Sedaj, ko bi morala kar cveteti in biti vesela, ker sem praznovala svoj 30. rojstni dan, ki je meni pomenil zelo veliko, sem ostala na koncu zelo razočarana. Naj vam povem mojo štorijo, ker se moram nekomu zaupati. Se mi zdi, da sem ostala čisto sama na svetu.
Kje bi začela? Okoli rojstnega dneva sem se veliko trudila, planirala, organizirala, čeprav sva se z :love: odločila, da bomo imeli kar piknik doma. Že pred časom sem svoji tašči in tastu izrazila željo, da upam, da bom tudi jaz kdaj v življenju dočakala, da bosta onadva zame naredila torto. Namreč, pred leti sta jih nonstop pekla za vse sorodnike in prijatelje. Zame pa je še nista spekla. In sta rekla, da jo bosta naredila. Ful sem bila polna pričakovanj. Še celo dopoldan, ko sem taščo klicala, kaj dela, je rekla, da peče torto. Wau, sem mislila, to pa ne vem, če bo do 16. ure končano, če jo komaj sedaj peče. No, pa sta prišla. Torta je bila tako lepa, da me je skoraj kap, da sta se tako potrudila zame. Kar solzne oči sem dobila. Resnično me je to tako ganilo, da sta se onadva tako potrudila zame (kaj čmo, sem pač rakec in mi smo zelo občutljivi). Še parkrat sem rekla v hecu, da ne vem, če sta jo naredila onadva, ker je tako lepa, pa sta zatrjevala, da valjda, da sta jo onadva naredila. Potem pa se je začelo: tašča v prvem momentu, ko sem jo vprašala, sploh ni vedela, s čim je polnjena, potem pa se je še družinska prijateljica, ki je hkrati moja poročna priča, zagovorila, da ji moram vrniti dva pladnja. Na enem je prinesla pecivo, kje pa je drugi?? Pa se je hitro popravila, joj, res, ja, samo enega. Jaz, naivni norec, pa še do naslednjega jutra nisem hotela verjeti, da je to res. Da sta torto naročila drugi osebi (moji poročni priči), naj jo speče, meni pa lagala pred vsemi mojimi gosti, da sta jo sama spekla. Sploh ne morem verjeti!!! Zame je to največja izdaja, kar sta mi jih lahko naredila. In ko sem se soočila z njima naslednji večer, ko sta prišla (in oseba, ki je pekla torto, je bila zraven), sta hladnokrvno priznala, da je res. In mi tašča reče za povrh: "Saj si hotela torto, pa si jo dobila, kaj bi še zdaj rada??!!!" A lahko verjamete?? Povedala sem ji, da sem jaz želela torto, ki bi nastala izpod njunih rok in bi mi jo onadva podarila iz srca, ne pa tako. Pa če bi mi vsaj rekla, da nista uspela narediti ali kaj takega in se opravičila. Bi kljub temu bila jezna, a ne tako, kot sedaj, ko se počutim prevarano in izigrano. Potem pa mi je rekla, da mi torte nista spekla zato, ker je ona zadnje čase pod takim pritiskom (neke pravne zadeve) in ni bila sposobna??!!! Ja, jaz pa imam samo enkrat v življenju svoj 30. rojstni dan in prvič in zadnjič sem njima izrazila kako željo. Sem rekla, da če bi jaz želela kar katerokoli torto, bi si jo šla kupit, ne pa njiju prosit, naj mi jo kupita. :grrr::grrr::grrr:
In za povrh mi še ona hladnokrvno pove, kot da ne bi videla, da sem tako prizadeta, da mi je šlo na jok, da so se še danes smejali z ostalimi sorodniki, da kako sem jaz kar verjela, da sta jo onadva pekla. Si lahko to mislite? Počutim se, kot da sem njihov dvorni norček. In njima se je to celo zdelo smešno.Pa kake komedije so baje doživljali, ko so se dobili na parkirišču na poti k meni, da so torto iz enega prtljažnika dali v njunega. Njima se celotna stvar sploh ne zdi sporna, da sem samo jaz brezvezna.
Jaz pa sem bila tako prizadeta, da sem samo jokala in jokala (seveda, ko sta šla). Moj :love: drži z menoj in je tudi sam prizadet, da sta mi lahko to naredila. A takšna sta, brezsrčna in ne poznata ljubezni. Saj vem, da se ni vredno sekirati, a sem zelo razočarana. No, saj tudi pri darilu se nista nič potrudila. Sta mi dala 5000 SIT in en mali prenosni fen. Poznata me že 12 let, pa še vedno ne vesta, da jaz fena nikoli ne uporabljam, poleg tega sta mi prenosni fen podarila že lani za božič. Toliko o pozornosti z njune strani.
To je bila samo najhujša stvar, ki me je zelo prizadela, se je pa zgodilo kar nekaj takih okoli mojega rojstnega dneva, ki jih ne bom niti omenjala, le to npr. da si je moja najboljša prijateljica in botra mojega otroka rezervirala dopust v času, ko sem praznovala. Izgovor je kasneje bil, da je ona čisto pozabila na to, da bom jaz takrat praznovala:zmeden2::((. V glavnem, spoznala sem, kdo so pravi prijatelji in moram reči, da jih je bore malo. Žalostno, za :((:((:((:((
Vem, da se bo verjetno enim zdelo to čisto brezveze, ker ste mogoče tudi drug karakter in na take stvari ne daste dosti, jaz pa žal nisem taka. Sem zelo občutljiva in si vse vzamem zelo k srcu. Zato pa tudi trpim.:((:((:((
