Pozdravljene punce!
Vas pridno berem, zdajle bom pa naklofala cel roman, tko da se pripravite.
Vidim, da se na polno dogaja - zato najprej čestitke vsem novopečenim mamicam - Frinina, LadyB, Gorga, ovnica8, pobalinkaa, sapin, 2.mami in _ada_!
Lepa imena ste izbrale, veseli pa me tudi, da so porodi potekali brez zapletov in se že pridno cartate (cartamo) s svojimi pikicami in pikci.
akva, Aprilček2012 - Rodila sem v Lj in obiski so dovoljeni le očetom.
imamo pri mojih starših in ob prvem srečanju z dojenčkom smo se vsi poskušali obnašati čim bolj sproščeno, najprej smo ga pobožali, ga pozdravili, potem pa smo mu pustili da je povohal še otročka. Moja mami je kužata medtem ves čas božala in mu mirno prigovarjala. Pes je malega bp sprejel.
Najin
je ob prihodu domov z ogromnimi očmi opazoval Domna, ko smo ga jemali iz lupinice. Dala sva ga v najino posteljo (kamor sme), potem pa pustila mucu, da ga pride pogledat - in je prišel tako previdno in boječe, da dol padeš...
, ga povohal, začel presti, se podrgnil še ob mene in odpredel nazaj spat...
Pa tako kot ste napisale, živalci se je treba posvečat in ji pustit, da se z novim članom družine spoznata. Odganjanje živali od otroka in nervoza sta po moje kontraproduktivna.
JeanP
zate in
.
Modrost rojevanja sem prebrala ravno 3 dni pred porodom. Knjiga ni napisana po mojem okusu, vendar mi ni žal, da sem jo prebrala. Bila sem prepričana, da se bom med porodom želela čim več gibati itd... Ampak so se mi popadki hitro stopnjevali in si sledili skoraj eden za drugim, da mi ni pasalo čisto nič drugega, kot ležati na boku, zvita v žogico in dihati... (pravijo, da si vmes lahko kokr malo odpočiješ - no, tega nisem doživela).
"Problem" knjige je, da v (Lj) porodnišnici ne boste naletele na tak pristop. Pri meni je prva babica v porodno sobo prihajala bolj po pomoti, pregledovala me je grobo in neosebno, kot kos mesa. Hb da sem bila toliko pri sebi, da sem jo za vsako stvar spraševala, kaj bo naredila. Pop***ila sem, ko mi je hotela vstaviti kateter, ker sem imela poln mehur (ni verjela, da grem lahko sama lulat...). Ko je naslednjič zalutala v mojo sobo je - brez da bi pogledala mene, ctg, whatever - začela nekaj pripravljati - spet vprašam, kaj bo pa s tem - ja gospa, mehur vam bom predrla. Spet pophizditis. Ker ji nisem pustila, je odvihrala ven in je ni bilo več nazaj. Do izmene me je hodila gledat samo ena mlada, zelo prijazna sestra, po izmeni pa me je vodila res enkratna babica, najboljša na svetu
in zaradi nje je bil porod čudovita izkušnja.
Gor na oddelku smo imeli precej problemov z dojenjem, mali je bil tako zaspan, da ni jokal niti ko je bil lačen
in med dojenjem je po parih potegih obvezno zaspal, tako da sem ga skoz morala spodbujat in budit. Teža je šla precej dol, začeli smo se vagati pred in po podoji - jedel je katastrofalno malo. Sestre so bile skope z nasveti, ampak če vztrajaš in sprašuješ in zvoniš in še več sprašuješ, se kar angažirajo. No, naju je je na koncu rešila ena ornk flaška AM (komaj smo jo spravili vanj) - ampak ko je končno dobil konkretno dozo hrane, ga med dojenjem končno ni bilo treba nenehno buditi. Tretji dan je imel 9% izgube porodne teže in pediatrinja naju je s težkim srcem spustila domov, ampak se je splačalo. Kot bi obrnil stikalo - odkar smo doma, jemo kot za stavo.
No takole. Roman napisan, lepo se imejte za praznike in vso srečo tistim, ki boste rodile te dni (Hinata?)