Jaz navadno svojemu dokaj sodelovalnemu 3.5-letniku vnaprej napovem, kaj bo moral storiti, npr. "čez pet minut se greva kopat", "tole še pobarvaj, potem pa pospravi", "ko bo konec te pesmice, si sparkiraj vse avtke na svoja mesta"... navadno mu uspe, včasih je še dokaj vpet v igro, pa pozabi, in ob opombi stori, kar se od njega pričakuje. V kolikor pa opazim, da me hoče ignorirat in ne reagira na besedne "vzpodbude", stopim do njega in ga prestavim ali primem, ali pač usmerim v dejanje, ki ga naj stori. Tudi če se upira, to mora storiti. Enako naredim, če so prisotni drugi otroci, kjer je poslušnost seveda precej zmanjšana, čeprav je velikokrat dovolj, da vidi, da vstajam.
Za primer, ko ni opravil, kar bi moral, obstaja neka posledica, npr. nepospravljene igrače se "umaknejo iz obtoka za določen čas" (rečemo, da so v črni vrečki), če zavlačuje odhod v kopalnico, potem se skrajša veselica v bani...ipd. Vsekakor pa pozitivna posledica (pohvala ali kaka nagradica) učinkuje precej bolje.

Jaz naredim enako in pali .

Drugače se pa jaz glede uboganja skušam čim bolj skulirat v smislu, da mora ubogat le za res najnujnejše reči in npr. če gre nekaj minut preden se odpravimo od doma v kopalnico prelivat, kar pomeni tudi skoraj obvezno po sebi polivat, to požrem, ga preoblečem in gremo dalje. Kar se skrbi samega zase tiče, ga zanimiram predvsem tako, da mu pravim, da a res že vse to zna sam, da ne morem verjet, da je že tako velik fant (bi bil rad velik, da bo lahko žvečil čigumije in podobno ), če se res obira in kar sanja, ko odhajamo, pa stopim čez vhodna vrata in potem prijoka, da gre on tudi in se takoj zrihta.

Na prvo besedo, to bi bilo luštno, . Mene najbolj matra, ko maltretira mlajšega bratca, tu moramo še nekaj pogruntat, ker se kar ne neha , drugače se pa jaz nikoli (zeloooooo redko) ne derem, ampak lepo razlagam zakaj ja in zakaj ne in kadar ne pali se razjezim (to povem in tudi vidi se - pridemo pa redko tako daleč) in potem uboga, do naslednjič .

Ja, so pa veliki potrošniki (energije), teli mladički .