Frodo, meni se tudi ne zdi, da so moški nebogljeni itd., da je potrebno poseči po takih skrajnih ukrepih. Kvečjemu je težava v nas ženskah, ki nespametna ravnanja dolgo časa 'trpimo' oz. dopuščamo, ko se moški tega navadijo, je pa ponavadi že prepozno. Ok, neki ima zraven tudi vzgoja (in spet smo pri vlogi mame), ko starši svoje sinove tako razvadijo, da niti spucat ne znajo za sabo, kaj šele kaj skuhat, pogospodinjit...ampak nobeno gospodinjsko opravilo ni tako težko, da se ga ne bi dalo naučiti z malo volje.
Enako velja za odnos do otrok-tako, kot smo se me naučile npr. previjanja, se tega lahko naučijo tudi moški. Jst sem mojega že v porodnišnici zadolžila za to

V odnosu je pa tako, kot je že en pred mano omenil-če imaš odprte oči in ušesa in dejansko gledaš in poslušaš, veš, s kom se podajaš v zvezo. In če imaš to srečo (ja, danes je to kar sreča), da imaš pri sebi pošlihtane stvare v glavi, se ne boš čez pet ali deset let zavedel, da si ubistvu s čist neko drugo osebo, kot si si predstavljal, da je. Ali pa da mislijo 'saj se bo spremenil' in podobne flance. Tam proti 30im smo več ali manj formirane osebnosti in kaj dosti se spreminjali ne bomo več. Čisto en banalen primer-kolegica pri skoraj 30ih se je čez glavo zatreskala v enega tipa, ki ji je že v štartu povedal, da kaj več od občasnega seksa ne more pričakovati. Vsak normalen človek bi si rekel ok, ta ni zame. Ampak ne-ona še kar upa, da se bo mogoče pa le premislil, da ga bo nekako prepričala...in čeprav ji vsi pravimo, naj zadevo pusti pri miru, ona še kar....

Nihče se ne spremeni čez noč, se pa da z iskrenim pgoovorom marsikaj rešit. Saj ima vsak med name kakšne pomanjkljivosti, včasih ga po nepotrebnem biksamo, a če se znata dva normalno pogovorit in ne vzeti besed drugega zgolj kot napad nase, ampak kot koristen nasvet, spodbudo itd., lahko veza super funkcionira. 

Seveda, da smo razlicni. vendar ce se ze odlocis biti skupaj, ni treba obravnavati partnerja kot da je infantilen. jasno je, da se koliko toliko normalen clovek iz take okolice na nek nacin odmakne ali izolira. In doseze se nasprotni ucinek od zeljenega. Zgolj zato ker se nekdo postavi v vlogo osebka, ki ima pravico drugemu odraslemu cloveku predpisovati kaj lahko in kaj ne sme, celo na custvenem podrocju.



Ne zaradi igrice Ronja, zaradi spostovanja. Vedno in povsod zahtevam osnovno spostovanje. Tudi od partnerja in tudi od otrok. Spostovanje tudi vracam. Izklapljanje elektrike mi ne pade na pamet niti pri najstniku, ki se ne more odvojit od igrice. Pricakujem, da me dovolj spostuje, da preneha z igranjem in pricakujem, da bo znal ceniti spostovanje, ki  ju ga dajem - da ga vljudno prosim, da zakljuci igrico in pojasnim zakaj.




Spasujem se, ne sodim. Presodil si bo vsak sam.



To se pa spremeni, ko moz pretepe zeno. Tedaj jo vsi silijo naj ga prijavi, da nista za skupaj ipd... To je res vidno in ocitno fizicno nasilje. Tudi nenehno tezenje kaj moras narediti, kdaj moras narediti, kaj ti mora bit v veselje je nasilje. Kot neki punci mora biti v veselje, da se prodaja, ker ji je zvodnik rekel, da je lahko srecna, da ima za prezivetje in se lahko poslje nekaj denarja domacim.
Da odrasli osebi predpisujes koaliko kaj, kdaj sme in kakos e pri tem mora pocutit je IMO nasilje. Veliko ljudi pa na zalost zivi v pasivno agresivnih odnosih.



Odnose bodo imeli kakr si bodo uredili. Moj odnos do tovrstnega odnosa je, da me cudi in preseneca stevilo zensk, ki se do svojih partnerjev obnasa kot da so infantilni. Zanima me ali res menijo, da so infantilni ali s+je v vprasanju kaj drugega. Kaksni so to moski s katerimi je treba ravnat tako, kot se ravna s popolnoma nezrelim in nevednim otrokom. Pa celo do toroka se pokaze vec spostovanja.



Prav o tem govorim. Razlika je ali ga na silo rines in ob tem mu prekolnes vse po spisku ali ga nezno pregovoris in ustvaris situacijo v kateri se bo (manj ali vec) strinjal, da skoci.....



In kaksna bi bila tvoja reakcija, da ti "lubi" izjavi : dej ze enkrat se spravi to pisat, kaj si maloumna ali kaj, da en ****evi seminar ne mores spacati...   Bistvena razlika (vsaj IMO)... kot med predlogom kaj bi lahko oce z otrokom pocel, ce bi ga prej vzel iz vrtca.. in komandiranja , da ga mora vzet, ker morata vec casa bit skupaj in uzivati en v drugem..., a ne da lenobo pase doma in se otepa otroka....

_____________________________

Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje. Gospodar se menja, bič pa ostane, in bo ostal za vekomaj; zato, ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!
(Ivan Cankar)

Ne gre se o besedah temvec o dejanjih. Siliti odraslo osebo, da dela nekaj na kar ni pripravljen ali si ne zeli (pa tudi ce je v vprasanju lasten otrok), dolacati mu kaj mora cutiti , kaj je normalno cutiti, kaj mora poceti, ker tako to pocnejo ocetje..., da mora to in to ker jaz pocnem to in to... in vztrajati na tem kot edino sprejemljivim in pravilnim je .. IMO problematicno...
Enako kot je IMO problematicno brskanje po zepih, omejevanje druzbe ( s kom se sme ali ne sme druziti), kako se sme ali ne sme oblaciti, ali sme ali ne sme it na sindikalni izlet... ne glede na smer zenska - moskemu ali moski- zenski. Zdi se mi kot bi nekateri/-e menile, da ce si se porocil ali zivis skupaj, da osebo, ki je s tabo posedujes.
Pa ne rec, da takih pa tukaj ni




_____________________________

Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje. Gospodar se menja, bič pa ostane, in bo ostal za vekomaj; zato, ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!
(Ivan Cankar)

Ma, saj v osnovi se čisto strinjam - samo: tudi ni treba, da vse možu k riti prineseš, pa ene to rade delajo. Če je možu ok tako, da ona vse fura in ga ima za bebčka, ki nič ne zna... Naj uživata. Sem se to spraševala že kot mala, ko sem kje videla take pare... Ampak se mi zdi, da ponekod to obema paše in se še zezata iz tega...


Ok, sprašujem se tudi jaz marsikaj.


Te čisto razumem, to je bil hec, provokacija; sem mislila, da boš vedela. Če bi meni lubi izklopil el. bi sicer mislila, da se heca in me zeza - iskreno povedano: ne predstavljam si, da bi to naredil tako čisto resno, besen,... Pač drugače komunicirava, sva bolj občutljivčka in bi bila vsa nesrečna že, če bi drugi vpil.


S tem se zelo strinjam in res nisem imela občutka, da bi to komu svetovala. kar sem sama predlagala je, da mu ponudi roko, da bo poizkusil, ali mu je določena aktivnost všeč in da jima da čas, torej da se umakne, da se lahko gresta svoje igrice in pri tem seveda ne teži, da niso prave (če ni res ogrožena otrokova varnost, ampak otroci so bolj trdoživi kot si nekateri mislijo;). Sama ne bi nikoli vpričo drugih rekla, da se mi ena igra ne zdi primerna ali kaj takega. Če bo res kaj takega, mu bom rekla na samem, da se mi zdi, da so se pa tamali kar fejst ustrašili recimo.


Začela bi se režat, ker vem, da bi se zezal. Da bi pa kaj takega resno rekel pa si res ne predstavljam. Verjetno bi ostala brez besed (si to predstavljaš?)
Sicer sem ti samo hotela povedat, da imaš več odtenkov tega in da je razlika med njimi očitna in niso vsi slabi. Vsi kdaj rabimo brco v rit, vlečenja v blato pa ravno ne.


Pa če nam je 3x šel stroj zaradi teh kovancev in verčk, no! Ne, resno: moj "ideal" odnosa je pa to, da teh stvari niti ne opaziš, niti ne jemlješ tako, ker veš, da niso tako mišljene: torej če bi lubi v mojem ruzaku nekaj iskal, mi ne bi nikoli v življenju prišlo na misel, da me kakorkoli preverja - pač bi iskal moj mobi, ker bi rabil cifro od nekoga, ki ga jaz mam v imeniku, on pa ne, recimo. Se zgodi, vsaj pri nama, v obe smeri. Vedno je čisto enostaven razlog in še nikoli nisem imela občutka, da bi me preverjal, niti nisem še nikoli preverjala kateregakoli od svojih fantov. Sem imela srečo, da jih ni bilo treba. Glede tega mam visoke standarde: ljubosumni izpadi odpadejo in to so vsi vedeli še predno so se z mano spentljali, tako da nisem imela nikoli s tem problemov. Nikoli me ni nihče zasliševal, s kom grem in kam itd... Iz radovednosti, če je bila kaka eksotična stvar, mogoče, sicer pa ne. In jaz nisem nikoli imela problemov povedat.

Meni se tudi ne zdi nič spornega, če kaka punca osvaja mojega fanta. Mislim: če ji rata, potem že nekaj ni ok, torej fajn, da vem, sicer ne moreva popravit - mi dela na en način uslogo, da pokaže na problem, če že sama ne vidim. Če ji ne rata - sploh fajn, očitno je vse ok ali pa ona res ni njegov tip;).


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Ženske nismo zadovoljne.....kljub enakopravnosti, ki nam je omogočila, da počnemo stvari, ki jih prej v zgodovini nismo mogle smo v bistvu nezadovoljne, mogokrat zafrustrirane, tudi depresivne.....ker smo se odmaknile od svojega poslanstva, ki nam ga je dala narava ( vem, ne boste ste vse strinjale z mano, vendar ženska vseeno nosi otroka, ga rodi in že zaradi tega je njeno poslanstvo nekoliko drugačno kot moško).....in zato danes bolj kot kdajkoli prej iščemo svojo identiteto......ker bi rade bile z otrokom, rade bi vse naredile same, pa ne zmoremo.......

In delujemo tako....ker smo rodile otroka, si vseeno lastimo pravico, da le me prav vemo kako in kaj z otrokom.....ker pa ne zmoremo vsega same, možem visimo za vratom (kaj pa on ve, saj je le moški, ni rodil, ni trpel.....ker samožrtvovanju se kljub emancipacije še nismo odpovedale )

In potem naši možje poslušajo.....
"Otroka vendar ne moreš prijeti kar tako....Bodi mu moraš tako namestiti in ne tako.....Otrok se mora dojiti na tri ure, zato jaz takrat rabim mir in najbolj mirna sem, če me ti držiš za roko in me rahlo božaš.....Čokolade mu vendar ob treh ne smeš več dati, ker je že ob 10 eno pojedel"

Kot pika na i pa potem slišimo sosedino hvalisanje, da pa njen Franček doma puca, kuha, vsaj petkrat na dan previje dojenčku ritko, da njegova Jožica ima čas zase, da si pogleda telenovelo po televiziji....in takoj zaženemo hura.....ker naš Lojzek pa previje ritko otroku samo, ko mu jaz rečem, skuha samo, ko mu jaz rečem, nič se ne spomni sam......Ja ljuba duša, kako se pa naj spomni sam, če si mu pa že od začetka nosečnosti za vratom in nič ne naredi prav, česar se dotakne......jaz bi se verjetno tudi izolirala, oz. se naredila neumno in ne bi več s prstom mignila, ali pa bi kar šla, samo jaz sem ženska, jaz grem z otrokom, če pa moški gre, pa gre običajno brez njega....zato pa se raje naredi neumnega in recimo beži v virtualo, ali pa na trening.......

Se strinjam z liliano...ženske tudi prevečkrat mislijo, da vse najbolje vedo. Pa čeprav je to mogoče res (konec koncev smo ponavadi me eno leto z otrokom po cel dan na porodniški in ne moški), je mogoče informacijo o tem, kako je treba kaj narediti, povedati na veliko različnih načinov. In včasih je dobro tudi ugrizniti se v jezik, če moški ne dela česa najbolj prav-potrebno mu je zaupati, da si bo tudi sam zaupal. Priznam, tudi sama sem imela kdaj kakšen tak izpad ala ne tega delat tko itd., ampak je moj itak še trikrat bolj alergičen na kakršnakoli navodila, da sva hitro končala temo Sej mogoče otrok kdaj ne bo najlepše previt pa mogoče bo imel premajhne štunfe gor-pa kaj.

Sicer se strinjam z liliano tudi glede 'ženskega poslanstva', a le v določeni meri. Hočemo ali nočemo, časi so danes taki, da povečini delata oba starša in res ne more več vse gospodinjstvo in ukvarjanje z otroki ležati na ramenih ženske. Če moški želi, se bo ravno tako povezal z otrokom (mogoče ne prvi dan, sčasoma pa že) kot mati, imel bo željo igrati se z njim, preživljati kvaliteten čas z njim itd...če pa te želje ni, pa je treba razmislit, zakaj je do otroka sploh prišlo. 

Ultra zanimiva debata...

Pa mogoče še pogled iz druge perspektive...

Jst osebno sem tut nagnjena k temu, da težim, po domače povedano...Pa ne nagnjena v smislu genov , ampak sem gledala to dan za dnem doma. Na začetku se tega vzorca sploh nisem zavedala (kot se po moje večina žensk ne, ki tukej gor jamrajo in hočejo spreminjat svoje može in ne sebe), kasneje sem ugotovila, da sem ena navadna težačka in da bo treba nekaj ukrenit v zvezi s tem. In sem začela iskat vzroke za svoje nelagodje v tistem trenutku pri sebi. In ugotovila marsikaj...en kup enih vzorcev in stereotipov o tem, kakšni so moški (nesposobni, otroci, neodgovorni, itd.itd.) pa do tega, kakšne smo ženske oz. kako ''moramo'' delovati v partnerstvu...Vse sem nezavedno privlekla iz primarne družine (liliana že rola oči.. ). In ko sem se teh vzorcev začela bolj zavedat, sem se lahko tut v tistem trenutku, ko sem začela težit, spomnila ravno na to, kar sem ugotovila in se začela ustavljat pa mal dihat zraven...pa se opravičit...
No, skratka, zdej sem na temu, da večinoma povem normalno, občasno pa še vedno težim (zadnje čase mal več, ker sem ful pod stresom zarad nespanja in nimam tolk energije, da bi jo vlagala v samokontrolo), včasih celo še vedno mislim, da imam prav, večinoma pa naknadno ugotovim, da moža spet jemljem za maloumnega, kot pravi Frodo.
In pol sem velikorat blazno jezna nase, kako lahko še vedno počnem isto kot mama in kako si lahko dovolim, da ta isti vzorec prenašam na hčerko (in sina-moj brat se namreč isto obnaša do svoje žene, da ne boste mislile, da se samo ženske tako obnašamo do moških).
Samo kaj čem...zavedam se, da tega ne morem spremenit čez noč...in da bo potrebnega še veliko dela in truda...pa samokontrole, da mi bo normalna, človeška, spoštljiva komunikacija prešla v kri (in ne da se bom morala tolk velik bremzat). Do takrat pa se posipam s pepelom...

_____________________________

Indijanska prerokba: Šele, ko boste posekali zadnje drevo, zastrupili zadnjo reko, ulovili zadnjo ribo, šele takrat boste spoznali, da denarja ne morete jesti.

V bistvu ne rolam......

Saj tudi mene kdaj zanese, da težim......

Razlika je edino ta, da jaz ne analiziram od kod sem prinesla "teženje".....ali so geni, ali so vzorci primarne družine, ali je zgolj slab dan.......večinoma se sicer lahko skontroliram, včasih pa tudi ne, vendar potem to ne jemljem kot globalni problem najine veze......itak sem se sposobna opravičiti, prav tako mož in noben ne kuha dolgo mule, ker oba pač rada govoriva.......jaz pač dovolim sama sebi, kot tudi možu kakšno napako.....

Saj vem, staram se. Stara in predvidljiva .

m


< Sporočilo je popravil liliana -- 28.1.2011 17:56:02 >

Delaj, delaj  - to je bilo sporočilo včerajšnjega gospodarskega foruma Dolenjcev.

Tudi jaz mislim, resno - delaj.
Delo na sebi je najbolj dolgotrajno, najtežje, in s spremembami, ki se redko zgodijo čez noč. Ampak če se hočeš spremeniti - je treba delat, ni druge.

Itak je recesija, če ni toliko dela v gospodarstvu, naj bo pa na sebi.

Mislim ravno obratno - odrasel (dobesedno) človek, ima stalno željo po vzgoji. Odrasel človek se bo spreminjal, čeprav počasi, ker si želi spreminjati. Kdaj je tu podpora partnerja in kdaj je tu infantilno teženje - stvar osebne presoje in zrelosti.

Narava nam je dala zgolj fizično poslanstvo - da otroka donosimo in rodimo.

Ni pa nam dala poslanstva lastništva - da si otroka lastimo, ker samo mame vemo, kaj je za njega najbolje.
Edina lastnina, ki jo imamo, je naša ljubezen do otroka. Vse ostalo je stvar svobode. Dopuščanje svobode pa je spet globoko povezano z ljubeznijo; bolj ko ljubimo, svobodnejši smo in več svobode dopuščamo. Manj kot ljubimo, bolj posedujemo in kontroliramo in ukazujemo ter s tem nadomeščamo vse tisto, kar bi nam dala svoboda in ljubezen, ki temeljita na zaupanju, tudi zelo praktičnem zaupanju, da otroku v rokah drugega ne bo hudo. Ko ne zaupamo, pa kontroliramo, da bo ja po naše in v tej control freakovski maniri infantliziramo ne samo nasprotni spol ampak tudi sebe.

Nekaterim je to celo končni cilj in eno redkih verdostojnih meril uspeha njihovega življenja.
Običajno ljudje v takšnih zvezah otipijo in začnejo najedati sami sebe. Ljudje smo naravna in v osnovi svobodna bitja, ki potrebujemo svoj prostor za dihanje.

Sej jst tut ne jemljem potem vsake zadeve kot globalni problem, ampak sem očitno samo bolj analitičen tip od tebe. Jaz moram vedet od kje mi problem izvira, da se potem lahko lažje ustavim, ko spet naslednjič pride do tega istega problema. Pač si rečem: Ok, to je delala moja mama, jst si tega ne želim delat. Ustavi se! Ali pa...V tem trenutku se počutim tako in tako, ker sem bila spolno zlorabljena. Vendar sem sedaj tukaj, z možem, dedek mi več ne more škodovati. In se lažje izvlečem ven iz tiste krize, kot pa če bi šla npr. tečt al pa bi poskušala mislit na kej drugega al pa kej...
Drugače enostavno ne znam. In ta sistem je pri meni učinkovit.
Če povem po pravici, sploh ne vem, kako bi lahko drugače reševala probleme. Kako jih ti rešuješ? Kako jih drugi rešujete, če jih ne rešujete na ta način, kot jaz?
Mogoče pa najdem kakšen lažji način oz. način, ki mi še bolj odgovarja.
Drugače pa si tut midva z možem dovoliva delat napake, sploh sva popustljiva zato, ker se hitro opravičiva drug drugemu in potem sva ful razumevajoča...(ma dej, utrujen si, normalno, da si tako odreagiral ... ali pa...Dej, ne sekiraj se, malega si nosila okrog celo noč, pol sem pa še jst tisto bleknu... )
Pa mule tut ne kuhava, ravno tako kot vidva. Še nisva bila skregana več kot par ur skupaj. Enostavno čutiva potrebo po tem, da se pogovoriva čimprej.

< Sporočilo je popravil picola1 -- 28.1.2011 21:39:17 >

_____________________________

Indijanska prerokba: Šele, ko boste posekali zadnje drevo, zastrupili zadnjo reko, ulovili zadnjo ribo, šele takrat boste spoznali, da denarja ne morete jesti.

Pa sej delam, no...










_____________________________

Indijanska prerokba: Šele, ko boste posekali zadnje drevo, zastrupili zadnjo reko, ulovili zadnjo ribo, šele takrat boste spoznali, da denarja ne morete jesti.

picola, vsi kdaj težimo, in moški in ženske - včasih mamo pač slab dan. Če je vzorec, ga je pa fajn videt, ker ga je lažje potem izkoreninit.
lilijana, če najdeš vzrok, potem se ti "slab dan" manjkrat zgodi, ker veš, da ima z nečim čisto drugim vezo. Zakaj ne bi kake napake odpravila, če jo lahko - čeprav mi je ni treba, da bi me zdaj kdo ganjal - samo mene motijo moje napake.

Jaz imam sicer srečo, da mi je šlo vedno blazno na živce, da je moja mama komplicirala za vsako malenkost, točno kako naj bo opravljena (in smo se vsi: otroci in oče) včasih delali norca iz tega, zato se čisto zavestno zavedam, da nočem bit taka (zdaj tudi mami ni več taka, samo ko smo mi odraščali, je pa bila). Pri nas sicer ni bilo tega "ženska drži 3 vogale" ipd... samo je pa imela točno domišljen način, na kakršenga naj bi kako delo bilo opravljeno. Oče se je še zbunil in je dostikrat tudi popustila, otroci pa nismo meli toliko prava glasanja .
Zato sem recimo zdaj 3 leta razmišljala, ali naj rečem lubiju, da njegov način zlaganja (otroških) spodnjih gat manj trdno skup stoji in ko ene vzamem ven, se vse razturijo . Ker se mi zdi, da ima vsak pravico po svoje zlagat. No, zadnjič sem mu vseeno povedala, kako jaz delam, pa zakaj, jasno pa (meni in njemu), da lahko počne, kakor želi (jasno pa tudi, da ženske spodnje gate zlagam že celo življenje, on pa šele 3 leta in zato nima od kod dobit ideje, da obstaja sploh več načinov ).

no, tole sem hotela povedat z vsem tistim razglabljanjem v postih zgoraj


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Jst glede takšnih stvari, kot je previjanje, kuhanje ipd ne kompliciram, ker v glavnem zmeraj jst to počnem. Trenutno sem brezposelna, zato imam čas in voljo za vse "ženske" stvari. On dela, pa še popoldan je več ali manj v delavnici, zato mu tudi če bi hotela, ne bi imela časa težit.  Mu grem raj vsake tolk časa kakšno omaro pomagat prestavit.  Sem bila pa na začetku najine zveze večkrat "težačka", pa sem se unesla.

Mi pa gre pri moškem spolu, nekaterih seveda, resnično na živce, ker žensk sploh ne upoštevajo, oziroma poznajo samo eno vrsto človeka - moškega in njegovo žensko.
Recimo je njegova žena zraven, pa govori, da je sezidal hišo, da je kupil avto,... Vse v prvi osebi, nikoli midva. Pa čeprav vem, da je njegova žena prispevala levji delež financ.
Pa kam gremo, stojimo ene par parov, se pogovarjamo in nekdo od tipov vpraša:"kaj boš pil?", ne kaj bosta pila!

No, take stvari mi pa dvignejo poden! Moj mož ne govori in ne misli na tak način, a opažam da je takšnih tipov v večini. Vsaj teh, ki me obkrožajo.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Dobro je .

Vidim, da si lahko omislim nov poklic, prevajalka jedrnatih idej.

V časih, ko preveč govorimo in sorazmerno malo povemo in malo naredimo, bi bil to iskan poklic .

Ce lahko onstatiram:
- moski niso nebogljeni in maloumni
- ce moskega ne treniras konstantno se pokvari in mu ni pomoci...(se razvadi in potem je prepozno)
- da so moski nesposobni, nesamostojni in "maloumni" so pogosto krivi starsi...
- moski so skoraj tako pametni kot zenske

Morda te malo "preostro" razumem ampak zdi se mi, da si neodlocna


_____________________________

Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje. Gospodar se menja, bič pa ostane, in bo ostal za vekomaj; zato, ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!
(Ivan Cankar)

Govora ni o takih primerih. Govorim o ravnanjih, ko je jasno, da med dvema vlada napetost in nerazumevanje - neskladje.




Saj vem, samo nisem hotela naleteti na "mino"



Osebno menim, da ni ga cloveka, ki se mu izklapljanje elektrike partnerju zdi normalna komunikacija. me pa vlece, da pritrdim Feliciti, ko je rekla, da je vprasanje kdo je tisti, ki je maloumen. tisti, kis e do njega tako obnasajo ali tisti, ki si dovoli tako se obnasati do "zivljenjskega sopotnika/-ce"



Zato imamo tudi razlicne izraze - od spodbude, od iskrene besede do nespostovanja.... Vsak odtenek (generalno) ima svoje "ime".... Imas pa tudi "mejne" primere...



Ja, kar ven se vleci....



Glede na navedeno bi jaz zate bila idealen partner


_____________________________

Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje. Gospodar se menja, bič pa ostane, in bo ostal za vekomaj; zato, ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!
(Ivan Cankar)

Dejanska enakopravnost ni dosezena.  Pravno formalna enakopravnost se pa na veliko uporablja zoper tistih, ki naj bi jim pomagala - zoper zensk samih. Do dejanske enakopravnosti je se dolga pot. In ni cudno, da se razdvojene med dvema vlogama, zenske pocutijo zafrustrirano, slabo, depresivno. Pa ne zaradi odmika od poslanstva, temvec zaradi nezadostnih moznosti, da se odloci za eno ali drugo moznost. na tej poti obtici med dvema vlogama, pod nos se ji porine enakopravnost, a obravnava se jo in od nje se pricakuje, da obdrzi vse segmente vloge matere in gospodinje.
Precenjevenje lastnih sposobnosti je pa  IMO vsiljen model tradicionalne miselnosti, ko se zenska predvsem ceni po kvaliteti likanja mozevih srajc, barvni kombinaciji otroskih cunj, in nadaljnjem izpolnjevanju tradicionalno zenskih vlog...  In dokler zenska sama ne bo sebe videla zunaj tradicionalnega okvirja in dokler ne bo premagala potrebo po dokazovanju njenih sposobnosti v gospodinjskih delih... bo pac iskala svojo identiteto.
Sicer pa tudi moski imajo tezave z iskanjem svoje identitete... o tem pa morda kdaj drugic...



Nekatere se opa oklepajo otroka. otrok im daje obcutek vrednosti, da so potrebne, da so nenadomestljive... zato ga tudi ne dajo iz rok.. zato je moz nevreden in nesposoben skrbeti za otroka.. In pogopsto je tu razdvojenost - rade bi ga dale v skrb mozu, se pa tega prekleto bojijo... najlazje je skleniti, da je moz nevreden zaupanja in nesposoben za otroka...