Če jih kdo še ima - so dobrodošli na mojem naslovu.

Kaj samo takšne berete, ki imate vgrajeno nalepko ?

Jaz bi še tiste, ki imate reklame doma - res se priporočam.

A res ste jih vse vrgle v smeti ?

Pišuka, Frodo, ampak to je kriminal!
A zdaj vi, starši, dodatno plačujete 'šortnega učitelja', ki ne počne nič drugega, kot da vodi propagandne akcije? Za kar je najbrž mastno plačan tudi s strani 'iskalcev športnih talenov'?


_____________________________

When you stand before God, you cannot say "but I was told by others to do thus" or that "virtue was not convenient at the time."

Koljko so pa tebi pljaćali da objaviš rekljamni ljetak tukaj?

Malo opogumljena na ZPS poslala vprašanje v smislu:

..."Če lahko starši z nalepko izrazimo nestrinjanje z reklamnimi letaki v našem nabiralniku, na kakšen način izraziti nestrinjanje s tovrstnim »nasilnim« oglaševanjem brez nepotrebnega vpletanja otrok?"...

Odgovora (še) ni.

Reklame bomo pa vestno zbirali, dokler se jih ne nabere en lep kupček, potem pa začnemo ARGUMENTIRANO in DOKUMENTIRANO težit vsem pristojnim institucijam. Pričnemo pri najnižji ali pa najvišji - odvisno od odgovora ZPS. Če odgovora ne bo, pa kar vsem naenkrat.

Reklamiranje na račun ure športne vzgoje je razlog za neplačilo oz. izvzetje otroka iz dejavnosti.

Kar pa se tiče reklamiranja preko otrok: Glejte na to kot na priložnost, da se otrok nauči spopadati se z ekonomsko propagando, saj se bo z njo srečeval celo življenje. Tako preko listkov v pošti, kot listkov v šoli in reklam med risankah.

Tudi na primer nakup v trgovini ni eno grozno opravilo pri katerem bo naš otrok spet jokal in tečnaril, ampak je prav gotovo priložnost, da otroka naučimo kaj in kako reagirati. Si pa je seveda za to treba vzeti čas in namesto zlagati v voziček, se posvetiti otroku, njegovemu dojemanju ...

Resnično me zanima kaj bodo rekli na ZPS-ju. Dajmo ustanovit neko inicijativo! Bodimo realni, zahtevajmo nemogoče!!!

Še ena stvar. Otroci so vse bolj pomembna ciljna skupina za tržnike. Oglaševanje se smatra kot del socializacije otrok. V sklopu tega obstajajo normativi, kako naj oglaševanje posreduje socialno in moralno sprejemljiva sporočila, oglaševanje naj bo otroku "neškodljivo". Naj ne bi vzpodbujalo otrok k temu, da od staršev zahtevajo nakup. Da ne govorimo o temeljni pravici do obveščanja, informiranja.

Kaj lahko pravzaprav očitamo šoli? Nič v bistvu. V Misekovem primeru telovadba očitno koristi obveščanju otrok in staršev o mnogo boljših, bolj strokovnih, sodobnih načinih sprovajanja fizkulture. Očitno smatrajo, da niso dovolj kompetentna ustanova, da ponudijo otroku najboljše, pa zato vsaj pod pretvezo vzgojno-izobraževalnega namena in poslanstva obveščajo (torej vzgajajo in izobražujejo) otroke in starše o zanje bolj primernih načinih kulturnega, duhovnega in fizičnega udejstvovanja - zakaj te plačljive dejavnosti obvezno razumeti kot strošek in ne investicijo, naložbo za prihodnost, točno po pregovoru "več znaš - veš veljaš". Zame osebno nesprejemljivo, sem pa prepričan da se med starši najde marsikdo, ki v tem vidi fantastično priložnost za svojega malega nadebudneža. Za otroka vse najbolje, vse v okvirih socialno in moralno sprejemljivega. Kar kapitalizem danes nedvomno je z ozirom, da ga živimo, po možnosti na način, ki naj nas osvobodi napora vsega tega nepotrebnega kritičnega razmišljanja.

Če predlagamo naj se v šolah bolj brigajo za vzgojo otrok bodo bentili starši, ki smatrajo šolski kader kot strokovno nekompetenten, učitelji se bodo sklicevali na vse manjše pristojnosti glede vzgoje, vse večje pravice in vse manjše obveznosti in dolžnosti otrok. Če predlagamo uvedbo uniform bodo kričali, da nas spomnijo kako smo komunizem zamenjali ravno zato, ker je posamezniku omejeval kritično misel in svobodno izbiro, če bomo tarnali čez nepomembnost interaktivnih tabel v šolah bodo rekli, da smo starokopitni, nazadnjaški in se bojimo sprememb, da tehnologija omogoča večjo produktivnost in lajša učni proces, če rečemo "ne" reklamam bodo rekli kako smo neodgovorni starši, da mislimo samo na svojo rit in otrokom ne nudimo najboljše, v najslabšem primeru se lahko vključi še socialna služba in nam zagrozi z odvzemom otrok, zaradi zanemarjanje svojih dolžnosti do zadovoljevanja otrokovih potreb in kratenja njihovih pravic.

Kje je torej meja med "informiranjem" in "prodajo"?

Kljub temu, da jo teoretično lahko vsak premika po svoje, vleče v eno ali drugo stran, ciljna skupina ostajamo starši. Otroci kot posredniki so zelo praktični, dokaj zanesljivi in strašno poceni ampak z mojega vidika še zmeraj nepotrebni, da ne rečem izkoriščani!