Pozdravljene,
Gromska - kar se tiče spola dojenčka, pa je moje mišljenje nekoliko drugačno... mislim, da si avtomatično bolj želiš punčko če že imaš fanta in obratno. Saj ne, da bi meni bil en spol ljubši, ali pa da bi želela par... ampak mojo verzijo sinčka že imam, rada bi videla še punčko. Nekako tako. Mi bomo seveda tudi v drugo imeli fanta, pa sva bila npr. s partnerjem ful vesela, ko sva izvedela za spol. Čeprav sva oba potihem navijala za punčko, sva se na koncu strinjala, da sva tudi s fantom ful zadovoljna, samo da je zdrav.
Kar se tiče dudic se tudi ne strinjam s tabo... saj ne da rada ugovarjam, le takšne sorte človeka sem, da povem ko mislim, da imam prav. V glavnem moje mišljenje je tako - sina nikoli nisem silila z dudo, ampak sem mu jo samo ponudila, ko je bilo treba. Res je, da je kot majhen dojenček hotel biti nonstop na jošku in enostavno - če si sam, brez pomoči in te čakajo cunje, kuhanje, čiščenje,... ga ne moreš imeti cel čas spanja, hranjenja,... skratka vedno gor. In če joče ko ga hočeš odstaviti ko že drema 1 uro po dojenju (dojila sem tudi prvega in to dolgo - do enega leta), potem si verjetno nekako moraš pomagati. Jaz ga jokat nikoli nisem pustila. V mojem primeru je pomagala duda. Je pa tudi res, da nisem nikoli imela problema da bi cel dan imel dudo v ustih, saj jo je po navadi kar hitro po tem ko je zaspal izpljunil, ali pa mu je izpadla - vseeno in jaz sem jo pospravila. Ko pa se je zbudil pa je ni dobil, niti je ni pogrešal. Tako da če mene vprašaš, vsaka stvar je dobra do ene meje. No, tako jaz mislim, se pa vsak sam odloča. A ne?
Vsem, ki še ne čutite brcik želim, da jih začnete čutiti čim prej, ker to so najlepši občutki na svetu. In tudi če bom mojega dojenčka potolažila z dudico, ga ljubim iz vsega srca, mu pošiljam ljubčke in komaj čakam, da ga stisnem v naročje. Potrudila se bom najbolj kar znam in mu poskušala nuditi kar se da dobro osnovo za nprej.