Jaz te glede joka čisto razumem. Imamo mi skoraj 5 letnico in je 99% časa zlata punca. Potem pa pride obdobje minute ali ura včasih tudi malo več ko bi jo iz ne vem kje spustil. Nič ni prav vse bi kar razbijala pa brata tepla ga potivala metala kaj v njega skratka groza. Ko se pomiri pa je kot bi preklopil. Včasih sploh ne veva kaj narediti. Vendar sedaj prakticirava tako da jo v takih trenutkih čim bolj ignorirava in če je potrebno karkoli poseči vmes, zaradi varnosti in da se karkoli ne uniči, potem to naredi tisti od naju ki je v tistem trenutku bolj miren. Ti pa povem da v tisti uri preštejem ne do deset pač pa do 30 tudi po 50krat preden grem do nje.
Ko se umiro jo objameva ji poveva da jo imava rada in da je najin sonček vedno. Potrem se tudi pogovarjamo o tem pa se mi zdi da niti sama ne ve za kaj se tako obnaša. Ne vem ampak če se to ne bo umirilo resno razmišljava o kakšni pomoči ker ne veva ali je res kaj narobe ali je le faza.

Glede nastopa moja tudi prvo leto ni hotela nastopati se je stisnila k meni in bila pri meni cel čas še po piškot na koncu ni hotela in. Po nastopu pe je razživela in se vklopila v igro z ostalimi otroci. Doma tamu nismo niti posvečali pozornosti sva možu povedali da sva se midve crtali ko so ostali nastopali in da je bila potem prosta igra. No naslednje leto je bilo že oblje letos je pa tako veselo pela in plasala da je bilo veselje. Sta pa drugi dve prijateljici se stisnilo k mamicam pa sta drugače zelo korajžni. Tako da mislim da ima vsak lahko kdaj kakšno krizo. Nič hudega bo pa drugje pokazal in izžareval svojo energijo.

zgleda, da ko si pisala prvi post, da si bla res obupana in na koncu z močmi... ker ostali tvoji posti so energetsko popolnoma drugačni! Tko, da tut js poleg ostalih mislm, da vam bo šlo čis fajn!!!

sam se morte res umirit (kar je verjetno zelo težko narest, vidm pri men doma, ko sm bla js majhna se mami ni nikol drla name, 15 let in 2 otroka kasneje je bilo v hiši samo dretje in vpitje... tko, da js zdej pri svoji družini poskušam ohranjat neko notranjo mirnost... s samo enim otrokm in na porodniški je čist lahko... ko bosta dva in bom zaposlena pa ni dvakrat za rečt, da ne bom v enaki situaciji kot ti)

srečno!!!


_____________________________

Naj tvoje srce razposajeno zazvončklja,
kot mu je usojeno!

Oj.
Glede marsičesa si že dobila odgovore, rada bi ti samo posredovala nekaj, kar sem našla včeraj in je meni malo zmanjšalo težo skale, ki mi je ležala na srcu. Tudi mojadva fantka sta zadnje čase povsem neprepoznavna. Vpijeta, kričita, njuni objemi in lubčki so prav nasilni in boleči. Pa se trudiva s povečano pozornostjo, telesno nežnostjo ... nič. Pa sem prebrala tole.
http://movingsmartblog.blogspot.com/2010/12/so-why-do-kids-lose-it-during-holidays.html
Naša dva sta ravnokar precej zrasla, zato se v svoje telesu včasih ne znajdeta najbolj( saj se spomnite, da smo tudi mi poleti najbolj zrasli, kajne), spremenil pa se je tudi naš dnevni red, saj je s počitnicami konec nekaterih dejavnosti. Pri nas je imel še mož nekaj sranja v službi in ga je skrbelo. Vse to pa se odraža tudi na otroškem obnašanju. Je tudi pri vas kaj takega?

Veliko moči ti želim.
aja, pa da te potolažim. Nisi sama, tudi naš tadrugi je jokica

Ker si izpostavila svojo zgodbo moram pokomentirat še iz svojega stališča, sej je podobno vsem drugim in gledano skozi oči tretje osebe, ki nima vsega poln kufer in ni ujet v vašem začaranem krogu

1. se kdaj počutim tako bedno da bi odprla vrata in šla - uh večkrat. Pridejo naporni dnevi v službi, dec pride domov s svojimi fintami, tamala pa ravno takrat tudi ni najbolj razpoložena in samo teži in tečnari. Ampak takrat se vsi odpravimo od doma, da zamenjamo okolje in teme, gremo na igrišče, račke hranit, na sladoled .... samo da se zamotimo, ker sicer bi verjetno res jaz norela na mojega in obratno, tamala pa bi občutila stisko in s tečnobo, kokom in vpitjem stvari še potencirala.

2. Do tako malih otrok ne smeš imeti pričakovanj. Starši pa, o ja, prevečkrat preveč pričakujemo. Začne se že pri dojenčkih v stilu moj se pa že obrne, moj se pa že igra, moj je parekel mala, moj pa že hodi, čeprav mu je mogoče enkrat uspelo, sicer pa stvari ne obvlada.
Potem se začne kdo koliko govori, kdaj kdo reče R, koliko pesmic zna in kako obvlada bicikel, pa koliko leta pa ne vem kaj še vse, govorim pač izseke iz pogovorov z drugii mamicami. In če nekdo drug nekaj obvlada ni vrag, da te vsaj malo gloda in probaš na svojem otroku kako hitro bi ga lahko zdresiral v določeni stvari. Ampak načeloma tem poskusom sledi razočaranje v stilu vsi ostali to že obvladajo, moj pa še ne.
Najlepše je, če izbrišeš iz glave vse pričakovanja in se osredotočiš na rezultate. Marsikdaj te otrok poreseneti, ker mu niti pod razno ne bi pripisal in to te navda s takim ponosom in energijo, da kar zasiješ in to avtomatsko preneseš na otroka, ki se še bolj želi izkazat. Včasih niso potrebne besede ampak samo iskren nasmeh na obrazu.

3. Tamali vpije - tole je pa čisto osnovni primer iz reality showa o varuškah, ki je bil pred časom na TV3. Starši se več ukvarjajo z bolj "problematičnim otrokom", čeprav ne na pravi način in so povrhu tega še živčni, mali pa je zapostavljen in to izraža z agresijo. Vedno pa se izkaže, da problem ni ne eden ne drugi otrok ampak enen od staršev ali oba starša, ker se ne usmerjata v vzgojo ampak zgolj sprotno reševanje težav.

In kaj je rešitev? Prenehajte pričakovat, če je otrok zdrav, res nimate nobene potrebe po razočaranju. Veselite se malih uspehov (pred nekaj dnevi sem prebrala citat: Večina ljudi bi bila uspešna pri malih stvareh, če jih ne bi prekrivale prevelike ambicije) in napravite rutino. Opozori prvič, opozori drugič (povej da če boš mogla še tretjič bo kazen) in ko opozoriš tretjič dodeli kazen (tako ki pri tvojem otroku pač pali). Seveda pa tudi obratno, če se otrok zgledno obnaša in uboga na prvo besedo si zasluži nagrado. Tako boste vsi vedeli kje so meje in kaj lahko vi pričakujete od otroka, predvsem pa kar je najpomembneje, otrok bo točno vedel kaj lahko pričakuje od vas.


_____________________________

Če bi rad bil srečen, BODI!!

Veš v čem je tvoja težava? V tem, da si tako zelo prizadevaš, da bi bila najboljša mama z najboljšo družino, da si pripravljena pozabit tudi tisto kar si minuto prej trdila "na vse svete".

glej, tukaj si sama napisala, kar si napisala. je res? zdaj, če nisi tako mislila, pač povej, da se ti je "zareklo" ali kaj drugega. recimo, da se tudi to zgodi. čeprav, če si razočaran si razočaran in se ti glede tega težko zareče. a recimo, da je možno. zato pa je res nadvse nerazumljivo, da potem trdiš:





ne vem, no.

skratka, da povzamem. nihče ni rekel, da si slaba mama. si bila pač razočarana, ker otrok ni izpolnil tvojih pričakovanj. ljudje smo razočarani glede veliko stvari, včasih tudi zelo malenkostnih in bizarnih. včasih tudi v povezavi z otrokom. je pa razlika, in na to smo te želeli opozoriti, ali si razočaran nad tem, da otrok ni naredil nečesa, čemur ni dorasel. verjamem, da tako nisi pomislila. in ni hudega zaradi tega. smo pa tudi mi želeli le dobronamerno povedati, da nad otrokom pri takih stvreh ne moreš igrat karto razočaranja. ker je to zanj kot osebo zelo ubijajoče.

tisto kar je mene zmotilo pri tvojem pisanju je bila ta "krivda" otroka. ki pa ni njegova. otrok je kakršen je. otrok dela kar zmore. otroka lahko le usmerjamo in se veselimo dosežkov. problem je lahko le v nas, če njegovih dosežkov ne vidimo ali pa so nam vedno premalo. zato bi se jaz na tvojem mestu bolj vprašala, zakaj sem se počutila ob nenastopu otroka tako razočarano. zakaj nisem mogla stisnit otroka k sebi in mu povedati, da si ponosna nanj, ker veš, da on pa zna tisto pesmico in da ti jo bo že zapel, ko pridete domov? zakaj ga nisi znala slišat v njegovi stiski, ko ni zmogel nastopa, ki se ga je tako veselil? jaz verjamem, da se veliko ukvarjate z njim, verjamem, da si ljubeča, da ga objemaš, se z njim igraš, ga "lupčkaš", skratka si v navezi z njim. ampak glej, imaš eno težavo. pa saj jo imamo vsi, ki imamo otroke. eni se ne znajo z otroki igrat, eni ne znajo z njimi pravljice brat, eni se samo derejo na njijh, eni jih ne obvladajo, eni ne znajo postavljat mej... pač se že najde. in pri tebi se je očitno znajdlo to, da imaš prevelika pričakovanja od otroka. nihče te ne kritizira, ti pa dajemo v razmislek, da se začneš s tem malce bolj ukvatjat. ker, če bo otrok take feedbacke dobival celo otroštvo (navkljub sicer ljubeči vzgoji), bo iz njega zrasel en velik nesamozavestnež, ki bo iskal potrditve na samih nepravih krajih in se zna zgodit, da mu sploh ne bo lepo.

pa to ni napad nate. zgolj razmišljkanje. vzameš ga pa lahko kakor hočeš - kot dobro ali slabo.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Pozdravljeni

Vidim da se je kar nabralo.  Fajn je malo videt kako tudi vi razmišljate.   Prvi post sem res napisala tako kot sem ga,   ko zliješ čustva,... 

Hecno, kako se nekateri vpičijo v ta naš neposrečen nastop. No pa da še jaz pokomentiram najino dejanje v tistem trenutku. 
Razumela sva njegovo stisko, sva ga objela in ga niti  slučajno nisva silila k nastopu.  Še mož se je hecal, da pač te ne bo pevec, pa nič zato,....       Samo ne vem no.  Doma sva mu pač povedala kot se nama je zdelo prav v tistem trenutku.  Ne rečem, mogoče bi danes bilo drugače, mu ne bi sploh nič rekla,  ne vem.     Dramatiziram zaradi enega nastopa,....      Ne,  verjamem da je pri marsikom podobna situacija, samo v drugi preobleki.  Tudi pri nas je že bila in še bo kdaj.     

Mislim pa, da lahko 5 letnik razume situacijo, da je pač nastop.   Če on ni hotel nastopati, nič zato, pač ni,  bi pa lahko lepo poleg nas gledal, kako ostali nastopajo.  Ne pa, da je pol sam zadaj ,, nastopal,, ( se je spakoval, tekal, pa bratca suval,...).   Pozornost je usmerjal nase. 

Veliko od njega pričakujem, je nekdo zapisal.  Pa da od otroka ne smemo imeti takih pričakovanj? Ne mislim zdaj na nastop.        Kaj svojim dovolite, da delajo kar hočejo?  Zdaj noče nastopat ok,  ga objamete,....  Ja tudi mi smo tako naredili, samo doma smo mu pa povedali, da smo se nastopa veselili in da bi bilo fajn, da če ni nastopal, da bi pa pol te gledal ostale ne?    

Drugič bo druga situacija,  recimo ne bo hotel poskusiti novega čevlja v trgovini,   mu spet ne bo treba ali kaj? Spet mu bo stiska, pa bo jokal.   Pa pri zobozdravniku ne bo hotel ust odpret,  mu spet ne bo treba?  Pa ne bo si hotel glave umit,   ko si je že cel teden ni, pa vsaki dan reče da jo bo jutri,      Ne vem no,....

No saj vsak svojega otroka najbolje pozna.   Vem,da je že bilo milijon nekih situacij, pa še jih bo.   Pa fajn je malo pokomentirat pa videti tudi druga mnenja in stališča.   

lp

Moram rečt, da ne razumem najbolj, kaj je torej bil dejanski problem, to da ni nastopal, ali njegovo obnašanje med nastopom sošolcev?

Za nastop sem še vedno mnenja, da gre za vrtec, igro, pokaži kaj znaš varianto, ne pa prisilo ali nekaj nujno napisanega v kurikulumu, kar mora izvesti, ocenjevanje. Bi me pa zanimalo, zakaj noče nastopat. Ima tremo, mu je nerodno pred sošolci ali starši, se boji mase ljudi,... Ne zaradi tega nastopa, ampak da poskušaš otroku ta morebitni strah ali odpor premagat, da bo naslednjič le stopil pred občinstvo, pa da se bo počutil dobro v svoji koži in imel pozitivno samopodobo, da se bo počutil kompetenten. Problema ne moreš reševati, če ne poznaš vzroka.
Veš torej, zakaj ni hotel nastopat?

Glede obnašanja: če se pači, skače, itd., stopiš do njega, ga odpelješ iz igralnice, počepneš in mu z jasnim, odločnim in strogim glasom poveš, kakšno obnašanje od njega pričakuješ. Če se ne bo okolju primerno obnašal, bo moral domov. Odvzeta mu bo torej morebitna pozornost drugih staršev, otrok in vzgojiteljic.

Glede jokavosti. Otrok ima težavo. Svojo trmo, izsiljevanje, in tudi stisko, frustracije,... izraža skozi jokavost. Kako se tega lotevaš?

Roberta je tudi napisala nekaj zanimivih vprašanj,vredna razmisleka

miamiam, seveda smo se obregnile v nastop, ker si v prvem postu napisala, kako neskončno razočarana sta bila z možem... Pa sej nima veze. Glej, otroci so nepredvidljivi. S svojo tamalo sem bila v soboto v ZOO, kjer so imeli organizirano za malčke baby maraton. In pred uradnim začetkom je šla ene 10x čez vse ovire in uživala, ko je šlo zares pa ni hotla. Pač, kaj naj zdaj. Mine jih, nepredvidljivi so.
Kar se tiče kričanja bodi sigurna, da tvoj mali ni edini. Verjetno se ti včasih zdi, da je edini, ker v tistem trenutku ko se tvoj dere, so vsi otroci okoli vzorni in pridni in bla bla. Pa imajo sigurno tudi svoje "žute minute".

lej, res nočem biti sitna, ampak kako lahko primerjaš vrtčevski nastop pred starši, vzgojiteljicami in celim kupom drugih staršev s pomerjanjem čevljev, odpiranjem zob pri zobozdravnikom in umivanjem las zdaj si me pa čist zmedla. priznam. meni so vse te stvari kot noč in dan.

jaz osebno ne bi delala nobenih težav pri vrtčevskih nastopih - če ti otroku prinesejo tako stisko, da tega nastopa ne zmore, nič hudega, ne zmore, mu ni potrebno. čevlji v trgovini - če jih noče pomenjat, jih ziher ne zaradi treme (ali neke druge stiske), ampak jih verjetno noče zato, ker je trenutno malce siten. če je treba, pač malo positnariš, v skrajni sili obljubiš 5-minutni obisk tobogana in jih bo na koncu gotovo obul in pomeril. če pa ne bi hotel pomirjati čevljev zaradi neke stiske (anksioznost?!), potem bi rekla, da je čas za psihiatra. zobozdravnik - no, recimo, da je ta še najbolj podobna vrtčevski situaciji. z eno razliko. da vrtčevski nastop je docela nepotreben, ker je namenjen izključno zadovoljstvu staršem, zobozdravstveni pregled pa je nujen za otroka (ne starša), ker tako srkrbimo za njegovo zdravje. kako ga prepričat, da odpre usta, če ga je strah, je pa druga tema. umivanje las je pa podobna stvar kot umivanje zob. ziher ni fajn, je pa treba. zlepa ali zgrda. so stvari, ki se jih dela ne glede na kaj (umivanje zob, las, skratka higiena, obiski zobozdravnika, zdravnika, pospravljanje sobe, držanje za roke, če se hodi ob cesti itd.) so pa stvari, ki niso nujne in so le za "blesk" (razni nastopi otrok, čopki, špangice itn na laskih deklic, če te tega nočejo in podobno)

ne vem no, a te razlike niso očitne - mogoče jih pa vidim samo jaz.

aja in še to. če se je med nastopom spakoval in motil vse prisotne s svojim obnašanjem, ja, to pa je čas za posredovanje in omejevanje. tu pa pričakovanja niso nič pretirana. in to zato, ker je 5-letnik to pa že sposoben razumet, da ima nekdo nastop in da ni vljudno niti prijazno, da vmes delamo galamo. in če tega ne ve še sam od sebe, je na nas starših da ukrepamo in mu do dopovemo tako, da bo razumel. če je treba, ga tudi odmaknemo od dogajanja, da vidi, da tako ne gre.

če potegnem črto, bi še vedno rekla, da imaš določene težave s pričakovanji ti, ker ne veš natanko, kaj lahko pričakuješ od 5-letnika (katera vedenja). in ker ti tega ne veš, je zmeden tudi otrok in potem imaš godljo kakršno ste imeli.

< Sporočilo je popravil roberta -- 21.6.2011 11:18:01 >

uauuuu
res ste jo reztrgal, če se lahko tako izrazim


jaz te čist zastopim,..sem se najdla v tvojih besedah
pri nas je še večji razpon v letih (11 in 2) in je še težje usklajevat,
recimo obisk ZOO ali čarobnega dne.
vem kako je če si otroku na razpolago za pogovor, on pa nikoli nič ne pove, oz nisi prepričan ali pove vse, ali samo kar hočeš slišat.
potem pa še ta nastop,..jaz bi tud vn padla,...moj bi ga pa nahrulu in bi pobasal in šli domov,..nebi nič čakali in gledala ostalih otrok,... tako da vrjetno lahko še jaz pričakujem napad,.... pač 100 ljudi 100 čudi
nam velik to skos dela, nekaj se zmenimo in tik pred zdajci vsi načrti potonejo. ponavadi se vsakič preden kamorkoli gremo počimo,...potem je v avtu tiha maša,... ko pa pridemo pa še enkrat postavimo pravila igre in gre


 mamica biti je itak najtežje delo,..sploh ker še noben ni iznašel 100% učinkovite formule