Sem že pisala, vendar (še) ni odziva.

Ena dobra in ena slaba novica.

Dobra je ta, da so Džovano končno dali na spletno stran oseb, ki so pogrešane v Sloveniji:

www.policija.si/index.php/index.php?option=com_tiralice&view=tiralicedetail&Itemid=153&kljuc=163654&cr=5045292&v=v_pog&s=ne

Razmišljam, od kod jim fotografija?

Slaba novica je pa ta, da je Mauro/ Marko obupal nad iskanjem.

Ja pa res no, od kje pa zdaj to
To pa res gnojno smrdi.

Eh, je tako zasmerdelo, da se mi vse duplira

Ej, HHH - a si v redu? 

Lušna pa srečna!!!
Samo malo se mi je roka zatresla na miški.
Hvala za skrb

No, samo, da je vse OK.

No, to je to, kar smo ti hotele nekatere povedat: da če jo res želiš najt, je veliko večja verjetnost, da bo policija vztrajala, ko bo Marko že obpual. Ker oni to pač delajo.


Ja, saj so policija, valjda so kaj našli - vsaj kako fotko. Zakaj bi to smrdelo?


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Pozdravljene!
Spremljam vas že od začetka in čakam razplet. In to z razlogom. Tudi sama sem poiskala svojega polbrata, ga soočila z najino skupno mama in po pravici povedano, mi je žal. To ni tako kot v kakšnem pocukranem filmu, ampak je resnica in so dejstva. Razočaranja so bila obojestranska. Zakaj tako, ne vem, se mi pa zdi da zaradi bolečine obeh strani. To se popravit ne da. Popravnega izpita tu ni, kar si naredil s svojim življenjem, tako to je. In sedaj sem v stanju, kjer so razrahljane vse vezi in odnosi hladni, že skoraj zastrašujoči. Noben o nobenem noče niti slišat.Jaz sem pa vmes in poslušam ene kot druge, gladim odnose na obe strani.
Moje mnenje je, da se ne trudite preveč, ker rezultat ne bo kot ga pričakujete. Po najboljšem scenariju se bosta mati in sin našla, se pozdravila in pravljice je konec. Če čustvena vez ni vzostavljena v zgodnji mladosti, je ni. Nihče nikogar ne bo pogrešal, če ga prej ni videl 40 let in če ga še nadaljnjih 40 let nebo, se zgodilo ne bo nič. Tako da kapo dol, da se tako trudite. Iz izkušenj vam povem, da sem pol brata kar nekaj časa iskala, no ko sva se našla, imamo sve kontakte, od mobije,  e mailov , telefonov in ni da pa se ne slišiva prav pogosto. Nihče nikogar ne pogreša.
Želim vam vso srečo pri reševanju tega problema, samo opozarjam vas, na koncu se boste spraševale, ali je bilo tega truda vredno.

Žal mi je, da se je pri vas tako razpletlo, Rezka.

Tudi jaz sem iskala svojo družino. Od zgodnjih najstniških let dalje sem vedela, da je bila moja mama posvojena v Ljubljani, rojena pa nekje (in nekomu) v Mostarju. A šele leta 2006, ko je umrla, sem se spravila k sestavljanju družinskega drevesa. Prej sem imela (očitno) preveč dela sama s sabo, da bi se s tem resno ukvarjala. Potrebovala sem dobra 4 leta, da sem družino (oz. še žive družinske člane) našla in imela sem srečo, da so me bili veseli tako, kakor jaz njih. Sem pa celo življenje vedela za mamino biološko sestro, ki živi v moji relativni bližini (celo nekakšne stike sva imeli) in ko sem našla sorodnike, ki so tudi njeni, sem jo o tem obvestila. Njene besede so (približno):"Če sem bila celo življenje brez njih, sem pa lahko tudi še naprej." V bistvu me je razočarala ona, ampak glede na to, da jaz nimam težav, sem zadovoljna.

Ostajam pa večna optimistka. Vem, da pri Mauru/Marku morda ne bo tako oz. da je dokaj verjetno, da ne bo tako, glede na celotno situacijo. Ampak razmišljam pa v to smer (vedno, ne le v tem primeru), da je bolje, da se poskusi (četudi morda ne uspe), kakor pa, da bi bilo kdaj komurkoli žal, ker ni niti poskusil. Zato nadaljujem. Po mojem mnenju je vredno truda že samo zato.

Truda vredno? Kaj pa vem. Nekaj let nazaj se je meni zelo draga oseba odločila da poišče polbrata in polsestro. Našli smo ju in s polbratom sta razvila čudovit odnos. S polsestro pa ne ravno. Sedaj se poznata, vesta drug za drugega, kakšnih posebnih stikov pa nimata. Seveda, malo nam je vsem hudo zaradi tega, a tudi na to smo računali že na začetku. Niso vsi pripravljeni sprejeti v svoje življenje nekoga, ki "prileti z lufta" in ti pove, da ti je bližnji sorodnik. 
O tem nismo nikoli razmišljali kot o "truda vrednem". To je bila želja in uresničila se je. A če se kljub vsemu le vprašam ali je bilo vredno truda, moram reči, da ja. Vedno bi se spraševali kje sta, kakšna sta... in nikoli ne bom pozabila solz sreče v očeh, ko mi je rekel: ej, zdaj imam pa tudi jaz brata.

Kerensa, že od 7. julija zavajaš ljudstvo!

Zakaj tako misliš?

Kerensa, ti že veš zakaj sem to napisala! Novinarjem je to v genih!!!!

Niti sanja se mi ne. Najbrž zato, ker nisem novinarka. Morda ti veš, zakaj ne odgovoriš?