Še tukaj....
MATEJA_GOLJEV in PEPI... šele danes sem videla vajin post... oz. od Grethy... Včeraj sm bolj kot ne kr poležavala na kavču. Še včeraj zvečer sem prosila Boga, da vajina borka ostane pri vama in vama polepša življenje, danes pa vidim tako kruto novico. Pepi, vem o čem govoriš... kar se tiče tega, ko vidiš otročke in nosečke... Lani, ko je bila v Volčjem Potoku razstava dinozavrov sva šla z rejenko mojega moža, ker je hotela videti dinozavre. Ti povem, da mi je bilo takooooooooo hudo, ko sem videla toooooooooooolikooooooooooo nosečk in mladih mamic. Sm rekla mojmu "poglej to... koliko jih je"... pa mi je najprej rekel, da se mi to samo zdi, ker sem toliko bolj pozorna na to... potem pa je dejansko tudi sam videl. Če bi bila midva sama na tej razstavi, bi zagotovo hotela takoj oditi domov, saj mi je bilo prehudo, da bi jih gledala.... Saj vsakemu privoščiš to srečo, ti je pa hudo in jočeš, ko vidiš, da tebi zaenkrat še ta sreča ni namenjena... Takrat sem že obupavala in se spraševala "ali nama bo sploh kdaj uspelo? ali bova kdaj ponosna starša?" in me je moj tolažil, da bova tudi midva prišla na vrsto. Danes se mi zdi, da čeprav sam ni najbolj verjel v to, da me je kljub temu bodril ravno zato, da ne bi oba istočasno obupala... So pa prišli trenutki, ko je moj obupaval, pa sem ga jaz bodrila. Ne smem pa SEVEDA pozabit na soborke, ki so me bodrile in z mano bile žalostne trenutke ob neuspehih - brez njih mi tudi ne bi uspelo vsaj malo ostati pozitivna.
Stojta en drugemu ob strani - ali istočasno ali izmenično - le obupat ne. Vem, da je lahko govoriti... Ko to pišem, ne morem mimo vprašanja sami sebi "ali si ti sploh predstavljaš kaj onadva zdajle prestajata!?!?" Ne, ne predstavljam si kako je, če izgubiš... ker ni isto, če "izgubiš", ko se ne prime z vajino izgubo. Srčno upam in prosim Boga, da bosta to preživela in pogumno šla v nov boj - po borčke, ki vaju čakajo v zmagovalnem Mariboru.