Sprijazniti se je treba nč ne pomaga..Sploh pa če si to želi početi...


LP

Če bi počel nekaj s srcem, bi ga gotovo podpirala, čeprav bi mi bilo težko.
Sicer je pa dandanes življenje na splošno nevarna zadeva.

O tem sva se veliko pogovarjala, ker - pazi to: najprej je študiral obramboslovje, potem je pa prešaltal na teologijo in filozofijo:zmeden2:. Ampak ga bojevitost ni čisto minila, samo da jo zaenkrat sprošča v računalniških igricah:)-. Vojsko je služil civilno.

Od začetka sem bila zelo zelo proti, da bi se šel kako vojsko in sem še zdaj zelo proti, da bi se šel fajtat v kak Afganistan. Za domovino pa...hja, konec koncev bi s tem branil mene, tako da ja. Če bi se dal fentat, bi ga pa še dodatno zbrcala:hudicek::)-.

Samo dve možnosti, če bi bila z njim bi ga podpirala, drugače bi se najine poti razšle.
Na srečo se mi ni treba s takim vprašanjem ubadati, težko pa povem kaj bi naredila dokler nisem v taki situaciji.

pozdravljene,

res je da se lahko povsod zgodi nesreča in na to ne moremo vplivati, vendar mislim da nesreče vseeno ni treba izivat. drugače je s poklici kot so gasilci, policisti, vojaki, reševalci, itd., ker je pač neko delo potrebno opraviti. takrat se je pač potrebno sprijazniti s tem da se naši dragi podajajo v nevarnost, da bodo zaščitili nedolžne žrtve. tudi moj :love: je eden izmet teh "herojev", in ko gre v službo, ko vem da se bo kaj dogajalo, trepetam za njim. kaj pa mi še drugega preostane.

ja miska, zgleda da jih je veliko takih :)-:)-

Gasilci, policisti, vojaki, reševalci, itd., to so poklici, kjer je velik riziko, vendar obstajajo zato, da pomagajo nam, družbi in posameznikom v stiskah. V nasprotju z ekstremnimi temi in onimi športniki, ki tvegajo svoje življenje samo da zadovoljijo svoje potrebe. Jaz nimam od tega nič. Zato vsaka čast tistim, ki delajo v takih službah, kjer vsak dan tvegajo svoje življenje, da bi nesebično pomagali drugim.

Kako bi reagirala, če bi moj delal kaj takega? Imam to izkušnjo za sabo, enkrat so ga potrebovali kar naenkrat in je vse prišlo zelo nepričakovano. Mene je frabila totalna panika, kaj bo, no na srečo se je vse končalo OK, ampak občutek ni bil lep. Če bi vsak dan opravljal tako službo, bi ga podprla, čeprav bi verjetno istočasno stalno umirala od strahu. Če pa bi se lotil česa ekstremnega, samo zato, ker bi to njemu pasalo, potem bi dobil zahtevo za ločitev.

sicer pa a nismo sebične babe. Kaj pa če bi bila žena tista ki se spušča v extreme, kaj če bi same želele poskusiti oz. delati nekaj extremnega, a ne bi bilo zajebano, da nas mož, fant pri tem ne bi podpiral...??

Ne vem...mislim,da sem že na "pismu podpore" napisla kaj si mislim o tovrstnih "talentih"-.ne ne bi...raje grem jaz...

js ne bi nikol delala kej extremnega, se mam preveč rada, pa prevečl mam rada našo dušo tiso pa svojo familijo da bi jih bla prpravlena zgubit.

lp, lara