Opažam, da večina obžaluje, nekaj v zvezi s faksom. No pa se še jaz postavim v isto vrsto....sicer mi še nena voda v grlo teče...ampak vseeno, lahko bi ga že končala. Ampak sem srečna, da je z "razlogom" zakaj ga še nisem vse ok. Da sem zdrava tako jaz, kot moj mali veseljak.

Po drugi strani pa niti ne obžalujem tega, da me je mama pri 22-ih postavila pred vrata in sem bila prisiljena živet sama, brez ostalih. V tem času sem se naučila "pobrati s tal"....in iti svojo pot.

Obžalujem pa mogoče to, da nisem že kot najstnica se naučila kuhat, pospravljat, nakupovat (pa ne mislim zapravljat....to sem znala že takrat:)-)....to sem se mogla po hitrem postopku.

Ampak.....skozi zadnja 4 leta....sem ugotovila, da velja rek "Vsaka stvar je za nekaj dobra v življenju" pa naj bo še tako slaba na prvi pogled. Ponavadi je slaba res samo na prvi pogled.

:sloncek::kuza::sloncek:

Tako kot soncece24 tudi jaz ne bi šla na gimnazijo ampak bi se usmerila v šiviljstvo. Še vedno pa je šivanje moj hobi.
Pa definitivno bi se s svojim :love: odselila od doma (pa čeprav imamo svoj štuk).

1. Žal mi je, da po končani srednji šoli nisem poslušala mami in šla na faks. Tako pa sem že naslednji teden po koncu šole šla v službo. Pokazala se mi je prilika za nedoločen čas (takrat je to še nekaj pomenilo), pa sem ravno tako končala kot tehnološki višek (podjetje šlo v stečaj). Pri iskanju nove službe, pa vsi hočejo neke papirje o visoki ali vsaj o višji šoli ali pa moraš imeti močan VIP - seveda če hočeš kaj pametnega
2. Žal mi je, da sem se preselila k njemu in njegovim. Sem imela možnost dobiti svoje stanovanje (pomagali bi mi moji starši), pa sem TRAPA DEBILNA podlegla njegovim ta starih, češ da moramo biti pri njih, da je to dogovorjeno in namenjeno, da pač on mora biti doma. Veliko je bilo obljub, kaj vse bo, pa še do danes niso izpolnjene, pa sem že precej let pri njih in kot sem imela priliko izvedeti pred kratkim, tudi še zelo dolgo časa ne bodo
3. To da sva z mojim podlega podjebavanju njegovih in je moral pustiti službo, saj smo vsak dan poslušali, da naj se kar poberemo (ko nismo imeli več možnosti za to in smo si pri njih uredili stanovanje), če ne mislimo delat (imajo kmetijo). Delali pa smo vsi in to kar fajn, saj je bil ta star večino časa pod gasom in je ničkolikokrat prišel moj iz službe in šel v hlev. Jaz zaradi majhnih otrok v hlev res nisem hodila, ko pa je ostal doma mi niti ni bilo treba - sva se tako dogovorila, da naj jaz skrbim za gospodinjstvo in otroke, pa seveda za drugo delo (grabljenje, vrt....), v hlev pa hodi on.

To so edine stvari, ki bi jih spremenila, če bi jih lahko, pa jih ne moremo, ker nam finančna situacija ne dopušča nabave svojega stanovanja ali podnajemništva. Zaenkra - dokler mi totalno ne poči film.

Lp

Meni je edino žal, da sem šla na srednjo ekonomsko šolo, pa potem še na ekonomski faks in ne v pedagoško smer, kot sem si vedno želela. Ampak tu še ni vse izgubljeno - se še da popravit ;).
Pa včasih se mi zdi, da sem malo premalo žurirala - to mi nekako manjka.
Drugače je pa vse OK 9nebesa.

Žal mi je, da nisem dokončala srednje šole redno, torej direkt iz osnovne šole. Zdaj bi bilo zagotovo vsaj nekaj drugače. No, ampak to napako popravljam in grem z oktobrom nazaj v šolo, vendar s to razliko, da jo bom delala ob delu oz. ob porodniški in da si jo bom morala plačevati sama. Sem pa seveda izgubila 10 let časa, ki jih ne bo nazaj.
Žal mi je, da sem se poročila z napačnim človekom, od katerega se zdaj ločujem.
Pa tudi za ti dve stvari mislim, da sta mi bili dobra šola in da brez njih ne bi bila takšna oseba, kakršna sem zdaj. In takšna sem si všeč. Pa ne samo sebi, še marsikomu drugemu, ki mi je blizu in ki mi kaj pomeni.
Tako, da, če povzamem - vse se je zgodilo z nekim namenom...

kaj bi spremenila... dolgo časa sem bila jezna nase, ker me je nekdo zelo grdo izigral.. nekdo, ki me ne bi smel, saj bi mu naj pomenila veliko.. ali pa vsaj nekaj.. nekdo, ki sem mu zaupala bolj kot sebi, pa me je zelo grdo in nesramno želel ponižati. vse to pa je počel maskirano v laži, ob gledanju v oči; brez sramu. in da ti lahko nekdo želi toliko slabega kot je ta oseba meni.. pa ne samo meni, tudi mojim bližnjim.. in zato sem si želela, da se mi to ne bi zgodilo, ampak zdaj vem, da je bila to pozitivna stvar zame.. odlična življenjska izkušnja, za katero sem zelo hvaležna.

zelo rada bi pa spremenila nekaj.. in sicer, da bi v preteklosti več časa preživela z mojim očetom, ki mi ga sedaj jemlje bolezen. fizično je prisoten, ampak dejansko ga pa več ni.. in se ne more veseliti svoje vnukice, ki jo bo dobil čez dva meseca.. pa vem, kako fejst bi je bil vesel.. in ponosen nanjo. dobrega očeta sem imela in zelo ga pogrešam.