Država brez davkov ne more funkcionirati. Živi od njih. Če jih ne bi bilo, potem ne bi bilo državnega proračuna, iz katerega se črpajo tudi osnovno zdravstveno zavarovanje, otroški dodatki, policija in podobno. S tega vidika se mi zdi prav, da davki SO.
Recesija je. Zakaj je, je vsem jasno (upam, no). Nekako se je iz nje treba izkopati, drugače ne bo več tistega, kar sem omenila v prejšnjem odstavku (pa še česa zraven). Celo država bi lahko (po najbolj črnem scenariju) propadla. In tega najbrž tudi nihče noče (vsaj nihče od Slovencev). Torej tudi s tega vidika podpiram, da davki SO.
Tako ali tako davek že plačujemo na vsako žemljo, ki jo kupimo v Mercatorju. Vse, kar ne proizvedemo sami, je obdavčeno, torej smo davke že navajeni plačati skorajda nezavedno. Poglejte na kakšen račun iz trgovine, ko greste npr. po tedensko zalogo hrane. Zna vas malo stresti, ko boste videli, koliko od končnega zneska je davek. Ampak ponavadi ga ne opazite. Pač plačate.
Tako nekako se bo treba tudi navaditi na davek na nepremičnine. Nismo prvi na svetu, ki ga imamo. Navadili ste se na NUSZ in ga pač plačujete. Zdaj se navadite na DN. Nimate izbire. Že pregovor pravi, da kar ne moreš spremeniti, sprejmi. Pa naj gre za ljubezen ali pa za davke.
Se pa NE strinjam s stopnjami obdavčitve. Ne, to pa ne. Zdaj bom karikirala (da me ne bo kdo dobesedno citiral), ampak nekomu, ki ima hišo za 500.000€ (ne glede na lokacijo), je verjetno bistveno lažje plačevati 200€ davka letno, kakor pa nekemu upokojencu, ki s 300€ pokojnine živi v denacionaliziranem stanovanju, za katerega ni plačal nič. Lahko se seveda gleda s tega vidika, češ če mu je bilo že stanovanje podarjeno, naj se ga pa zdaj useka z davkom, ampak mislim pa, da bi morala biti višina davka določena glede na vrednost nepremičnine IN glede na premoženjsko stanje lastnika.
V nasprotnem primeru nam preostane samo še selitev v države brez tega davka.