IZVIRNO SPOROČILO: eva1
Ja lej nisem hotla nikogar užalčit, niti nisem prvič pisala avtorici tega posta, samo povem,d a je vedno vse v glavi..če človek jamra, potem je okoli njega pač negativna energija in se sam zavija v to! A veš kaj mislim povedati, trreba je gledati iz svetle strani, pozitivno ne negativno, kako vsak dan ne spimo, kako se ponoči zbujamo, kako zmatrane gremo v službe in še bolj zmatrane iz službe..kaj češ tako je življenje, ampak veliko težje je tistim ki negativno gledajo na to, kot tistim ki si že zjutraj reče,majku milo 1 uro nisem v kosu spala, amapk ok, vem da danes bo dobr dan..energija je v mislih in tisto kar misliš, tisto se ti dogaja-vsaj jaz tako menim!
če pa gre za depresijo, potem pa ni drugega kot do zdravnika čimprej, to pa je res nekaj groznega...
Tega dela nisem čist najbolj razumela...Mi razložiš, kaj si hotela s tem povedat?
Drugače se pa strinjam, da je vse v glavi...to mi je čist jasno in tut sama probam delovat v tej smeri, da razmišljam čimbolj pozitivno...sam pride včasih dan ali pa par dni, ko enostavno utrujenost premaga pozitivno naravnanost in se mal preveč smilim sama sebi...Pa spet minejo ti dnevi in gremo naprej...
Je pa najbrž odvisno vse skupaj tut še od drugih dejavnikov...npr. od tega, kako prenašaš nespanje (eni lažje, drugi spet veliko težje in jim je to ena stvar, ki res pomembno vpliva na njihovo življenje), potem najbrž od tega, kakšen je dojenček po karakterju (dobrovoljček, s takimi je bit prav fajn ali pa skos nekej joka in že več ne veš, kaj mu je in kako bi ga zadovoljil) in al je zahteven (enim daš dudo pa je mir, drugim pomaga samo nenehna animacija in nošenje)...pa najbrž kakšen odnos imaš s svojim možem (če se kregata in ne razumeta dobr, potem je vse skupej samo še slabše) in ne nazadnje tut to, kakšno vzgojo smo imele same... pa tut to, al imaš zraven sebe nekoga, kateremu lahko na vsakih par ur daš dojenčka v roke magari sam za par minut...
Aja...pa recimo meni je najtežje to obdobje negovanja...prve pol leta recimo...potem mi je veliko lažje in se spomnim tut pri hčerki, da sem šele po pol leta začela zares uživat v materinstvu (mogoče tut zato, ker imam že v službi dost negovanja in dajanja, dajanja, dajanja...) No, sej je blo tut prve pol leta fajn, sam neprimerno bolj fajn mi je blo pa potem...še bolj fajn mi je pa zdej, ko se lahko kej zmenmo...(sploh zadnje cajte, ko se lahko kej zmenmo brez jokanja in cmeranja)
Nekatere pa mogoče v tem obdobju negovanja najbolj uživajo, kaj pa vem...
Lažje je bit optimističen, če si optimist že po naravi (dobr, optimizma se da tut naučit, ampak izrazit pesimist ne bo nikdar pretirano optimističen pa če se še tako trudi in zavestno uči optimizma)...
Hočem povedat to, da je neprimerno lažje, če gledaš pozitivno...je pa tut res, da smo si različne in različne so tudi naše življenjske okoliščine.
_____________________________
Indijanska prerokba: Šele, ko boste posekali zadnje drevo, zastrupili zadnjo reko, ulovili zadnjo ribo, šele takrat boste spoznali, da denarja ne morete jesti.