Eto, danes je moj 4. delovni dan in mi je grozno težko  ... pa ne zardi dela ... to sploh ne ... moja tamala je namreč začela kazat "posledice" moje odsotnosti ... prej sva bili 19 mesecev non-stop skupaj, samo včasih se je kak dan merkala pri babici, da sem jaz diplomo pisala al pa je šla k tadrugi babici in dediju na počitnice za petek in soboto, drugače sva bili pa skos skupaj ... no zdaj pa nisva več toliko in tamala me dejansko ne šlivi 5%, ko pridem domou in je blazno razdražljiva, ko gre pa spat se pa čez kako uro čist panična zbudi in me kliče in potem grem k njej pa se zraven postelje na tla usedem in jo božam dokler ne zaspi nazaj ... zjutraj me pa potem spet ne šlivi 5% ... duš, čez dober teden se bo pa pričelo še uvajanje v vrtec, kjer bo pa pri čist neznanih ljudeh ... ma sranje ... zakaj mi ni noben povedal, da je to tako težko no  ... saj vem, da bo preživela pa jaz tut, samo zdele je pa tolk emocij prisotnih, da se mi kar rola, pa nisem neka totalno zaščitniška mama, ki otroka ne da od sebe ...

kaj nej drugega rečem, ko da je treba potrpet, zdržat, čeprav se ti včasih zdi, ko da si kruta. tuki pač nimaš kej. tak tvoj otrok ko ti se bosta mogla navaditi, da je nonstop ujčkanja doma pač konec. tud men je blo ful težko, ko sm šla na šiht, ampak smo nekak prebrodl tista prva najbol kritična 2 mesca, pol je blo pa še sam bolš. ko se bosta na ta nov dnevni red oba navadla, boš vidla, da se bo tud vse drugo poštimalo.

Ne šlivi te zato, ker je jezna nate. Zameri ti, da si odšla v službo. Ampak to je čisto normalna reakcija. Jaz sem jo doživela, ko je imel tamal 2 leti in je moral zaradi rota virusa v bolnico. Po prvi noči v bolnici (brez mamice, seveda) me tud pogledal ni.
Kaj naj ti rečem? Vem, da je hudo. Zelo. Jaz sem šla že dvakrat čez to. Drugič je bilo še bolj "kruto", ker je šla tamala v varstvo k čisto nepoznani gospe, jaz pa isti dan v službo. Prvih par tednov je bilo zelo težko. Zame verjetno še bolj kot zanjo. Ves čas sem se tolažila, da druge izbire nimam, da grejo vsi čez to, da se bo kmalu navadila in ji bo potem ful luštno v družbi ostalih otrok. No, pa je tisto obdobje minilo.

Ja saj mi je kristalno jasno, da tako pač mora bit in da so se še vsi navadli ... zdejle mi je pač samo težko in rabim slišat, da bo vse ok.

Seveda bo vse ok. Vsi imajo krizo. Tudi če jih čuva babica. Strah jih je, da se mamica ne bo vrnila domov. Ampak ko enkrat dojamejo, da je to pač nov režim in da mamica vedno pride nazaj, potem jim je lažje in sprejmejo novo situacijo. Brez skrbi. Boš videla.

Vso srečo in bodi močna, sej bo minilo

Meni je starejša tako zamerila, ko je tudi imela 19m, ko sem šla z mlajšo, staro 2m, v bolnico zaradi bronhiolitisa za 5 dni. Je bil problem, da sem na hitro poklicala tasta, da je ostala pri njem (sicer jo je redno čuval, ko sem bila v službi), njej pa nisem lepo obrazložila, da me nekaj časa ne bo. In potem me ni blo pet noči. Dokler nisem prišla domov, je lepo šla v varstvo k mojim staršem ali k tastu, le zadnji dan je že bila malo nejevoljna. Ko pa sem prišla domov, je pa nekaj dni samo sestrico objemala, gledala, mene pa kot da me ni. A se je prej kot v tednu unesla.
Ko pa sem šla v službo, smo se prav odraslo pogovarjali, da gre mami v službo in pride popoldne domov. Sploh mož se je veliko pogovarjal z njo, ker on dela izmensko, kadar je šel v popoldansko službo, ji je veliko razlagal, kam gre, kdaj pride, zakaj gre, kdaj pridem jaz, dopoldne je spet prišel domov pred mano, pa ji je spet razlagal, kje je bil, zakaj... to zaleže 100% bolj kot si mislimo :)

Naš nikoli ni bil pretirano crkljiv in je bil brez problema celo popoldne pri eni ali drugi babici.

Zdaj ko ga pa babica pazi, ker sem začela delat, nikoli ne joka, ko zjutraj odhajam, le žalostno gleda za avtomobilom in občutek je grozen. Še bolj grozno mi pa je, ko pridem ponj in se sicer v prvem trenutku zasmeji (že samo ko vidi avto se zasmeji), potem pa me ne šljivi pet posto in ponavadi se celo upira, ko ga hočem dati v avtosedež, da bova šla domov. In točno to, kar je ena zgoraj napisala, imam občutek, da je jezen name, ker ga zjutraj pripeljem in odidem. Ah, saj bo, vsak dan so večji in bodo počasi razumeli pa tudi nam bo sčasoma lažje.

Hudo je ja res, ko vidiš da otrok trpi in vse to izraža na svoj način...vseeno, pa bi jaz izkoristila priliko in malo "okarala", tiste, ki so zdaj takooo žalostne, prej pa niso razmišljale v tej smeri. Tu imam v mislih mamice, ki so že ves čas vedele, da bo nekega dne ( ponavadi , ko se izteče porodniška) treba nazaj v službo, pa vseeno celo leto, niste nič naredile v tej smeri. Ljubezen do otroka se po moje pokaže tudi na tak način, da ga čimbolj pripraviš na to, da bo mamica nekega dne pač morala v službo. Seveda enajstmesečnemu otroku to ne moreš kar tako razložit, večjemu se pa tudi to kar da. Še bolje pa je , da vsaj zadnje dva meseca poskusiš otroka malo bolj navajati na tuje ljudi (občasno varstvo pri kakšni tretji osebi in ne le starši in stari starši), ter tu in tam odsotnost mamice ( čvek ob kavici pri prijateljici , šoping, frizer....), tako,da otrok dobi malo občutka , da se mamica vedno vrne, tudi če kdaj kam gre sama. Seveda je nenačrtovana  odsotnost, kot je odhod v bolnico čisto nekaj drugega, saj se na to ponavadi ne moremo pripraviti. Pa ne se sedaj užaljeno oglasiti spet tiste, ki tega ne počnete. To leti na vse, ki imate občutek, da morate celo porodniško vse okrog otroka postoriti same, pa kao da nihče ne zna tako dobro poskrbeti zanj kot mami,in  ..... Takšen občutek potem daste tudi otroku, še posebej, če dajete v nič vse ostale  , ki bi želeli pomagati. Tako gre nemalokrat otrok iz čisto zaprtega in z vato obloženega zavetja v vrtec, kjer je v skupini , v kateri po možnosti nikogar ne pozna od prej. Potlej se pa čudite, če vam otrok zameri in vas ignorira. Tako kot se ti malčki počutijo zapuščene, se verjetno vi malokrat. To pač izražajo s trmo, jezo, z nočnimi morami, s ponovnim lulanjem v hlače....Po svoje ste lahko vesele, da marsikdo še ne govori, mislim namreč, da bi vam takšne naložili, da bi ne zmogle nesti.
Mogoče sem spet malo not padla, ker je ta tema takšna, ki mi vsako leto , posebej v septembru, dvigne pritisk na 220. Kar vidim spet nekaj mamic, ki bodo spet čisto objokane prinesle otročke v igralnico ( mimogrede, takšna "pozitivna "nastrojenost staršev do vrtca tudi zelooo koristi vašemu otroku) in se prvič za urico ločile od njega. Potem pa bo pretekel en mesec, pa dva, morda še pet pet...otrok bo pa še   vedno ves znerviran zjutraj, saj nekateri pač ne znajo oddati otroka z nasmehom ( pa čeprav se je včasih k temu potrebno pošteno prisiliti), ampak se držijo tako kot bi šli za pogrebom...sori ampak tako se žal dogaja...veliko prepogosto.
Saj poznate tisto: pripravite otroke na življenje tako, da  jim bo odkrivanje sveta v veselje, dom pa varen pristan.

pelin, ti dam po svoje prav, ampak jaz sem mojega otroka dobro navadila na obe babici in moram reči, da nikoli ni bilo problema, če sem ga pri njiju pustila celo popoldne. Ko se je bližal 1. roj. dnevu, sva si z možem sem in tja privoščila tudi malo žuranja in sva ga čez noč pustila pri eni od babic pa nikoli ni delal problemov, nikoli jokal ali dal vedeti, da mu ni prav, ker naju ni zraven. Ko pa sem začela hoditi v službo, sem opazila, da gleda žalostno za avtom, zato ga babica vedno takoj zamoti, da niti ne vidi, kdaj se odpeljem. In nima niti ena niti druga nikoli problemov z njim, ker je zelo živahen in dobrovoljen otrok. Ko pa pridem ponj, se mi sicer nasmeji, ampak me potem ne šljivi in je včasih celo jezen, ko greva domov. Je pa res, da nikoli ni bil pretirano crkljiv in je bil enako zadovoljen v mojem, kot v očijevem ali babičinem naročju. Jaz mislim, da tudi otrok čuti, da je prišlo do določene spremembe in da ni več tako, kot je bilo prvo leto njegovega življenja. Na srečo jaz za naš primer sploh ne morem reči da imamo kakšen problem, nekateri ga pa imajo, ko otrok joka vsak dan, ko se ga pripelje v varstvo.

Veš, čisto vsega pa tudi mame oz. starši nismo krivi, čeprav vem, da vzgojiteljice to tako dojemate, saj je bila moja mami vzgojiteljica in sem v vrtcu, kadar sem med počitnicami delala preko študenta, od nekaterih marsikaj slišala in sem si včasih rekla, da mojega otroka pa že ne bi dala takim vzgojiteljicam (če jim sploh lahko tako rečeš) v varstvo. Pa ne razumi me narobe, ne posplošujem tega na vse vzgojiteljice, le povem, da je nekaterim najlažje za vse okriviti starše, niti ne zagovarjam staršev, ker včasih so res onit tisti, ki komplicirajo in delajo probleme oz. če bi zavzeli malo bolj samozavestno držo, tudi otroci ne bi toliko komplicirali. 

< Sporočilo je popravil Katy78 -- 25.6.2010 7:46:50 >

Jaz sem to stvar ublažila tako, da je šla v vrtec pri 15 mesecih (hb za prostor), čeprav sem bila jaz brezposelna. Vedela sem, da pojdem v roku 3 mesecev delat, zato je bilo zanjo super uvajanje po 1-2 uri na dan. Ne predstavljam si, da bi jo takoj pustila po cel dan tam.
Je trajalo 1,5 meseca, da se je navadila na novo okolje. Ko sem potem začela delat, ni bilo niti najmanjših problemov v vrtcu bit (pa še en mesec neprestanih bolezni je šel mimo), tko da sem bila lahko dobre volje v službi.

Seveda bo tudi vaša kriza minila. Bodo tudi še večje krize, ampak se bo otroček kmalu navadil.
Srečno!

Katy 78 , seveda imaš prav...saj o tem govorim, da niso vsi  starši isti in seveda tudi vsi zaposleni v vrtcu ne. Pri otrocih pa je sploh tako, da se skoraj vsi obnašamo malo čudno ( tudi jaz sem pri uvajanju hčere nehote tako komplicirala prvi dan, da me je vzgojiteljica, ki je mimogrede moja kolegica, skoraj dobesedno zrinila čez prag...drugi dan sem bila potem bolj normalna ), saj smo čustveno prizadeti in včasih kakšno stvar storimo z dobrim namenom , pa se izkaže za hudo napako. Kot sem že prej poudarila sem z zgornjim postom mislila na tiste skrajne primere, ki jim nikakor ne moreš dopovedati, da oni sami s svojim načinom in zgledom najbolj prispevajo k otrokovo počutju in prilagajanju novi situaciji. S kolegicami se posebej v septemberskih dneh dostikrat o tem pogovarjamo in velikokrat opazimo, da so nekateri starši (žal resnično največkrat mamice)včasih prav nemogoči. Da navedem le en primer:staršem že na prvem srečanju pred prihod otrok razložimo, da naj se od otroka na dolgo poslovijo v garderobi oz. naj ne zavlačujejo  s poslavljanjem na pragu, ker to vse skupaj otrok doživlja kot čisto agonijo. In tako se večina otrok po tednu ali dveh že kar dobro navadi tega prehoda iz rok v roke in slovo ni tako težko. Toda nekatere mamice  potem še trikrat odprejo vrata in vprašajo , za kakšno "zelooo" pomembno zadevo , tako da je na koncu otrok že čisto razdražen in začne seveda kričati. One pa so potem čisto začudene, da otrok spet joka .
Drugače je pa to otrokovo "ignoriranje" kar nekakšna njihova maska. Sama velikokrat vidim , kako se otrok razveseli, ko  vidi skozi okno, ko se pripelje njegova mami. Tisti srečni in navdušeni obrazek vse pove. Toda nemalokrat se prav ta otroček potem hitro naredi, da mamice sploh ne opazi, ko stopi skozi vrata, ali pa se celo obira pri odhodu domov. Te fore so kar pogoste in dostikrat se vidi, kako so starši razočarani in mislijo, da jih otrok sploh ne pogreša. Kakor koli že je, to je po moje odraz neke zamerice, trme, zapuščenosti, ki jo otrok verjetno občuti, ko ga vi oddajate. Da so njihovi obrazki žalostni ob vašem odhodu, se mi zdi po svoje nekaj normalnega, saj gre tu za ločitev od osebe, ki je ponavadi otroku najdražja na svetu. Kako hitro bo pa ta občutek zapuščenosti premagal je pa v veliki meri odvisno od tistega, ki otroka sprejme in od tistega , ki ga oddaja.     

Otika, to ni težko-je pa fajn, da si prej poštimaš v glavi.

Otroka je potrebno navajati na samostojnost-tega ne začneš pri osemnajstih, ampak zelo zgodaj. Pri tem imaš dve možnosti, ali jokaš tako kot ti ali si vesel, da je otrok sposoben narediti korak več. To je fajn, da imaš nekje postavljeno pri sebi-lažje in bolj veselo bo tebi in otroku.

Plus pri uvajanju je dobro, da si daš dovolj časovnega razpona-ko si na porodniški, je to komot en mesec prej preden gre otrok v varstvo.

jaz sem pred 3 tedni rodila,pa se 2-letnica podobno obnasa, kot da me sovrazi...sploh prvi teden je bilo tako, ignoriranje, namršena... potem me je imela nekaj dni rada,pa spet 2 dni nekaj mulasta, zdaj je spet dobra... me tudi boli tole in me skrbi,kaj če ne bova nikoli več takšni "ljubici", kot sva bili, samo kaj čem,  je tu... 

_____________________________

Ne živite, dokler ne najdete tistega, zaradi česar je vredno umreti!

Ti lahko narediš ogromno! Vem iz lastne izkušnje - tudi Ronja je bila besna, ko me 3 dni ni bilo. Čim jo je dal lubi v avto, je non stop mantrala "mami, mami", (tudi kadar nista šla v p., ampak recimo k babi), ampak ko sta pa prišla v p., se pa ni hotela toliko cartat pri meni...

Ko sem prišla domov z Lejlo, pa sploh! Bila je obuuuuupno naporna! Trajalo je nekak 14 dni. Jaz sem se ji takrat posvečala 200%, hvalabogu, da je Lejla tiste prve dni precej spala, ker je imela zlatenico (ne, rajši bi, da ne bi imela zlatenice, ampak je pa Lejlino spanje prav prišlo Ronji).

Ronja je bila grozna takrat, vse je hotela naredit narobe, jokala je za vsako figo, non stop težila in jokala, meni se ni pustila cartat, odrivala me je, kar mi je bilo sploh grozno... Prvič sem bila čisto paf,drugič sem se totalno zjokala, tretjič sem se sestavila: rekla sem si stavek (ne vem, čigav, deluje pa ): Daj otroku to, kar rabi, ne to, kar hoče. Ona je "hotela" mir, rabila pa mene. Zato sem jo stisnila k sebi in jo držala, čeprav je mahala, da hoče stran in ji govorila, da jo imam rada, ne glede na to, kako se obnaša in da jo bom vedno imela rada, ne glede na vse. Da razumem, da je jezna, ampak jo imam vseeno rada... Šli sva skup na sprehod - SAMI - ne za dolgo, ampak že 20 minut, pol ure je delalo čudeže (bil je obupno mrzel januar, z ogromno snega, mala se je dojila ful, jaz pa tik po porodu... tako da si kakih daljših samostojnih izletov nisva privoščili).
KADARKOLI  je Lejla spala, sem se VEDNO posvečala Ronji - tisti prvi čas, čez nekaj mesecev sem si vzela tudi zase kaj časa , malo se pa to še učim , čeprav data zdaj dostikrat toliko mir, da človek dejansko lahko popije en kakav ali natipka pol maila. Ampak na začetku nisem ne jedla, ne pila, ne nič sama, takrat, ko je Lejla zaspala, ampak sva vse delali skupaj s taveliko.Takrat sem dala vse svoje potrebe na hold.

Prvih 14 dni sva z Ronjo vsak dan spekli eno pecivo (vsak dan drugo in vedno nekaj enostavnega - ala mafine, da je bilo hitro gotovo - moj prvi otrok takrat še ni mel ne vem kake koncentracije - no, saj tudi danes lažje zdrži kaj krajšega - 5 min risanja je max ). To je namreč rada počela, to sva tudi prej kdaj počeli in tako sva imeli še ta "quality time".
Vsakič, ko je Lejla zaspala, sva šli brat knjigice - vsakič! Ker je pač vedno oboževala knjigice in je bila to zanjo nagrada. Zato vsakič ko je mala zaspala - knjigica z Ronjo. Včasih se mi je že bledlo od vsega, ampak je bilo vredno!

In potem je počasi ugotovila, da jo bom vedno imela enako rada, ne glede na to, koliko otrok bova imela in ne glede na to, kaj se zgodi, je ne mislim zapustit in je nehala z izpadi -  zelo na hitro, moram priznat. Vmes so mi pravili, da preizkuša meje, da ji jih moram dat, da jo moram prijet bolj na ostro,... Ampak jaz sem čutila drugače in hvalbogu, da sem poslušala svoj materinski čut in sem jo samo crkljala ves čas in delala kaj z njo. Ker dvomim, ad bi šlo tako hitro, če bi se kregala z njo (čeprav sem bila včasih izmozgana in jezna, da bi jo najrajši na luno poslala ), babica je rekla,d a bi jo lahko ona pazila in vozila ven vsak dan in bi bila mala pri njih večino dneva, "da bo nam lažje" in hvalabogu tudi nje nisem poslušala in sem rekla, da če kdaj, pa mora Ronja zdaj bit ves čas doma, da vidi, da ona sem spada in ji tega mesta nihče ne bo nikoli vzel.

Za vrtec pa ni bilo takih težav - ja, sta jokali obe in tudi meni je bilo hudo, ampak ni me pa nobena ignorirala ali da ne bi hoteli z mano domov ipd... Verjetno zato, ker je Ronja takrat že govorila in je znala povedat: "Mami, jezna sem nate, ker si šla v službico", Lejla pa je itak bolj prilagodljiva in res ni zanemarljiva, tako da to verjetno enostavno ni v njenem karakterju...

otika, MINE! prisežem, da mine! Vse bo v redu! Jasno, da je žalostna! Jasno, da si ti tudi. poizkušaj ji dat vedet, da zaupaš varstvu, da ni to nič hudega, vedno jo oddajaj z veseljem - uuu, danes greva pa v vrtec, a ni fino, joj, se boš igrala in ti bo hitro minilo, a ne? Mami mora v službo, tu ni kaj, ampak tete bojo zate dobro poskrbele,... itd... Pa miške (oz. katerakoli skupina že je, pač otroci v vrtcu) te bojo pogrešale, če ne bi prišla, veš, kako te majo radi... Ne vem, se mi zdi, da je pri mojih palilo.

pelin, se strinjam s tabo: sama sicer nisem dala malih čez noč (itak se malecka še doji ponoči ), ampak sem pa poizkušala čimvečkrat dat male komu za nekaj časa, predno sta šli v vrtec, ker so mi vzgojiteljice isto rekle, ko sem spraševala, kako bi ju lahko pripravila na to, da bi jima bilo lažje. Meni so rekle, da ni tako važno, ZA KOLIKO časa ju dam, da je bolj važno to, da jo čimvečkrat dam komu - magari za 10 minut. Da dobi tisto zaupanje, da vedno pridem nazaj. In res ni bilo nekih hudih problemov z uvajanjem. Jokali sta, itak, ampak ni pa to strašno dolgo trajalo ali da bi se ne potolažili tam. Jokat sta začeli takrat, ko sta ugotovili, da bo to zdaj vsak dan tako - to jima ni bilo prav;).

Zdaj obe radi gresta. Če nočeta it, pomeni, da sta bolani - sem že videla - kadarkoli katera protestira, potem zboli tisti dan.

Hvala punce!
No samo toliko naj povem, da tamale ne zavijam v vato in je ne izoliram pred svetom ... že zelo zgoraj sem jo za kako uro in postopoma za vedno več dajala v varstvo (od 4. meseca naprej) zdaj od februarja do marca je bila pa po 2-3 dni na teden pri babici pol dneva, ker sem jaz diplomo finiširala pa tut k tadrugi babici in dediju gre velikokrat iz petka na soboto prespat in tam zelo uživa ... samo tako kot je rekla Katy78 ... tole njeno spremenjeno vedenje se je pričelo 1 teden nazaj z mojim odhodom v službo in zdaj me še malo bol skrbi, ker gre pa ta teden na uvajanje v vrtec in bo šeena velika sprememba zanjo ... in res mi je grozno, ker je ne bom mogla počasi uvajat, ker vrtca prej enostavno nismo dobili ... ampak kljub vsemu te svoje stiske ne kažem pred tamalo ... njej itak vedno rečem kako je fino ko bo šla k babici in bosta kaj finega počeli pa kužka na sprehod peljali itd. itn. ... no pa očitno moram tut sama prek tega prit ...
Ronja, kako dolgo pa si ti vstrajala z objemanjem Ronje, ko je to potrebovala? Že zadnjič sem brala tole tvojo zgodbo in sem probala tamalo na ta način potolažit, ko jo je rahla trmica zagrabila ... no samo rezultat je bil (prvič!!!) moj pogrizen vrat, ker se je tako močno upirala, krilina in se zvijala ...

Prvih parkrat kar dolgo, hehe: dokler se ni umirila, kakih 5-10 minut ziher, prvič mogoče še dlje... Problem je v tem, da so takrat tako polni negativnih čustev, da jih morajo dat ven, pa hkrati tako zelo hlepijo po ljubezni... In to dvoje ne gre skup - mislim: ne more te nadret in se stisnit k sebi, zato te pač samo nadere in odriva. Zato ej pa zelo pomembno, da si ti ziher v to, kar delaš in da mu ne daš dosti manevrskega prostora: da vidi, da ga boš imela rada, ne glede na vse, pa da glih vsega vseeno ne more naredit;). (skratka, da ga dovolj trdno držiš;)

Saj v bistvu kasneje gre hitro, ko otrok skapira, da si ti odločna, ko ti začutiš, da je to, kar delaš prav. Prvih parkrat se ti pa srce trga. Dokler cincaš v sebi, a je to prav, da jo zdaj siliš v crkljanje (tudi jaz sem bila totalno razdvojena in nikakor ne ziher, da je to prav), pa se ona tudi buni in proba izmuznit. Vsaj pri meni je bilo tako. Zdaj ji povem, da jo imam rada in da bi se JAZ rada crkljala z njo, ne rečem ji, da ona to rabi ali hoče. Rečem ji, da jaz to rabim. Da ve, da si jaz želim bi Z NJO, tudi kadar je najbolj nemogoča na svetu. In zdaj gre to zelo hitro, oz. zdaj že doooolgo ni imela nobenega takega napada.

Pri nas je Ronja imela par takih izpadov še takrat, ko je začela bolj redno hodit v vrtec in je videla, da bo to zdaj vsak dan tako... In seveda je bila jezna name, včasih še na lubija (na koncu ju je on vozil, ker je bilo tako verjetno vsem lažje). Meni se je prav smilila: parkrat se je zgodilo, da ni hotela jest z nami pri kosilu - je ne silimo, da je, samo zraven pa smo vsi za mizo, kadar pač imamo kosilo. In je čisto znorela 2x: je šla pod mizo in dobila pravi histerični napad. Sem videla, da se je sama sebe ustrašila, ni vedela, kaj se ji dogaja, niti se tako mali še ne znajo sami umirit. Zato smo pa mi tu. Tega se včasih premalo zavedamo - da jih mi lahko umirimo, kadar se sami ne morejo (ne rečem, da velja čisto za vse otroke, ampak za marsikaterega pa).

Takrat sem imela že izkušnje od tistih napadov pred 1 letom, ko se je Lejli rodila in sem že vedela, kaj moram naredit in ker sem bila jaz bolj odločna, se je tudi ona veliko hitreje umirila, v nekaj minutah vedno čisto, tako da se je iz tistega odrivanja na koncu privila k meni in rekla, da se rabi pocartat.
Mene sicer grizla ni, ker je bolj taka neagresivna punčka, ampak je pa mahala okoli (rpi tem tudi cukala, ker imam pač dolge lase) in mi tulila "pusti me". In sem ji rekla, da jo bom pustila takoj, ko se umiri, do takrat jo bom pa pocartala, ker bi rada, da ve, da jo imam rada. Da nima veze, kakšna je, kako se obnaša, jaz jo bom imela rada. Da naj se umiri, pa se bova vse zmenili. V bistvu sem ji ves čas ponavljala samo to, da nej se umiri in da jo imam rada. Ker kaj več kot 2 stvari baje itak niso sposobni slišat v tem matranju.

Se mi zdi, da smo mame včasih preveč prestrašene oz. se premalo zavedamo svoje moči - imamo jo - ogromno moč nad temi malimi bitji... Ampak ko nas odrinejo, mislimo, da je nimamo, ker nas očitno "ne marajo" takrat. Pa ni čisto tako. Še vedno imamo isto moč. Celo oni nas imajo enako radi, tudi še vedno bi radi, da jim pokažemo ljubezen, samo mi se kar bojimo, ker kažejo pa drugače... In potem oni začutijo to nesigurnost in si jo razlagajo drugače: saj me itak ne mara, saj me je kar pustila it (če dobro premislimo, se to dogaja tudi v odrasli dobi dostikrat na relaciji: moški ženska - ko je en jezen, ker se drugi zanj "ne bori", pa čeprav prvi samo noče silit drugega - ampak dostikrat ljudje tako dojemamo).

To sem že parkrat razlagala kakim mamicam in večinoma pravijo, da to ne bi šlo, ker se pač otrok noče cartat takrat. Ronja se tudi "ni hotela". Ampak je pa to rabila. Par mamic sem celo uspela prepričat in je bilo dejansko boljše - če otrok že govori, je sploh lažje: da ga naučiš, da pove, ko te rabi - prej, predno izbruhne kaka histerija...(to velja za navadne histerije, ne za užaljenost, ker te ni bilo - tam mu pač ne moreš rečt prej, ker te ni;).

meni je pomagalo to, da sem se spomnila na raziskave, kjer so ugotavljali, da se tako mali otroci še ne znajo sami pomirit - torej me rabijo zraven. Da rabijo nekoga, da jim pomaga spet uravnovesti njihovo hormnosko-nevrotransmitersko stanje. In čeprav je to kao čista teorija, pa pri meni v praksi deluje. Ne rečem, da so vsi isti, vendar sta moji punci čisto različni: recimo Lejla ni niti malo zamerljiva, nikoli ne bo tako odreagirala, da bi te odrivala ali kaj takega, je pa nekaj časa "užaljeno odkorakala" (in se seveda drla zraven ), če česa ni dobila. Ampak tudi pri njej sem delala isto: šla sem za njo in jo objela (nisem pa dala tega, zaradi česar sva se "skregali", jasno) - in je delovalo tudi pri njej, ona celo ni nikoli mahala ali odrivala, ampak se je vedno nasmejala in bila tako vsa zadovoljna. Mogoče tudi zato, ker sem bila sama prepričana, da je to prav, kar počnem in ni čutila mojega dvoma (ker ga ni bilo). Ne vem, poizkusi, zgubit nimaš kaj...

Zgrabi jo močno močno močno, da čuti, da imaš kontrolo nad situacijo in ji povej, da jo imaš rada, da veš, da je jezna, da lahko to pokaže, ampak grist te ne sme, ker te to boli. Drži jo za roke in noge, da ne bo mogla preveč opletat. In jo poizkusi stisnit tako k sebi, da bo čutila tvoje srce - to je pri mojih navadno kar pomagalo - res pa je, da sta bili kot dojenčka veliko v rokah in slingu in sta se navadili na ta zvok, da ju pomirja. In povej ji, da jo spustiš takoj, ko se bo umirila- takrat verjetno itak ne bo hotela it stran .

pa za uvajanje v vrtcu naj si magari mož zrihta dopust, če ti ne moreš nič (ker imaš pač novo službo). Bo vseeno boljše, če boste malo bolj na izi uvajali. Jaz sem zelo hvaležna tako vzgojiteljicam kot svoji službi, da smo lahko to bolj nežno izpeljali, ker je po moje to kar pomagalo - vsaj za moji mali bolj nežni punčki vem, ad je...

Zdaj že vem, da če rata katera bolj sitna, me rabi. In takrat navadno poizkušam preprečit, namesto zdravit. Včasih te pač bolj rabijo... Pa kar deluje, se mi zdi. Problem je samo takrat, ko jima ne morem dat toliko kot rabita, ker sem recimo bolna. Takrat je pa sranje in bi najrajši ušla .

Hvala Ronja, bom pizikusila!

Ja uvajal jo bo pa moj, ker pri meni bi bila rez težka z dopustom ... čeprav je tut moj težko odsoten z dela ... pa tut v vrtcu so rekli, da se v večini primerov uvajanje bolje odvija v prisotnosti očeta, ker ponavadi med otrokom in očetom ni take silne čustvene navezanosti ...

Ti držim pesti, poročaj, kako bo šlo. V našem vrtcu je navada, da so najprej mame zraven otrok - ala začetek uvajanja, potem pa to dokončajo očetje in se mi zdi to kar fajn praksa. Najprej mala spozna, da je mami to "požegnala", da je vse ok, potem ko se je pa treba vsak dan ločit, je pa lažje, če se od očeta. (sploh za mamo ).
Sem pozabila gor napisat, da sem najbolj hvaležna seveda lubiju, da ju je uvedel , vrtcu pa službi pa tudi. Vem, da je bilo tudi njemu težko, ampak meni bi bilo pa še težje (in malima verjetno tudi...)

nisem brala...
ampak....aaaajme, kako sem jokala pred vrati igralnice, ko sem najstarejsega prvic pustila v vrtcu za 2 uri na probo med uvajanjem.
pri malem sem imela samo cmok v grlu. pri nini pa se sploh vec ne obremenjujem zaradi vrtca.
verjetno imam sreco, da sta moja 2 fanta odlično sprejela vrtec. in ce sta jokala, sta jokala samo minutko alpa 2 po mojem odhodu.

otika, zelim vam, da cimprej sprejme mala in ti vrtec kot nekaj lepega, zanimivega in zabavnega. in da se bo pupika rada vracala tja....


je pa tezko.sploh pri prvem . in sploh, ce ne gre gladko.

< Sporočilo je popravil *miska.mcc* -- 28.6.2010 17:10:06 >

_____________________________

******************************************************
....v glavnem.....komaj čakam poletje!!!!!!

*****************************************************

Preden pričnete z delom in se morate od otroka ločiti, so v veliko pomoč igre skrivanja. Najprej se skrivajte pod krpo, potem se delno skrijte za steno, potem se skrijte popolnoma, ob tem se oglašajte, nato se skrijte popolnoma, brez oglašanja, naj vas otrok poišče. Tudi otroci se radi skrivajo, vzpodbujajte jih k temu.
Z igrami skrivanja otrok spoznava, da obstajate tudi takrat, ko vas ne vidi. Na ta način lažje prenese ločitev ob vašem odhodu na delo. Za otroka so te igre zabava in spoznavanje življenja. Otrok si namreč ne zna predstavljati, da obstajate tudi takrat, ko vas ne vidi. Igre skrivanja mu omogočijo razvoj te predstave.

(Odlomek iz knjige)

_____________________________


Otroško srce je zaklad

ampak, z vsem spostovanjem ga. Zinka....

moj oce se je z mano igral skrivalnice. in moram povedat, da sama nisem popolnoma nic uzivala v njih ampak sem ga  prej  panicno iskala po sobah. in ne vem, ce nimam zaradi skrivalnmic probleme in strah pred izginotjem ljubljene osebe


točno detajlno se spomnim obcutkov (olajsanja in veselja) ko sem ga nekoc nasla za vrati shrambe.


_____________________________

******************************************************
....v glavnem.....komaj čakam poletje!!!!!!

*****************************************************

Prav zato je skrivanje postopno. Najprej tako, da nas otrok vidi, pod krpo. Potem nekje za steno, v bližini otroka z oglašanjem.... Na enak način se skriva otrok.
V službi sem to veliko uporabljala, tudi starši. Takrat je bilo manj težav pri uvajanju.

_____________________________


Otroško srce je zaklad

Seveda se skrivate v 1 ali dveh prostorih, pri manših pod krpo in zamik v prvem prostoru.

_____________________________


Otroško srce je zaklad

aha. razumem. hvala za razlago.

_____________________________

******************************************************
....v glavnem.....komaj čakam poletje!!!!!!

*****************************************************