________

...and once you have tasted flight, you will walk the earth with your eyes turned skyward, for there you have been and there you long to return. -- Leonardo de Vinci
AMEN!

Ne vem za vas, ampak meni starši že od otroštva dalje niso vdirali v sobo. Poleg tega so upoštevali, kadar sem se imela za učit in so mi dali mir. Pa sem bila takrat mnogo mlajša, kot je zdaj avtorica te teme. Zato ne kupim tega sranja o "njihovi strehi, njihovih pravilih". Zanimivo je, da starši praktično nikoli v naprej ne položijo kart na mizo. Vedno so najprej obljube, kako se bodo vse fajn zmenili.

Obraten primer je pa pri moji žlahti, kjer so tamladi hitro dosegli, da morata stara starša vedno potrkat, preden vstopita v stanovanje, oni pa k njima v spodnji štuk prihrumijo kot tornado, nenajavljeni upadejo direktno na večerjo in žrejo kot kobilice. Hči se namreč nikoli ni navadila, da ona zdaj živi zgoraj v ločenem gospodinjstvu.

Se podpišem pod Kolta.
Js sem imela podobno situacijo - oz. še slabšo - bili smo v istem stanovanju kot tast in tašča. Bivši pa je en velik mamin sinček (vse se je z njo dogovarjal,...).  Zato pa je bivši. Pa da ne bo vse on kriv - js pa prebutasta takrat, da bi videla, kaj se mi obeta .

Ampak želela sem napisati nekaj drugega.
Izkušnja moje prijateljice - z dvema dojenčkoma (en rojen februarja, drugi decembra istega leta) se je odselila k svojim staršem, ker se z dedcom ni mogla nič zmenit. Tudi on je pustil, da sta mami in oči z njim pometala, kot da je 5 let star. Je trajalo tri tedne, da je prišel za njo, in sta si nato uredila svoje stanovanje nad gospodarskim poslopjem pri njemu doma.
Če se s svojimi doma dobro razumeš, bi morda lahko enako postopala, sploh če je jasno, da se s tvojim  in tvojo (beri taščo) ne da nič spremenit. Morda pa bo samo takšen ultimat dal tvojemu mislit in bo uvidel, kaj je zanj najpomembnejše - mirno življenje s tabo, al mir z mamo. Ker oboje hkrati (dokler živite pri tašči) očitno ne bo možno.
Vsekakor pa razmišljaj o tem, da greš na svoje - morda pa bi se lahko s svakinjo dogovorila, da ji "prodaš" opremo v stanovanju, pa ima ona cel štuk za sebe (predlog, kako dobiti (del) denar(-ja), ki sta ga vložila, nazaj)
Pa veliko sreče v trenutkih s tvojim dojenčkom in veliko uspeha pri reševanju težav.

Iz lastnih izkušenj mislim, da je edina pametna rešitev, da se odselite četudi v podnajemniško stanovanje, v nasprotnem primeru boš ob družino. Boljše, da živite skromno a na svojem kot da prenasaš psihišno maltretiranje celo življenje. 

Jaz ti ne vem drugega svetovat, kot da pojdite na svoje. Tudi če jih ne sovražiš, je včasih nemogoče živet s starši . Mi ne živimo skupaj, se ne da v copatih sem (5 km je vmes) in sem se (lahko mi verjameš) precej trudila za odnose, vendar včasih zlepa ne moreš nič, sprobala orgooomnokrat ravno na tem primeru . Pri nama je nehala uletavat šele, ko sem striktno vsakič, ko se je napovedala oz. prišla, popokala malo in šla - ven, iz stanovanja;)! Čim je ona klicala, da je na poti, sem klicala kako prijateljico/brata/kogarkoli pač, da se dobimo ali pa sem si omislila nek opravek v mestu, skratka šla sem. Sem ji lepo povedala, da naju pač ne bo. Bilo mi je butasto, da moram bežat iz svojega stanovanja! Ampak šele takrat je bilo malo boljše. Ampak res pomagalo je šele, ko je lubi znorel (parkrat ) in zdaj da mir.
Ti rečem, da tudi, če ne bi imela svojega stanovanja, sem pripravljena za ta mir plačat preceeeej - vsekakor več kot so najemnine (pa imava relativno nizke dohodke - jaz sem polovično zaposlena, tako da imava skupaj 1,5 povprečne plače dohodkov). Ampak bi plačala marsikaj! In živet na 38 kvadratih je blaženost , samo da si na svojem. Tudi en mali cimr bo boljše kot pa tole, ker si po napisanem sodeč človek, ki si ravnotako želi svobodo in ceni zasebnost. Različni smo: enim je super, če jim tašča opere in obesi perilo, še zloži po predalih, pa da ves čas "merka" njihove otroke... Enim nam je pač boljše, če vse sami naredimo, pa imamo mir. Nič ni narobe, samo niso vse tašče in vse snahe kompatibilne za skupno življenje.

Hvala vsem za odgovore, vsaj vem, da nisem jaz tista, ki se kao ne zna prilagodit, kot mi je moj rekel že parkrat...definitivno se zavedam, da bom morala nekaj drastičnega ukreniti, ker tako ne bo šlo več naprej, ker bom pri 25. letih psihično čist na dnu in ne hvala jst se tega ne grem, se imam pa preveč rada.

Ajsek: Pri nas doma je bilo tudi tako kot ti pišeš, zato mi je potem še manj jasno kaj se dogaja tukaj in kako si take stvari lahko dovolijo

Na žalost sta pri nas doma še moja mlajša sestra in brat, tako da nimamo k nam kam it, pa čeprav bi šla z veseljem, sicer mene in malega zmeraj čaka moja soba doma, ampak za ta korak rabiš veliko poguma, jaz pa ga še zbiram

Rija, tako kot si napisala, enim je super, da jim drugi pedenajo vse, meni pač ni in sem že od majhnega samostojna in znam sama, tako da ne rabim nekoga da mi pedena stvari, za katere mi je samoumevno, da jih pedenam jaz, pa še ljubi mir in zasebnost imam nadvse rada. Ona že zdaj misli, da bo imela v varstvu malega, ampak ni šans, bom prla vse sile, da bo mali dobil vrtec, ali pa magari zasebno varstvo, ker meni ne bo potem nihče metal naprej češ "otroka smo ti pa pazili, ti pa nobene hvaležnosti", kar sem že velikokrat slišala, ko so mojemu metali naprej koliko so naredili zanj on pa da ni nič hvaležen, da ne govorim, da se je potem njegova mamica še milo jokala zraven, ati ga je pa nadiral, kaj je naredil, da mami joka-mislim narobe svet in zblojena familija...na žalost se prevečkrat rado zgodi, da to ugotovimo šele ko smo globoko v zosu

odločitev je padla-kmalu se selimo-juhuuuu
Sicer bo to v roku enega leta, da zrihtamo naše novo prebivališče, ampak upanje in pričakovanje pa odtehta vse muke ki me še čakajo v tem letu!

čestitke nosecka24...

zmagali ste !!!

Bravo, čestitam! Vsekakor je to prava odločitev in tako boš tudi ti lažje prenašala uletavanje, ker boš vedela, da se bo nekoč končalo. IN veliko večja verjetnost je, da se ne boste zasovražili in da boste imeli potem lepe odnose...
Super, lepo je slišat lepe novice! Zdaj pa samo vztrajaj, da bo to res in res v enem letu (vsaj približno).

Uf tema okoli tašč, tudi meni ni bilo prizaneseno s tem, o čemer pišete, po 14 letih skupnega življenja, midva zgoraj ona vdova spodaj, se je ona odselila na svojo 50x50 parcelo, zdaj je pa mir, vsaj meni se tako zdi.

Škoda jaz sem jo spoštovala kot svojo mamo, ona pa s svojim razmišljanjem tega ni razumela, pa bi lahko vsem nam bilo lepo, zdaj je pa samo meni .

_____________________________

How will we ever know if we never try?

ja, upam da se res uresniči še prej kot v enem letu, ker zdej se je pa tudi moj strinjal, da tako ne gre več naprej.