žal mi je, a bi ti rada vlila upanje...vsem vam!!
sama sem tudi 4 leta vsaki mesec posebaj razočarano ugotavljala, da nama ni usojeno na lahek način priti do otročička....po 3 postopkih nisva prenesla pritiska....pač ne bom mama, nikoli ne bom mogla rečt partnerju..ati boš
vem da do zadnjega nisem verjela tem besedam,
a ko si nehaš neizmerno želet otročička, ki te bo klical mama, ki ga boš objemala, mu pihala ranice, ga uspavala za lahko noč..ti bo rekel rad te imam mami....
ta pride.
S partnerjem sva si postavila (nezavedno) druge cilje...skupala gledat pozitivno na prihodnost brez otrok: več časa za crkljanje, lahko se odpelješ 1, 2, 3 na izlet, brez načrtovanja, vikend na morju namesto šolanja otrok, cabrio namesto enoprostorec, savna namesto otroške sobe....vmes pa se spet ljubila kot na začetku....
neobvezujoče sva si po pol leta pauze rekla, da greva še v en postopek, kot moraš it k zobozdravniku,..če že zdravstvo plača zakaj pa ne bi izkoristila kar nama pripada

brez pričakovanj, brez upanja,...
in danes mi krvni test pokaže pozitivno!In sem le napisala sms partnerju- Ati boš!
Uspelo vam bo drage moje! Le vprašanje časa je

navijam za vsako posebaj!
in ne boste verjele, kako zelo sem si ob prebiranju pozitivnih zgodb želela tudi jaz nekoč napisat tako...danes jo pišem...s solzami v očeh, in pikico v trebuščku
anonimna B.