Kerensa, dosti te berem in sem si o tebi ustvarila eno popolnoma drugačno sliko, ki nikakor ne gre v korak z omahovanjem v tej situaciji. Pojdi, pokaži očetu, da si bolj zrela oseba kot on, čeprav bi naj bilo obratno. In če te bo zavrnil, OK, saj boli ampak boš vsaj vedela, da si poskusila.
Mogoče pa se bo razvilo eno lepo prijateljstvo.
No, pojdi že!!!!


_____________________________

Največja sreča so otročki, zato sem srečna petkrat.

Enkrat "na kvatre" se pa tudi jaz lahko userjem.

Kar se mene tiče, je tokrat hudič to, da se mi niti sanja ne, zakaj sem se usrala. Kakor pravi Zara - izgubiti nimam česa. Pa vseeno... ja, mogoče mi intuicija pravi, naj ne hodim (in moja "pamet" trmari v kontra smer) al' pa je ravno obratno - intuicija mi pravi, da naj grem, jaz pa... pač cvikam.

Pa sj je logicno da cvikas... roko na srce... kdo pa nebi??

Ampak poglej... temo si naslovila: Zbiram pogum... torej, ce vprasas mene... si se ti ze odlocila, da gres tja... in mi bi ti naj samo dali nekaj vzpodbudnih besed... ne?

No, ne bos jih dobila... dobila bos samo gonjo... tak da sam pejdi!!! Ugotovili smo, da zgubit nimas nic... lahko kvecjemu pridobis!! KAJ SE CAKAS?!?

Nisem se še odločila (vsaj ne 100%-no), da bom šla. Bi pa šla, ja. Tako, da načeloma iščem razloge za in proti. In če se bom odločila, da bom šla - potem bom potrebovala še konkretno brco v rit.

Mogoče je gospod, ki se je javil, slušalko čudno odložil, mogoče je bil besen, ker ga je nekdo vrgel iz dremeža, potem pa klic še zanj ni bil...

Prikazati se kar nekomu na vrata, je kar huda zadeva in zna biti velik šok. Ne da bi se mi gospod smilil, daleč od tega, ampak mogoče bi zato že avtomatsko slabo začela.

Nikoli ne moreš vedeti, mogoče pa obžaluje, pa ne zna najti poti do tebe. Če poznaš vse podatke, mu lahko napišeš pismo, da bi se rada srečala z njim. Lahko ti bo odgovoril pozitivno, morda boš celo prijetno presenečena, lahko ti bo odgovril, da se ne želi srečati s tabo, lahko ti pa sploh ne bo odgovoril.

Zadnji dve možnosti sicer nista obetavni, ampak boš vsaj vedela, pri čem si.



_____________________________

When you stand before God, you cannot say "but I was told by others to do thus" or that "virtue was not convenient at the time."

Imam ime, priimek in naslov. In moj g. Oče očitno živi na naslovu, ki ga imam (glede na današnji telefonski klic).

Ja, mogoče bi pa res lahko napisala nekaj vrstic, dodala svojo vizitko in... počakala na njegovo reakcijo.

Jaz pa pa mislim Kerensa, da nobeden od vaju še ni pripravljen za srečanje.
Za kaj takega ne potrebuješ brco, samo veš, da je čas. Očitno pri vama še ni.
In mogoče je zanekrat  bolje tako.

- razočaranje, žalost, prizadetost, ranjeno srce, priokus do konca življenja
+ duševni mir, olajšanje, ponos, da si zbrala pogum, vera v sebe, pogovor in stik z biološkim očetom, najsi bodi kakršen koli že pač je.

Danes bom poskusila še enkrat telefonirati, pa bom videla, kaj bo. Če bo kaj takšnega, kakor včeraj ali pa, če se ne bo nihče javil, bom poslala kratko pisemce in zraven svojo vizitko.

Aja, pa hvala za vse pluse in minuse. Pridejo prav pri razmišljanju.

Zelo zanimiva ženska si, po mojih ocenah tvojih prejšnjih postov. Povsem razumem, da ne zbereš prave moči in se soočiš z očetom. Sama sicer nimam nikakršnih podobnih osebnih izkušenj, razen posvojenca, ki se bo verjetno znašel v podobni situaciji. Upam pa, da veliko prej.

Naj bi bila motivacija še tako močna, tudi jaz ne bi zbrala poguma in se pojavila na vratih.

Napisala  bi pismo in mu v njem zelo na kratko razložila, da bi se rada srečala. Ne bi pa čakala na njegov odgovor, ampak opozorila, da ga bom poklicala. Starejšemu očetu ne bi nikoli priložila vizitke, samo dopisala bi svojo tel. št. Tako se bo tudi on lahko malo pripravil, če bo želel.

Hitro se zgani . Izgubiti tako ne moreš nič, lahko samo pridobiš.

No, prav... pa brez vizitke. 

Naj ti na kratko povem še mojo zgodbo-mama in oče sta šla narazen kmalu po mojemu rojstvu,tako da sem odraščala brez očeta,čeprav je živel le 3km stran,nisva imela nobenih stikov do 15 leta,ko sem začela hodit malo naokrog na kavice pa tko,sem pač tudi njega srečevala po kafičih.Tko kot ti sem zbirala in zbirala pogum,da bi šla do njega in pač videla oziroma izvedela,zakaj noče imeti stikov z mano.Meseci so minevali....potem pa en dan izvem od tete,da je oče imel prometno nesrečo in umrl.No zdaj pa imam to,da ne bom nikoli vedela,kako je če spregovoriš vsaj par besed z očetom,ker pač nisem imela poguma,on pa tud ne.
Moje mnenje je,da pejt čimprej do očeta,pa kar bo pa bo.!!!SREČNO

Kerensa, za hip daj AD/HD style finte na off in stopi do fotra. Vsi ostali nedokončani projekti ki si si jih zadala.., so nula napram temu podvigu.  Držim pesti in privoščim konstruktiven razultat!

G


_____________________________

...and once you have tasted flight, you will walk the earth with your eyes turned skyward, for there you have been and there you long to return. -- Leonardo de Vinci
AMEN!

Pojdi-pa govorim iz lastnih izkušenj.

Razčisti pri sebi da te lahko zavrne in pojdi, upajoč da te ne bo. Ker najhuje je kasneje nekaj obžalovati....

_____________________________

Moja dva srčka:

angelček Patrik - 13.10.2004 - 05.04.2011
Lukas - 28.02.2007

Kaj zdaj? A še nisi šla? Brez veze odlašaš. Predlagam, da prosiš svojega g. Moža za eno konkretno brco v rit v smeri naslova tvojega g. Očeta!

_____________________________

Največja sreča so otročki, zato sem srečna petkrat.