Na grobovih nič, nimam te navade, ker imam srečo, da so moji ljubi v gl. še vsi živi (naj tako ostane še čim dlje oz. dokler bo njim to še ok). Resnično pogrešam samo eno osebo (mojo babi, ki je umrla, ko sem bila še mala), ki ima grob daleč (za moje pojme, je še vedno v slo) in vem, da bi ji bilo čisto vseeno, kje in kako nanjo mislim. In 2 psički, ki jima je tudi vseeno, kako mislim nanju.

Za to babi sem zadnjič naredila svečnika za svečko, ki jo bo prižgal oče (bila je pač njegova mama) in vem, da s tem naredim boljše kot če bi jo šla prižgat na grob. Ker to nekaj pomeni enemu živemu.
In njej v spomin sem danes tamalima spletla enega medvedka (ona me je namreč naučila plest, ko sem imela 4 leta - potem pa je kmalu šla v bolnico). Zame je živi dokaz, da je pomembna kvaliteta - bila je malo časa z mano (ker je pač umrla, ko sem bila 6 let stara), pa se je tolikokrat spomnim, ravno obratno od druge babice, za katero ne bom nikoli ničesar spletla...

Ko bom umrla, bi rada, da bi se moji tudi na kak tak način spominjali, na en svoj način, pa da bi se lepo imeli ob tem. Prva leta verjetno ne bi šlo, ampak kasneje pa upam, da. Groba pa verjetno ne bom imela, ker bi rajši, da me porabijo, kar bo pač uporabno.

Svečke za romantiko pa ne uspejo dogoret do konca, jih prehitro upihneva;).


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

3... eno za nono, eno za nonota...eno pa za sinčka od prijateljice

...drugače pa vedno skrbimo, da je na grobu sveže cvetje ali kakšna ikebana pozimi...sveče pa prižigamo ob obletnicah in za prvi november...

mi smo jih kar veliko, štela jih pa nisem, nekaj smo jih za sinčka andraža, ki mu ni bilo dano živeti, še kako pa živi v naših srcih, pa teti, pa še malo prijateljem in drugim sorodnikom, moram pa še na na en grob, vendar z sinom juretom