Prej bi rekla, da sem zlo pasivna kar se tice takih ipd tem.
Meni se zdi, da ne samo glede takih tem...
Ne vem pa kje si ti se mene zasledila, da bi lahko sklepala o moji depresiji.
Ni vse sklepanje, čeprav mi je zelo ljubo. Včasih kaj preprosto "vem" - ne znam razložit od kod, zakaj in kako. Ampak zaenkrat se še nisem zmotila... In kadar imam tak občutek, enostavno moram nekaj naredit, ker meni tole gledanje stran nikoli ni prav dobro šlo (zato pa najo razumem

). In ker te ne poznam, te lahko samo na forumu pocukam, da prečekiram, kako je zdaj s tabo. ker včasih rabimo samo en mali puš, da se dvignemo. To sem že kot mala ugotovila, ko sem prvič zares sledila svojemu občutku in pisala enemu prijatelju pismo. No, po tistem se je nehal drogirat

, kar mi je kasneje napisal (in še njegova starša sta se mi zahvalila - kot da bi jaz kaj naredila?

).
Od takrat naprej pa kar zinem, če se da. Včasih me kdo čukasto gleda - če se recimo na sredi ceste ustavim, da nekoga vprašam, če je ok. Ampak potem pa se navadno nekaj premakne. Zato imam jaz vedno upanje

. Svet je lep, iz lepih malih trenutkov sestavljen. Grdi so pač zato, da odrastemo v boljše ljudi. Včasih se pa kasneje izkaže, da je bilo tako itak boljše za nas.
Zadnjič sem se ustavila zato, da sem pobrala polža (vedno pobiram polže in deževnike po dežju, da jih ljudje ne pogazijo z avti) in se mi je prvič zgodilo, da se je mimoidoča nasmehnila in se ji je to dobro zdelo

. Vidiš, svet se spreminja na boljše.