IZVIRNO SPOROČILO: majoli
10ka, jaz naredim takole: ko nekaj 'prosi' s cepetanjem in cviljenjem, rečem, da naj takoj lepo prosi, ali pa zagotovo ne bo dobil. Povem mu tudi, da mi tako obnašanje ni všeč. In se umiri in lepo reče. Glede spanja oz. na splošno, sem mnenja, da če ti v nekaj verjameš, če ti absolutno misliš, da je nekaj prav (npr. veš kot mama, da je čas za spanje), potem prostora za pregovarjanje NI! Jaz razložim in potem pika. Ni debatiranja! In jaz to včasih že kar napovem.
tudi pri nas je tako. Pri izpadih cmerjenja imam dve pravili: 1. na ta način se ne doseže nič in 2. tega ne kaznujem, ampak izvajam le ohlajanje. Nekje sem enkrat prebrala, da tak mali otroček še ne zna dobro kontrolirati navala čustev (to se mi je zdelo strašno kunštno

) in sem zato sklenila, da ga za to ne bom kaznovala. Bor je itak tak karakter, da dobi naval cmerkanja in se ne da takrat z njim nič pogovarjat, potem se pa kar na lepem vse poleže in gre mirno dalje, kot da ni bilo nič. Anže je imel (še ima) precej hujše izpade, ampak ko sem ga kaznovala, je še bolj tulil. Tako da sedaj delam tako, da otroka, ki tečnari, opomim, da to ni pravi način in da ne bo dosegel nič (kar itak že ve - čeprav mi je zadnjič Anže odkritosrčno rekel, da pri babi pa to deluje

) in če ne neha, ga peljem v drug prostor, mu razložim, da to ni kazen, ampak da ostali nismo dolžni tega poslušat in da se bomo mirno pogovarjali dalje, ko se pomiri. Ponavadi je to kar hitro. To je, seveda, idealen scenarij. Če sem tečna, pokasirata tudi kakšno krepko in glasno pridigo. Mi pa doslednost šepa, jasno - če se ukvarjam še z Lučko, težko ukrepam, kot je treba in včasih namenoma kaj preslišim
živa,
_____________________________
moj 3-letni otrok na morju, navdušeno in razneženo opazuje mravlje: "iii, mravljica! Nosi drugo speštano mravljico!"