Eh, saj vidite, da sem preživela in res po par letih ni več nič groznega. Še to sem pozabila povedat, da tudi prve pol leta ni nič groznega. Malce naporno rata, ko začne drugi okrog plazit, sedet in postaja samostojen človeček. No, pa tja do drugega leta. Meni bi bilo lažje, če bi se psihično pripravila, pa predvsem organizirala. Če bi jaz takrat kakšno pomoč našla, ali za otročka pazit ali za gospodinjstvo, ali pa kar za oboje, pa mogoče danes ne bi več takole govorila.
Vsekakor pa so bili moji razlogi za majhno razliko enaki kot pri tebi, pajaca. Midva z bratom sva 6 let, pa ni ok. Ampak po moje veliko tudi starši nareij(m)o pri tem, ko z enim otrokom ne znaj(m)o delati, pa potem to na bratsko sestrski odnos vpliva, kaj pa vem, ali pa ne.

Men je šlo cel življenje na živce poslušat: ti si starejša, ti morš popustit, ti morš bit pametna, ti morš..... . No pa je ene tri leta nazaj ko je že n-tič sestra padla na izpitu mat neki težila, pa prav sestra, saj že cel življenje poslušam, kako je Pajaca pametna, kaj češ jaz sem pa neumna.

Tako da sem se že zgodi odločla, da ko bom mela otroke bo to en za drugim pa konc. Dobr da je bil Pajac istega mnenja.

Ma ja bodo težki in lahko trenutki, sam bomo že prežvel. Po moje ti vsaka razlika prinese ene težke in lahke stvari in so + in -.