Ne vem, ali je paranoično, meni je prej odgovorno, da pogledaš svoje strahove preden skočiš v bazen. Moje mnenje - to je bistveno bolj odgovorno kot imeti še enega otroka in čakati, da bo kar bo. Ti pa zmanjša spontanost. Kaj je tebi pomembno in kako uravnotežiti tehtnico, vesta ti in tvoj mož. Tu ni enostavnega recepta.

Če te begajo finance, jih daj na papir, to je dobra osnova. Plan za eno leto, dve leti, tri leta.
Zdravo je tudi, da kljub projektom nekaj privarčuješ.
Za primer brezposelnosti lahko danes zavaruješ že precej kreditov. Če te je tega strah, si pusti zlato rezervo denarja in vzemi kredit za investicije in avto.

Midva imava za enkrat enga mulčka, bova imela še enega, za tretjega pa vedno rečeva da če bo želja in denar. Pač tako je. Nimava sicer nekih bajnih plač, slabih pa tudi ne in bi rada otrokom dala poleg tega da se imamo radi še kaj materialnega. Želiva jim omogočiti vsako leto ene poletne in ene zimske počitnice, da gremo smučat, da bodo lahko hodili z vrtcem in kasneje s šolo na razne izlete, da jim bova lahko plačala študij, če bo takrat plačljiv in nenazadnje, da jim bova lahko pomagala pri nakupu stanovanja, ko si bodo ustvarjali družino. Mislim, da bova za dva še zmogla, za tri pa glede na trenutno stanje ne. Lahko, da se vam zdi takšno razmišljanje hladno, ampak midva jih bova imela toliko kolikor si jih lahko tudi finančno privoščiva.
Je pa res, da nikoli ne veš, če bi si res želela še kakšnega več in se nama finance ne bi izšle po planih...bi se pač pogovorila kje bova vzela iz družinskega proračuna.

mislim, da se ne zavedaš dobro koliko stane plačljiv študij - 50.000 € na glavo ti ne gine. toliko si lahko privoščita? plus pomagat pri nakupu stanovanj? uff, dobra si..

Huh punce ste se razpisale .... pa da grem od začetka...
Kar se tiče življenjskih nezgodnih zavarovan - imava. Mož za malo večji znesek kot jaz, ker v končni fazi je zadolžen s kreditom za hišo. Smo pa že takrat doma padli v debato, kdo razpolaga z denarjem, ki naj bi bil izplačan iz zavarovalnih polic, če eden od naju umre, denar pa se deli med drugim partnerjem in otrokom. Ker otrok tega denarja namreč po zakonu do 18.leta ne more prejeti. Ampak dvomim, da ostane skrbnik starš, ki še živi. Sliši se absurdno (again ), ampak seveda se vprašaš. Sem takrat mislila na zavarovalnico poklicati, pa se je nekako ta klic izgubil v času. Bom danes ....
Drugo kot drugo, nekaj prihrankov imava. Jih nekako skompenzirava s kakšno večjo investicijo, pa malo odvzameva, kasneje dodava.
Kar se pa tiče enega odgovora, da je nekaterim v življenju uspelo narediti vse po reglcih. Dvomim, da je kdorkoli med nami takšen. Zase vem, da sem ubrala skozi študij težjo pot. V zadnjem letniku se je nama majčken posrečilo, pa smo dobili minija. Seveda nisem med nosečnostjo uspela opraviti vseh obveznosti, potem sem postala precej lena za faks, kasneje se zaposlila za minimalca, ker gimnazijskih maturantov nikjer ne jemljejo, razen v kaki trgovini ali pa v lokalu. Prišla sem do točke, ko mi je le naredilo ''''''''klink'''''''' v glavi, se zagrizeno vrnila na faks, še poleg delala prek študenta. Tako da vem, kako je biti brez denarja, in kako za naše potrebe 600€ ni dovolj. Enostavno ni. Pa tudi nesrečna sem bila, ker pač .... saj ne znam razložiti, vendar to ni bilo to, kar bi si skozi življenje vse tja do penzije, želela početi. KEr nisem bila zadovoljna s tem, kar sem počela, sem tolažbo iskala v hrani, pa tudi doma ni več ravno štimalo. Lahko rečem, da se mi je po diplomi življenje spremenilo za 360procentov. Ne bi pa ničesar spremenila, nikakor ne, ker te izkušnje v življenju ne bi imela, in ne bi znala cenit tega, kar imam sedaj.
Glede moje starosti .... hja no, tam enih 25 pa bom pri drugem otroku očitno ..... že enih par petindvajset__k pa imam za sabo. Realno gledano, starost 32 ni ravno prestaro, vem pa, da je povsem drugače, kot pa biti mlada mamica z ogromno energije. Sem pa včeraj, sploh po besedah Nike v službi, naredila eno majčkeno analizo vsega in prišla do sklepa - če bo želja dovolj močna, bom ob pravem času to vedela in čutila. Upam, da bo takrat šlo vse kot je potrebno, drugače pa .... ni nič narobe s tem, da ostanemo samo pri enem.

< Sporočilo je popravil Tutan -- 3.6.2011 7:23:04 >

Tutan, zrelo in odgovorno razmišljaš in samo pritrdim lahko tvoji sklepni misli. In ja, 32 ni veliko, sploh za drugega otročička ne. Jaz sem svojo frkljico imela pri 35. In ko zdaj pogledam nazaj  je bilo že očitno prav tako. Ko sem napisala, da je prišla 5 let prepozno, je bilo seveda mišljeno glede na moje prvotne načrte. Sedaj se je izkazalo, da v marsičem ni bila nič prepozna, ampak just in time. Verjetno ne bi bila tako zadovoljna in izpolnjena žena in mama, če bi se zgodilo prekmalu. Vse se zgodi ob pravem času, verjemi.

Vse dobro!


_____________________________

..... Poljubi me nežno, ko drugi hitijo, povabi me v mesto, ko drugi že spijo.... Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi, ljubezen ni reka, ki teče po strugi.....
F. Lainšček

Midva z mojim imama skupaj cca 2000e, oba službe za ndč(karkoli že to pomeni )imama 2 otroka, prvega imela pri skoraj 25,(malo pred začetkom porodniške zgubila službo) bila še tri mesce po končani porodniški brez službe potem dobila službo, po 1,5 za ndč- delala še cca 1 leto dobila boljše delovno mesto, vmes skoz govorila da imam enega otroka dovolj, čeprav me je v ozadju vedno dajala da bi imela še enega ampak enostavno sem postala preveč komot, ker ta naša pupa je bila popolnoma nezahteven otrok (spala po celo noč od 2 meseca naprej, pri 9 mesecih se je sama nehala dojit v glavnem idila )potem pa je prišel klik tam nekje pri mojih 30 sem zanosila, v službi sprejeli čist ok, se veseli avendar se je vse slabo končalo tedaj sem spoznala da je imam še zelo veliko željo po enem otroku in po nekem času sma se odločila da še enkrta poskusima in ja tokrat je bilo vse ok in dobila sma še eno pupo tako da imama sedaj razliko cca 6let, tretjega otroka mislim da ne bo nisem še stara ampak imam to kar sem si želela in njima boma skušala omogočit kar se da.
Je pa pri nama tako da v bistvu imama skupaj 2000e od tega zaenkart še nimama nobenega kredita ampak živima kot da bi imela kredit zato dajema moževo plačo na stran to je cca (1000e) z mojo pa delama vse ostalo; tako nama je uspelo brez kredita kupit dva avta (ki sta nujna zaradi najine službe, ker pač delama na različnih krajih in vsak svojo smeno), ki pa sta povprečno vredna 5000e, vmes sma kupila tudi gradbeno parcelo za najino hiško (ni bila poceni je pa  kupljena brez kakršpnega koli kredita) in sedaj sma v stanju ko ponovno šparama da bomo kmalu lahko začeli gradit našo sanjsko hišico.Ne živima doma imama srečo da ne plačujema velike najemnine tako da se da.Kako dolgo bo tako šlo ne vem upam pa da čim dlje oz. da bo kdaj še boljš.
Gremo na razne izlete eni so plačljivi drugi ne, gremo na morje 1x letno, parkrat na leto na pizzo, v kino,....

Če te begajo finance, jih daj na papir, to je dobra osnova. Plan za eno leto, dve leti, tri leta.
Zdravo je tudi, da kljub projektom nekaj privarčuješ.
Za primer brezposelnosti lahko danes zavaruješ že precej kreditov. Če te je tega strah, si pusti zlato rezervo denarja in vzemi kredit za investicije in avto.

pod tole pa se podpišem; finance daj na papir

jaz ti bom povedala našo zgodbo. začetek je vsekakor podoben.  za ta prvega sva se odločila tik pred koncem mojega študija pri mojih 25-ih. o drugem sva začela razmišljat 6 let kasneje, ko sva imela oba službe za ndč, stanovanje majhno, a lastniško. razum je govoril ne več otrok, zdaj smo ravno začeli živeti, tamali je ful priden, nič več plenic in tko. a srce je govorilo da. in sva se vseeno odločila za še enega. no, zdaj imamo tri, saj smo dobili dvojčke, živimo na 40 kvadratih, trepetam za službo, ker gre vse k vragu zaradi recesije. a trenutna največja skrb mi je kam dat otroka v varstvo, ker vrtca pač nismo dobili. a čem plačevat 2x350€ (ker drugi seveda ni zastonj) a čem ostat doma. vseeno se je do sedaj še vedno izkazalo tako, da se stvari vedno uredijo tako, da je prav. tudi pri nas se bodo. in tudi pri tebi, pa kakorkoli se boš že odločila. srečno.

mateyka - mislim, da malo petiravaš no  . Glede na to kako kaže imamo celo možnosti, da nam ga ne bo treba plačat, poleg teg ne verjamem, da bo do takrat vsaj delno subvencioniranje države že ukinjeno. Odvisno kakšen študij si imela za primer in kje. če bodo pa tako pametni /nadarjeni, da se jim obeta kak hud študij v tujini bodo pa menda vsaj kako štipendijo dobili  .

Drugače pa ja, mislim, da bi se dalo plačat 2 otrokoma študij (upam, da ne po 50.000 €) in primaknit nekaj denarja zraven pri stanovanju. mojim je uspelo, zakaj ne bi nama? Tak je plan, ne bom že sedaj obupala ni rekla, da nama ne bo uspelo, da je vse preveč drago. Sicer trenutno finančna situacija še ni takšna kot jo želiva, ampak zelo delava na tem, da čez par let bo


< Sporočilo je popravil nusi -- 3.6.2011 22:24:32 >

To je točno to, kar sem ti vsakič napisala. Da ni nič narobe, če si ne želiš tako zelo in da komot ostaneš pri enem, niso pa finance razlog, ampak enostavno to,d a si tega pač še ne želiš tako zelo.
Bi pa samo dodala, da ko si bila ti nesrečna zaradi denarja - to ni bilo samo zaradi denarja - takrat nisi nič ustvarila, počutila si se nekoristno - in to te je delalo nesrečno. če bi ti dalje v nosečnosti pridno delala faks in se po porodniški zaposlila, bi ne imela nobene take izkušnje in se ti ne bi zdelo nič narobe z vajinima plačama. Tako pa se mi zdi, da vališ na denar nekaj, kar ne spada k njemu. Vsekakor ni fajn bit brez denarja, ampak to, kar dela nekatere brezposlene nesrečne, je več kot le - na računu.


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

To je 100€ na mesec, če začneš varčevati ob otrokovem rojstvu in varčuješ do 18. leta. Za to ne rabiš biti dober, samo finančno discipliniran.  

Ooo.

Sam res, ooooo . Čestitke.

hvala, hvala. ma, sem hotla povedat, da tudi če misliš, da imaš vse urejeno in pripravljeno, te življenje zna fejst presenetit. lahko dobiš več kravc, kot jih tvoja štalca zmore.

< Sporočilo je popravil mizantrop -- 5.6.2011 14:20:40 >

mizantrop, se mi zdiš zadnje čase bolj materinska  čestitke!

poznam pa kar nekaj primerov, ko so se odločali, ali bi imeli še enega pa so potem dobili kar dva.
kaj ni nekakšen pregovor: človek obrača, življenje obrne?

praviš, da izgubljam ostrino? damn it...

itak! sploh te ne poznam vec....


_____________________________

******************************************************
....v glavnem.....komaj čakam poletje!!!!!!

*****************************************************

mi pričakujemo tretjega. kljub temu, da je naš skupni dohodek nekaj večji od vašega, živimo iz rok v usta, ker smo zelo zelo zakreditirani za hišo (voziva pa dva stara in hudo zgonjena avta, en ima skoraj 300.000 prevoženih, drugi 250.000).
ampak poglej - imam več kot dovolj oblačil za otroka od prej, vso opremo (jajčko, pa vse nadaljnje stopnje avtosedežev, posteljico, banjico, stolček za hranjenje itd). otroka hodita izven vrtčevskih dejavnosti na plavanje in telovadbo.
tretji res ni bil vprašanje denarja.

še okoli debate o tem, kako je treba otrokom omogočiti študij, nakup avta in stanovanja:

sama sem začela pri 17. v počitnicah delat, da sem si lahko plačevala študij. ampak res samo v počitnicah (poleti in pozimi). vse izpite sem polagala v prvem roku, nisem koristila absolventa, ampak sem v zadnjem letniku že tudi spisala diplomo in takoj začela s študijem podiplomca v tujini. kjer je teklo podobno kot doma: v počitnicah delo, med študijskim letom pa študij. pri 24. letih sem dobila redno službo za nedoločen čas. si s prihranki kupila prvi avto. hišo pa sva si z možem ustvarila skupaj. in je za naju neprecenljiva. vredna več, kot če bi mi jo kupili starši.

nočem moralizirat, ampak debate, kako je treba mulcem dati vse na pladnju, ne zdržijo.