Vitae
težko obdobje je za tabo... in pred tabo. Se spomnim, da sem na dan abrazije mogla v bolnico že ob osmih zjutraj (no, vstat ni bilo problema, saj sem celo noč prejokala), poseg sem imela šele ob enajstih. Cel čas sem prejokala... Po posegu sem bila pa tok omotična, da sem spala. Ko sem šla domov, sem pustila to za sabo, nisem niti velik razmišljala o tem.. Je pa vsake toliko časa prišlo za mano... Par kolegic mi je reklo, da sem od takrat drugačna, da sem se spremenila. Ko sem se bolj poglobila vase, sem ugotovila, da je to res. No, tudi dan, ko naj bi sama rodila, se počasi približuje, pa vedno bolj razmišljam o tem. Zadnjič sem celo sanjala, da sem noseča.. Ne vem, kaj na ti odgovorim na tvoje vprašanje, kako je bilo z drugimi nosečnostmi, lahko ti samo povem, da je mene blazno strah spet zanosit. Na ven se niti ne vidi.. Moj je že zdavnaj pripravljen na drugega otročka, že kakšen mesec me sprašuje, če bova kaj nardila glede tega. Vsakič, ko
, me vpraša, če se zaščitiva in jaz vsakič rečem ja. Po eni strani ne morem, po drugi strani si pa ZELO želim.. Ko sem sanjala o nosečnosti, sem se zbudila fuuuuul vesela, no pa me je realnost butnila ob tla...Upam, da boš čim prej šla naprej, pozabila ne boš pa nikoli. Naj ti bosta mož in mali J v oporo...
_____________________________
In zdaj smo trije...
Veronika, 4.6.2009