Anonimna -andreja kako vama je uspelo oz. bolje kako je tebi uspelo čez to nezaupanje v ponovno zaupanje? Sama se ravno spopadam s tem.
Tudi pri nama je še relativno sveže.
Ne vem kako naj napišem sploh...na trenutke imam še vedno krizo zaradi razvrednotenega občutka s tem, ko je bil z drugo.
Pa ni me strah, da bi bil ponovno z njo, ker to definitivno ne bo. Uh...užas s kakšno revo se je spetlal.....
Tu pa tam me zgrabi neverketna bolečina, ob zavedanju kaj je nastalo iz mojega / najinega življenja.
Skozi krizo mi pomaga mož. Lahko traja 5 min, eno uro ali pa cel dan. Če mi ne bi pomagal, bi šla narazen. Nekako mi je tudi v tolažbo, da sem ga dobila takrat, ko je že sam spoznal, da je naredil veliko napako. Nič ni zanikal, vse je priznal, povedal kje, kdaj...itd ....vse kar sem hotla vedet.
Ne mislim ga preverjat non stop, bo pa sledila 'štih proba' vsakih toliko časa....verjetno. Žal me je izučilo, da lahko zaupam samo sebi.
Sej sem nekako vedala, da življenje lahko pripelje do takšnih in drugačnih situacij, ampak mojega moža..... nikoli. Žalostno, res žalostno, da je do tega prišlo.
Je, kar je. Vztrajava skupaj, ne pušča me na cedilu, zaveda se teže napake, zaveda se izgube, če ponovno naredi najmanjšo neumnost, da ne toleriram niti enega prikritega sma-a ali e maila. Zato verjamem, da mu kaj takšnega vsaj nekaj časa ne bo prišlo na pamet.
Andreja