Forum: Skupnost RR

Čvekanje ... v tri dni ...

RE: Hiperaktivnost

9

10

11

08.11.2011, 12:21

urška

3136

IZVIRNO SPOROČILO: mojcaziga

Če imate mame z vsemi tak nivo komunikacije, najprej napad in potem dalje, imate velik problem, pa ne s hiperaktivnostjo.
Nikjer nisem nikogar obtoževala, niti žalila, niti pametovala, kar se zate ne more reči.

Ampak ok. Vsi so krivi, da vaši otroci ne funkcionirajo v sistemu, samo vi in otroci ne. Naši sončki jih sprovocirajo, učitelji ne znajo z njimi delat, mi vas ne razumemo, ampak hkrati pa v isti sapi zatrjujete, da z njimi ne gre drugače, saj imajo motnjo prirojeno. Torej, kaj zdaj drži?

lp

obtožuješ starše, ker otroka ne znajo vzgojit, je tako? če je otrok nevzgojen, je krivda na starših. in ta otrok mora biti nevzgojen, ker adhd motnje pa ziher nima, a ne?
pametovala si, ko si govorila, da nima adhdja, ker nima še odločbe. to dvoje ni direktno povzano, torej se na postopke ne spoznaš, torej pametuješ. preprosto.
pri tretjem odstavku mi ni natančno jasno kaj bi želela povedat. Mogoče samo malo obrnit moje besede ampak ni najbolje izpadlo. Preberi še enkrat moj prejšnji post, potem poguglaj adhd, potem se bova pa lažje pogovarjali.

08.11.2011, 12:37

nejcko

6556

IZVIRNO SPOROČILO: liliana

IZVIRNO SPOROČILO: nejcko

IZVIRNO SPOROČILO: liliana

je lahko samo korak tudi med prepoznavnostjo ADHD in razvajenostjo.

In ravno to bega laike oz. tiste, ki nimajo izkušenj z ADHD......in izgleda, da tudi strokovnjake.......

Ja, razumljivo in nihče ni zaradi tega jezen. Problem nastane, ker se ravno v primeru ADHD laična javnost "najbolj spozna" in daje sodbe. Samo to.

Laična javnost pove svoje mnenje.....ni pa to vedno sodba......in ker je tanka črta med prepoznavnostjo ADHD in razvajenostjo.......je mnenje laične javnosti pač tako kot je.....se bolj nagiba v prid razvajenosti.....

In mojcaziga je dala lepo iztočnico za naprej.....vendar debata ne bo plodna, ker ste starši otrok z ADHD preveč osebno in čustveno vpleteni in vsako drugačno mnenje od vašega jemljete kot osebni napad in obsojanje vas.....

Jaz osebno ničesar ne jemljem kot napad in upam, da bo debata še naprej plodna (pač z rahlimi burnimi vložki tako z ene kot druge strani user posted image

).

No, mene je tudi tisti "baje" zmotil - žal, sem res alegična nanj, ampak v zvezi z vsemi stvarmi, ne samo z ADHD.

No, tako: kot sem že napisala, sem šolnik in v svoji pedagoški praksi sem imela opravka s takimi in takimi otroki. Lahko to vzamem kot kazen ali kot blagoslov, da imam tudi sama hiperaktivnega otroka, dejstvo je, da sta mi tako moj poklic kot lastna izkušnja glee te tematike dala res veliko širino. In dejstvo je, da je to včasih presneto hudo - veliko lažje bi bilo namreč biti samo starš ADHD-jčka ali pa samo učitelj, ker ko imaš enkrat vpogled v to problematiko z obeh strani, so spoznanja lahko hudićevo boleča user posted image

Pa pustimo stati ... torej, učila sem otroke z učnimi težavami (učni primankljaji so to po strokovno), potem učence z ADHD motnjo, pa učence z motnjo pozornosti, in ja, tudi vedenjce (z in brez odločb!!!). In upam si trditi, da v eni šolski uri ali dveh ločim, kdo je vedenjec (problematičen, razvajen otrok) in kdo ADHD oz. s kakšno drugo podobno motnjo.

Ko ima človek vsakodnevno stike tako z enimi in drugimi učenci, prepoznava sploh ni več težka. Samo pogled v oči je včasih dovolj. Samo ena beseda oz. reakcija po njej. Samo reakcija na kazen ... ma toliko je pokazateljev, da bi lahko o tem napisala cel roman.

Lej - v razredu sem imela enega težkega vedenjca (brez odločbe) in otroka z ADHD motnjo, motnjo pozornosti + impulzivno motnjo - težkokategornik kot moj sin.
Ker sta oba take počela, se za kazen nisa smela več udeleževati raznih dnevov dejavnosti, ker je bilo z njima kamorkoli nemogoče iti, poleg tega sta ogrožala sebe in druge.

Pa smo jima potem po nekem času vendarle dali priložnost, da gresta na smučanje. Te odločitve je bil sploh ADHD-jček zelo vesel, ker je velik ljubitelj smučanja, ampak z nami sta lahko šla le pod pogojem, da (ne spomnim se točno, koliko časa), pač do ŠD ne naredita nobene neumnosti več.
In res sta se lepo obnašala - en dan pred odhodom je pa ADHD zamočil. En dan prej!!!
Tako mu je bilo hudo, opravičeval se je, vse, ampak pač ga nismo vzeli s sabo. Bil je zelo razočaran, ampak je kazen sprejel dostojanstveno in tudi naslednji dan prišel v šolo - en učitelj je pač moral biti z njim in z njim nekaj početi.

Kaj hočem povedati s tem primerom - vedenjec se bo znal zadržati, sploh če bo šlo za njegovo korist., ADHD-jček pa ne. Z vso silo bo poskušal, ampak mu bo slej ko prej spodletelo, morda tik pred zdajci, kakor je temu mojemu fantu. Ker enostavno v trenutku, ko je izzvan (oz. on misli, da je ... uh, to je tudi dolga razlaga, kako oni doživljajo realnost), nima zavor v sebi. Tudi spomin imajo kratkoročen - torej njemu to, da bi naslednji dan lahko nekam šel ne pomeni v danem trenutku nič, ker tega sploh trenutno v njegovi zavesti/spominu ni. Ni, in pika.

Kot sem rekla, pa sem učila tudi vedenjca, kateremu je njegova overprotective mama pridobila odločbo. In tukaj se je takoj videlo, da je njegovo vedenje posledica razvajenosti, posledica tega, da ga mama enostavno ni mogla več držati na vajetih (bil je tudi otrok ločenih staršev, pa prcarjenja med njima itd.). Bil je živ obup - od policije do CSD-ja do ne vem česa vse smo imeli na šoli zaradi njega. Šprical je toliko, da glava peče ... mama pa mu je pisala opravičila, vedno znova, vedno znova.

Aja, za intermezzo - vedenjcem starši vedno pišejo opravičila, ADHD-jčkom jih praviloma niti ni treba - vsaj pri nas ne, ker niso špricali, vedenjci pa ja ... čudno, ne.

Torej, če si v tem špilu, je prepoznava vedenjca in ADHD-jčka simpl kot pasulj. Če imaš pa še doma enega ... tako rekoč, mala malca.

< Sporočilo je popravil nejcko -- 8.11.2011 12:51:01 >

08.11.2011, 12:42

nejcko

6556

Aja, pa še to - preberite enega mojih prvih postov, ko sem napisala, zakaj moj otrok v prvi vrsti jemlje zdravila oz. zakaj sem pristala na tak način zdravljenja; ker se zavedam, da imajo pravice tudi ostali učenci v razredu in tudi učitelj.

Ampak kot sem rekla, jaz imam vpogled na to problematiko z obeh strani, zato mi je mogoče lažje razumeti šolsko stran, kot tistim staršem, ki na nek način čutijo s strani šole samo bombandiranje. Ker to res tako zelo boli.

08.11.2011, 12:44

Kerensa*

17918

Štiri vrste staršev obstajajo (navezanih na to tematiko)...

- starši otrok z ADHD (in potencialno pripadajočimi dodatnimi motnjami), katere ADHD (in vse, povezano s tem) zelo zanima in na tem področju tako ali drugače tudi delujejo

- starši otrok z ADHD, katerih ta motnja njihovih otrok ne zanima, je ne poznajo in se z njo (in posledično z otrokom) niso pripravljeni ukvarjati ne tako, ne drugače, odločbo (če jo sploh imajo) pa so pridobili izključno na takorekoč zahtevo vzgojno-izobraževalne ustanove ali zdravnika

- starši otrok brez ADHD, ki to motnjo kljub neprimerni izobrazbi in pomanjkanju izkušenj priznavajo in tolerirajo in s tem istočasno tudi takšne otroke in njihove starše (ter v bistvu celotno otrokovo okolico)

- starši otrok brez ADHD, ki nimajo primerne izobrazbe, nimajo izkušenj, motnje ne priznavajo in jih ne zanima

V katero od teh štirih alinej spada katerikoli sodelujoč na tej temi, je kristalno jasno brez kakšne posebne inteligence ali splošne razgledanosti.

Tako je od nekdaj bilo in tako najverjetneje vedno bo.

Škoda živcev, škoda časa... za prepričevanje prepričanih. Iz katerekoli alinee.

08.11.2011, 12:51

mojcaziga

1897

IZVIRNO SPOROČILO: urška

IZVIRNO SPOROČILO: mojcaziga

Če imate mame z vsemi tak nivo komunikacije, najprej napad in potem dalje, imate velik problem, pa ne s hiperaktivnostjo.
Nikjer nisem nikogar obtoževala, niti žalila, niti pametovala, kar se zate ne more reči.

Ampak ok. Vsi so krivi, da vaši otroci ne funkcionirajo v sistemu, samo vi in otroci ne. Naši sončki jih sprovocirajo, učitelji ne znajo z njimi delat, mi vas ne razumemo, ampak hkrati pa v isti sapi zatrjujete, da z njimi ne gre drugače, saj imajo motnjo prirojeno. Torej, kaj zdaj drži?

lp

obtožuješ starše, ker otroka ne znajo vzgojit, je tako? če je otrok nevzgojen, je krivda na starših. in ta otrok mora biti nevzgojen, ker adhd motnje pa ziher nima, a ne?
pametovala si, ko si govorila, da nima adhdja, ker nima še odločbe. to dvoje ni direktno povzano, torej se na postopke ne spoznaš, torej pametuješ. preprosto.
pri tretjem odstavku mi ni natančno jasno kaj bi želela povedat. Mogoče samo malo obrnit moje besede ampak ni najbolje izpadlo. Preberi še enkrat moj prejšnji post, potem poguglaj adhd, potem se bova pa lažje pogovarjali.

Če nisi razumela mojega prvotnega posta, je vsakršno debatiranje odveč.
Debata se bo razvila edino takrat, ko se boste osebno distancirali in uvideli ne samo kaj motnja je (in ostale zadeve, ki ste jih preštudirali), ampak kaj ta motnja pomeni ostalim, kaj o njej mislijo, kako vpliva na okolico ipd. In šele potem lahko pričakujete, da bodo ostali (starši sončkov ipd) naredili enako. Ne morete pa v nedogled samo pričakovati, da vas bo okolica razumela in bo do vas uvidevna, vi pa se boste za vsa dejanja odzivali napadalno, češ saj ne vemo kaj to sploh je.......

Sicer pa se ne splača nadaljevati s tem. Ti kar lepo trdi svoje in boš s tem dosegla ravno nasprotno od željenega. Namesto, da bi več ljudi razumelo motnjo, jih bo odvrnilo vaše napadanje - in tu ni več daleč do tega, da bodo vaše otroke imeli za napadalne in nevzgojene, kot se kažete starši.

Aja, pa še to. Baje pa ni moja beseda, ampak so to uporabili starši otrokovega sošolca. Žal.

lp

08.11.2011, 12:56

liliana

10282

Torej, če si v tem špilu, je prepoznava vedenjca in ADHD-jčka simpl kot pasulj. Če imaš pa še doma enega ... tako rekoč, mala malca.

Ja, samo mi pa nismo v tem špilu.....in zato težko ločimo med tem.....še posebno zato, ker tudi sama pišeš, da se da pridobiti odločbo o ADHD praktično za vsakega otroka, le posebno overprotective in tiščat mora starš biti......in ker stroka deli odločbe (pa ni to samo pri hiperaktivnosti) in mnenja in bolniške ne malokrat na lepe oči ni čudno, da se pojavljajo dvomi......in na kratko potegnejo tisti, ki imajo res probleme, ki so res potrebni pomoči......ker tudi na račun tistih "špilferderberjev" trpijo vsi, od tistih otrok, ki imajo res motnjo ADHD, do otrok, ki te motnje nimajo, do učiteljev in konec koncev tudi staršev enih ali drugih otrok......

08.11.2011, 13:02

mojcaziga

1897

IZVIRNO SPOROČILO: liliana

Torej, če si v tem špilu, je prepoznava vedenjca in ADHD-jčka simpl kot pasulj. Če imaš pa še doma enega ... tako rekoč, mala malca.

Ja, samo mi pa nismo v tem špilu.....in zato težko ločimo med tem.....še posebno zato, ker tudi sama pišeš, da se da pridobiti odločbo o ADHD praktično za vsakega otroka, le posebno overprotective in tiščat mora starš biti......in ker stroka deli odločbe (pa ni to samo pri hiperaktivnosti) in mnenja in bolniške ne malokrat na lepe oči ni čudno, da se pojavljajo dvomi......in na kratko potegnejo tisti, ki imajo res probleme, ki so res potrebni pomoči......ker tudi na račun tistih "špilferderberjev" trpijo vsi, od tistih otrok, ki imajo res motnjo ADHD, do otrok, ki te motnje nimajo, do učiteljev in konec koncev tudi staršev enih ali drugih otrok......

Liliana sem že sama napisala prej nekaj v tem stilu, ampak ni padlo na plodna tla. Na žalost.

08.11.2011, 13:10

Anonimen

Torej, če je otrok hiperaktiven, potem je zgolj in samo razvajen? Juhuhu, moji otroci pa niso razvajeni, torej imam krasno vzgojo (sarkazem).

Jasno, da je veliko otrok, ki so zgolj razvajeni in njihovi starši silijo naprej s to hiperaktivnostjo in jo uporabljajo za izgovor. Ampak to ne pomeni, da hiperaktivnih otrok dejansko ni. Žal le starši, ki nimajo porihtanih zadev glede svojih otrok, delajo škodo tistim, ki resnično rabijo pomoč, podporo in drugačno obravnavo. Ker mečejo slabo luč na vse. Tako kot naj bi bili vsi cigani tatovi, pa vsi muslimani teroristi, pa vsi bogati tatovi, pa vsi revni leni, itd,...
So tudi hiperaktivni otroci, le ločiti je potrebno med hurškami in jabčki. Oziroma v tem priemru med hiperaktivnsotjo in razvajenostjo. Lahko gresta z roko v roki, a ne vedno. Ne metat vseh v isti koš.

P.S.: imam eno izkušnjo dela s hiperaktivnim otrokom, takim ta pravim. Ni razbijal, skakal, klofutal sošolce, je pa hodil med poukom sem in tja po razredu, se nemirno presedal, imel kratek spomin, pozabljal nalogo, zvezke, se težko organiziral,.... ampak je imel fajn učiteljico, ki je njegove pomanjkljivosti znala spremeniti v prednosti.

08.11.2011, 14:10

nejcko

6556

IZVIRNO SPOROČILO: liliana

Torej, če si v tem špilu, je prepoznava vedenjca in ADHD-jčka simpl kot pasulj. Če imaš pa še doma enega ... tako rekoč, mala malca.

Ja, samo mi pa nismo v tem špilu.....in zato težko ločimo med tem.....še posebno zato, ker tudi sama pišeš, da se da pridobiti odločbo o ADHD praktično za vsakega otroka, le posebno overprotective in tiščat mora starš biti......in ker stroka deli odločbe (pa ni to samo pri hiperaktivnosti) in mnenja in bolniške ne malokrat na lepe oči ni čudno, da se pojavljajo dvomi......in na kratko potegnejo tisti, ki imajo res probleme, ki so res potrebni pomoči......ker tudi na račun tistih "špilferderberjev" trpijo vsi, od tistih otrok, ki imajo res motnjo ADHD, do otrok, ki te motnje nimajo, do učiteljev in konec koncev tudi staršev enih ali drugih otrok......

Popolnoma se strinjam. Jaz sem res kar 2x "blagoslovljena" s tovrstnimi izkušnjami, zato mi mogoče ni težko razumeti pogledov niti prve niti druge strani. In ni mi težko 100_x_ povedati eno in isto stvar, če opazim, da si sogovornik pusti nekaj dopovedati, se želi česa naučiti, nekaj premakniti v svojem pogledu, sploh če res nima niti najmanjših izkušenj na določenem področju.
Težko je pa ohraniti hladno glavo, če po 100. poskusu še vedno ni efekta. Mislim, da tega ni težko razumeti, kajne? Sploh če te tak sogovornik pošlje še k ciganom v uk user posted image

< Sporočilo je popravil nejcko -- 8.11.2011 14:13:31 >

08.11.2011, 14:28

mojcaziga

1897

IZVIRNO SPOROČILO: nejcko

IZVIRNO SPOROČILO: liliana

Torej, če si v tem špilu, je prepoznava vedenjca in ADHD-jčka simpl kot pasulj. Če imaš pa še doma enega ... tako rekoč, mala malca.

Ja, samo mi pa nismo v tem špilu.....in zato težko ločimo med tem.....še posebno zato, ker tudi sama pišeš, da se da pridobiti odločbo o ADHD praktično za vsakega otroka, le posebno overprotective in tiščat mora starš biti......in ker stroka deli odločbe (pa ni to samo pri hiperaktivnosti) in mnenja in bolniške ne malokrat na lepe oči ni čudno, da se pojavljajo dvomi......in na kratko potegnejo tisti, ki imajo res probleme, ki so res potrebni pomoči......ker tudi na račun tistih "špilferderberjev" trpijo vsi, od tistih otrok, ki imajo res motnjo ADHD, do otrok, ki te motnje nimajo, do učiteljev in konec koncev tudi staršev enih ali drugih otrok......

Popolnoma se strinjam. Jaz sem res kar 2x "blagoslovljena" s tovrstnimi izkušnjami, zato mi mogoče ni težko razumeti pogledov niti prve niti druge strani. In ni mi težko 100_x_ povedati eno in isto stvar, če opazim, da si sogovornik pusti nekaj dopovedati, se želi česa naučiti, nekaj premakniti v svojem pogledu, sploh če res nima niti najmanjših izkušenj na določenem področju.
Težko je pa ohraniti hladno glavo, če po 100. poskusu še vedno ni efekta. Mislim, da tega ni težko razumeti, kajne? Sploh če te tak sogovornik pošlje še k ciganom v uk

Po mojih izkušnjah večina staršev želi razumeti. Vi, ki imate to doma, se v zadevo poglobite, pa še vi ne veste vsega. KOnec koncev ste v manjšini in ni na nas, preostalih, da se poglabljamo v zadevo (tu mislim na nas na splošno, ne mene). Vi ste tisti, ki morate razlagati. Pa čeprav 1000x. Zakaj? Zato, da bodo tudi ostali začeli dojemati motnjo kot nekaj kar zares obstaja in ne kar služi za izgovor. In če sama nekaj želim razumeti ali pa če je moj otrok dobil po nosu od nekoga z motnjo, lahko pričakujem vsaj to, da mi nekdo razložil zakaj se je to zgodillo. Preprosto mi ne bo zadostoval odgovor, da ima otrok motnjo, za povrh še odločbo in se itak ne more nadzirati, sama pa naj bom tiho, ker ne vem kako vam je hudo.
Tako kot vas mi ne bi smeli metati v isti koš, tudi vi nas ne bi smeli. Tudi če nekdo ne razume motnje, zato še ni slab, in je napad nanj najmanj primeren.
Par postov nazaj sem lepo napisala, naj motnjo presojajo strokovnjaki in ne starši. naj se oblikuje enotna doktrina in naj se začne izobraževati tako strokovni kader kot starše in otroke tako, da bodo lahko v razredu enotno delovali otroci z motnjami in tisti brez. In naj bodi Adhd otroci tisti, ki zares so, in ne še en kup nevzgojenih poleg. In tu po moje delate eno veliko napako. Napadate starše, ki sicer nimajo teh otrok, ampak sicer ne razumejo motnje ali pa jo celo želijo razumeti, vendar imajo še en kup dvomov. Ne napadate pa staršev, ki krivdo za nevzgojenost in nesramnost svojih otrok valijo na ADHD. Pač, s temi delite svoje izkušnje in nemoč,..... Ampak ravno ti vam povzročajo največjo škodo.

lp

08.11.2011, 14:41

Kerensa*

17918

IZVIRNO SPOROČILO: mojcaziga
Napadate starše, ki sicer nimajo teh otrok, ampak sicer ne razumejo motnje ali pa jo celo želijo razumeti, vendar imajo še en kup dvomov.

Jaz ne napadam staršev, ki nimajo izobrazbe o ADHD, ki nimajo izkušenj z ADHD, ki nimajo otroka z ADHD in ki ne razumejo motnje ADHD.

Jaz napadam starše, ki nimajo relativno spoštljivega odnosa do nečesa, o čemer nimajo pojma, a stvar kljub temu kategorično zavračajo.

08.11.2011, 14:52

urška

3136

IZVIRNO SPOROČILO: Kerensa*

Jaz napadam starše, ki nimajo relativno spoštljivega odnosa do nečesa, o čemer nimajo pojma, a stvar kljub temu kategorično zavračajo.

bravo kerensa. točno to sem hotela povedat. user posted image

08.11.2011, 15:39

mojcaziga

1897

IZVIRNO SPOROČILO: Kerensa*

Jaz napadam starše, ki nimajo relativno spoštljivega odnosa do nečesa, o čemer nimajo pojma, a stvar kljub temu kategorično zavračajo.

Kako in zakaj naj bi imeli starši spoštljivost do nečesa, kar načeloma krati pravice njihovih otrok v šoli, poleg tega pa tudi starši ADHD nimajo spoštljivega odnosa do nas.
Ne, večina staršev nima pojma o ADHD. Zakaj jo zavračajo? Ne vem, mogoče zato, ker jo tudi del stroke. Recimo marsikateri pediater ne priznava hiperaktivnosti kot prirojene motnje.

Sama sem že napisala, da nisem strokovnjak, da bi nekaj lahko zavrnila ali potrdila. Sem odprta za vsa mnenja in si želim marsikaj zvedeti. Ampak, ko pa pridem v soočenje s starši, ki razen napada name, niso sposobni ene obrazložitve, ene normalne in pametne debate, potem pa je konec tudi zame. In taki mi potem trkajo na mojo vest in zahtevajo spoštovanje. Hvala, ne.

lp

08.11.2011, 15:45

Kerensa*

17918

IZVIRNO SPOROČILO: mojcaziga
starši ADHD nimajo spoštljivega odnosa do nas

Vsi ali nekateri?
Ker če samo nekateri, potem ni problema - takšni starši si spoštljivega odnosa tudi ne zaslužijo.

Kako in zakaj naj bi imeli starši spoštljivost do nečesa, kar načeloma krati pravice njihovih otrok v šoli

Jaz močno upam, da tole ni bilo mišljeno tako, kakor je bilo napisano.
ADHD otroci kratijo pravice ostalih otrok? Bom enega prižgala tačas, ko tole pišem - da mi prsti slučajno ne začnejo tipkati po svoje. Tako ali tako se mi zdi, da se ve, kakšno mnenje imam o tem "kratenju pravic".

08.11.2011, 17:19

mojcaziga

1897

IZVIRNO SPOROČILO: Kerensa*

Jaz močno upam, da tole ni bilo mišljeno tako, kakor je bilo napisano.
ADHD otroci kratijo pravice ostalih otrok? Bom enega prižgala tačas, ko tole pišem - da mi prsti slučajno ne začnejo tipkati po svoje. Tako ali tako se mi zdi, da se ve, kakšno mnenje imam o tem "kratenju pravic".

Je bilo lepo tako mišljeno kot je bilo napisano.
Torej, moj otrok nima pravice do normalnega vzgojnoizobraževalnega procesa, ker ta" baje" ADHD otrok (še enkrat, tako sta se izrazila starša) moti pouk, od njega je že vsak fasal bolj ali manj, na izletih jim je že ušel in so potem njega iskali, namesto da bi otroci uživali v izletu. V OPB ne grejo ven, ker tamali vedno nekaj ušpiči in lani niso šli niti na končni izlet. Zakaj? Iz samega spoštovanja njegovih staršev do nas, so se pritožili vodstvu, da jih bodo prijavili zaradi diskriminacije al ne vem česa, če bodo vsi ostali otrci, razen njihovega, šli na izlet. Torej, so naši otroci marsikaj prikrajšani zaradi enega. Letos je vodstvo napovedalo drugačno organizacijo in postopanje s tem fantom in seveda s starši.
Ko smo na RS želeli pojasnila, razlago, so starši edino izustili, da se nimajo namena nobenemu opravičevati, ker se njihov otrok ne more nadzirati in da ga naj naši otroci razumejo. Kako, če se ga vsi bojijo?
Koga naj za to krivim? Otroka po tvoje ne smem, staršev tudi ne. Koga? Šolo, učitelja,......? Teh ne, saj sami pravite, da otroci taki so in nanje ne morete vplivati. A učitelji bi pa lahko? Kako naj oni preprečijo te izpade, če jih starši ne morete?
Ali sploh ni krivca?
En primer.

Drug primer, urška na tem forumu. Po moje prvotnega mojega posta sploh ni prebrala, ampak je začela z našimi sončki in našim nerazumevanje in nespoštovanjem. Spoštovanje do takih? Ne, ga ne premorem. Usmiljenje še nekako.

Vsi si samo ploskate med seboj, noben, razen nejcko, pa se k debati ni spravil z odprto glavo. OK, gonite po svoje, ampak spoštovanja in razumevanja na tak način ne boste dosegli nikoli.

Zdaj pa mi lahko napišeš karkoli. Izvoli.

lp

08.11.2011, 17:46

Kerensa*

17918

IZVIRNO SPOROČILO: mojcaziga
Zdaj pa mi lahko napišeš karkoli. Izvoli.

Saj to bi ti tudi prej lahko

- pa sem se raje ugriznila v jezik (prst?).

Poglej... nikakor ne trdim, da morajo starši otrok, ki nimajo ADHD, trpeti (ali "trpeti") vse t.i. izpade (ali "izpade") otrok, ki imajo ADHD. Še manj trdim, da morajo izpade/"izpade" ADHD otrok trpeti tisti otroci, ki ADHD nimajo.

Primer, ki si ga navedla, je skrajno nepošten do otrok brez ADHD in njihovih staršev. Nikakor ne zagovarjam (vseh) dejanj otrok z ADHD (in tistih staršev otrok z ADHD, ki so brezbrižni), ampak dejstvo pa je, da se je za takšen ukrep (brez končnega izleta, brez popoldanskih izhodov) odločilo vodstvo šole in ne ADHD otrok ali njegova starša. ADHD otroku na takšen ukrep reagira samo na dva načina - ali se mu fučka za to ali pa je užaljen, ker on ne sme ven/na izlet. V slednjem primeru večinoma obvesti starša (v kolikor ju že ne šola sama) in jamra, kako je njemu hudo. Kajti njemu je res hudo iN res ne razume, da je to posledica tistih njegovih dejanj, ki jih ne more kontrolirati. A če ima ta ADHD otrok brezbrižna starša, potem bosta zagnala cel halo zaradi ukrepa šole.

Upam, da mi ni treba posebej poudarjati, da tukaj govorim izključno o ADHD otroku in ne o razvajenem otroku.

Kaj narediti v primeru, ko je npr. 19 "zdravih" otrok v razredu na najmanj en način prikrajšanjih za nekaj zaradi enega otroka z ADHD?

Prva stvar je absolutno ta, da ta ADHD otrok pridobi odločbo (če je še nima) in posledično max. 5 ur dodatne učne pomoči tedensko. Kot prvo mu ta učna pomoč dejansko pomaga (specialna pedagoginja se 5 ur ukvarja izključno z njim), kot drugo pa je za teh 5 ur tedensko umaknjen iz razreda (s specialno pedagoginjo sta večinoma ali v prosti učilnici ali pa v prostorih socialne delavke ali psihologinje). Vsaka šola namreč mora zagotoviti specialno pedagoginjo, četudi je na celi šoli samo en otrok z odločbo o tem, da je otrok s PP (ADHD spada pod PP).

Druga stvar je ta, da se morajo vsi učitelji, ki so v kakršnemkoli stiku z ADHD otrokom (učne ure, popoldansko bivanje, športna vzgoja - karkoli) vsaj osnovno seznaniti s tem, kaj je ADHD in kako to vpliva na otroka. Edino tako lahko razumejo vsaj osnove tega, zakaj se ADHD otrok obnaša tako, kakor se. V primeru mojega Pubertetnika so npr. na začetku šolskega leta sklicali sestanek celotnega učiteljskega zbora zaradi tega (je pa res, da sem tudi jaz v stalnem kontaktu z zaposlenimi na šoli, predvsem pa s specialno pedagoginjo).

Tretja stvar je, da učitelji potem, ko se seznanijo z osnovami ADHD, to svoje novo znanje prenesejo na sošolce ADHD otroka oz. jim ga razložijo njihovi starosti primerno. Ne samo enkrat - stokrat, če je potrebno (pa večinoma ni). Pogovorom o tem so (lahko) namenjene predvsem razredne ure, saj na njih vedno ostane nekaj časa za točko "razno". Takratna razredničarka mojega Pubertetnika je dober primer slabe prakse, kar se tega tiče. Ko je namreč še jemal Ritalin, mu je bil najprej predpisan polovička tablete zjutraj, pred poukom, in polovička po 4. učni uri. Razredničarka in ostali so bili o tem obveščeni in naprošeno je bilo za sorazmerno diskretnost pri jemanju zdravila. Ona pa je na razredni uri enostavno rekla nekaj v stilu "Pubertetnik mora jemati tablete, da ne bo živčen" - in posledica je bila, da so ga kar lep čas zmerjali s tabletomanom, histerikom in še s čim. Da so ga naknadno še namerno provocirali, je jasno - in ko provokacij ni več zdržal, je naredil t.i. piz*arijo, ostali so pa potem takoj leteli k učitelju in špecali. Kaznovan je bil seveda Pubertetnik, ne ti "zdravi sončki".

Četrta stvar pa je stvar za skrajne primere (in ta, ki si ga ti opisala, se mi, po izkušnjah sodeč, že zdi tak). V kolikor šola 19-im otrokom zaradi enega posameznika (pa naj bo to ADHD otrok ali pa kakršenkoli drug "problemaš") ne more zagotoviti z zakonom določenega učnega procesa in vsega ostalega, kar jim pripada, potem je treba tega otroka premestiti. V praksi to ponavadi naredijo tako, da "problemaša" najprej premestijo v drug razred in spremljajo, kako je z njim (in ostalimi) potem tam. V kolikor je bolje oz. dobro, je to dokončna rešitev. V kolikor ni bolje, pa imajo starši teh 19-ih otrok pravico zahtevati premestitev "problemaša" (prešolanje) na drugo šolo. Večinoma se "problemaše" premesti v VVU (vzgpjno varstvene ustanove), kakor so npr. Janez Levec. Te VVU niso samo VVU za psihično ali fizično prizadete otroke, temveč imajo tudi oddelek za vedenjsko motene otroke (brez telesnih okvar ali duševnih prizadetosti). Druga možnost je tudi VVZ (vzgojno varstveni zavod), kakor je npr. Dom Malči Beličeve (v LJ - drugje pač ne poznam). Čisto skrajni primer pa so PD (prevzgojni domovi), kakor npr. Radeče.

Vse to seveda poteka v sodelovanju s starši, učiteljskim zborom, šolskimi strokovnimi delavci (socialna delavka, psihologinja, specialna pedagoginja), pristojnim CSD (strokovno delavko) in po potrebi tudi s pedopsihologom ali dodatnimi strokovnjaki. Nič od tega se ne zgodi čez noč, se pa lahko zelo v kratkem.

S tem sem hotela samo povedati, da šola, ki jo omenjaš, ni reagirala pravilno in da starši "zdravih" otrok imate svoje pravice, ki jih lahko uveljavljate tudi mimo šole (na Ministrstvu).

08.11.2011, 18:03

urška

3136

IZVIRNO SPOROČILO: mojcaziga

Drug primer, urška na tem forumu. Po moje prvotnega mojega posta sploh ni prebrala, ampak je začela z našimi sončki in našim nerazumevanje in nespoštovanjem. Spoštovanje do takih? Ne, ga ne premorem. Usmiljenje še nekako.

To je seveda tvoje mnenje. Za katerega mi je vseeno. Prav tako mi je vseeno za tvoj spoštovanje. Jaz ga ne rabim. Še manj usmiljenja.

Vem pa za primer, ki je podoben vašemu. Epilog je bil tak, da so starši zahtevali odstranitev tega otroka iz razreda. In to tudi dosegli. In s tem naredili veliko uslugo adhdejčku, ki je prišel v novo šolo, kjer je bil sprejet in začel blesteti na mnogih področjih. Med drugim je sešolcem sestavljal teste, vodil prireditve, pisal scenarije za prireditve....Torej tudi to opcijo imate. Najverjetneje boste vsem naredili uslugo.

08.11.2011, 18:12

Kerensa*

17918

IZVIRNO SPOROČILO: urška
In s tem naredili veliko uslugo adhdejčku, ki je prišel v novo šolo, kjer je bil sprejet in začel blesteti na mnogih področjih. Med drugim je sešolcem sestavljal teste, vodil prireditve, pisal scenarije za prireditve....Torej tudi to opcijo imate. Najverjetneje boste vsem naredili uslugo.

Se strinjam s tem.
Ko je ADHD otrok v okolju, ki večinsko razume ADHD, je bistveno na boljšem.

Žal pa se to večinoma ne zgodi izključno zaradi predsodkov staršev ADHD otrok. Njihov otrok, ki nima nobene telesne okvare in ki ni duševno prizadet, pa že ne bo imel spričevala o zaključeni OŠ, na katerem na vrhu piše "Janez Levec". Predsodek je morda delno celo upravičen - s tem/takšnim spričevalom ima otrok manj možnosti za naprejšnje šolanje in kasneje za zaposlitev.

In slednje dvoje je edino, kar je mene vedno oviralo (zdaj, ko je Pubertetnik v 9. razredu OŠ, je v bistvu že skoraj vseeno), da ga nisem prešolala sama. Ker ne želim, da je zaradi družbenih predsodkov do VVU kakorkoli prikrajšan v življenju. Če bi bilo to odvisno samo od mene in če moja odločitev o prešolanju ne bi imela nobenega drugega efekta, kakor prešolanje samo, potem bi ga že zdavnaj prepisala. Tega, da ga poleg "tabletomana" in "histerika" popredalčkajo še za "debilčka" ali kaj podobnega - ne, tega mu pa ne želim in ne privoščim. Ker to pač ni.

In bom naredila vse, da do tega tudi ne bo prišlo.

< Sporočilo je popravil Kerensa* -- 8.11.2011 18:15:29 >

08.11.2011, 19:37

nejcko

6556

Mojcažiga, kerensa ti je podrobno opisala, da imajo v našem šolstvu VSI otroci in vsi starši enake pravice, je pa res ogromno odvisno od vodstva posamezne šole, kako se določenih problemov loti in jih rešuje.

Zdaj bom govorila izključno kot šolnik.

Najprej - ko govorimo o pravicah večine in/ali posameznika, velikokrat pride do kratkega stika. Katere pravice in predvsem čigave pravice so pomembnejše. Vsak odgovoren starš se bo najprej pobrigal za pravice svojega otroka, kar je logično, sveda pa je pri tem fino, če ne zanemari pravic drugih.
Ampak vedno je tako, da ko je v neki skupnosti/razredu en otrok/učenec drugačen, to za seboj potegne cel razred in vpliva na cel razred. Ne nujno vedno in povsod, ampak v nekaterih segmentih pa vendarle.

Na šoli smo imeli gibalno oviranega učenca (na invalidskem vozičku) in velikokrat se mu je moral cel razred prilagajati - od tega, da niso mogli imeti pouka v določenih, za določen predmet ustrezno opremljenih učilnicah, ker so bile za tega učenca nedostopne, do izbire in organizacije raznih dnevov dejavnosti, ki so mogli biti izvajani ustrezno temu učencu.
Seveda ni to zdaj nek blazno moteč faktor, pa vendar bi se komot našel kakšen starš, ki bi se vtaknil v to, zakaj mora biti njegov otrok prikrajšan za to in ono zaradi enega učenca s PP.
Po drugi starni pa bi se lahko starš tega otroka pritožil v primeru, če bi se izvedla neka dejavnost, katere se zaradi določenih ovir njegov otrok ne bi mogel udeležiti.
Vedno in povsod torej lahko pride in tudi prihaja do konfliktov interesov in pravic. Vedno.

Namen uključevanja otrok s PP v redne OŠ je ravno v tem, da bi ljudje postali čim bolj strpni, da bi spoznavali različne oblike drugačnosti, jih sprejeli ali vsaj deloma sprejeli, hkrati pa bi se s tem otrokm s PP omogočil zdrav razvoj, pozitivna samopodoba, integracija v širšo skupnost itd.

A kljub vsemu je prihajalo , še vedno prihaja in verjetno vedno bo prihajalo do takih in drugačnih oblik netolerance z ene ali druge strani.

In še moje izkušnje z ADHD-jčki v razredu, ampak tukaj mislim res samo na moje poklicne izkušnje, res skušam biti nepristarnska.

Res je, da so ADHD-jčki lahko moteči v razredu, in tudi res je, da so lahko ZELO moteči, ampak NAJBOLJ moteči so (bili) učenci brez kakršnih koli odločb. Daleč najbolj moteči + nesramni + arogantni, komot rečem, da tudi žleht, nekateri zelo žleht. Ali so taki otroci nevzgojeni, razvajeni, zanemarjeni, ne vem (no, saj učitelji sčasoma izluščimo, kje tiči vzrok) niti nočem kagarkoli obsojati, ampak moje izkušnje so take. In tudi s starši takih otrok (jaz jim rečem vedenjci) je sodelovanje slabo, včasih celo nemogoče, ker vsak dobronamerni nasvet vzamejo kot osebni napad, ali pa se jim fučka do konca in naprej. Še enkrat poudarjam - govorim za problematične otroke BREZ odločb.

Po drugi strani pa pa sem vedno dobro sodelovala z vsemi starši učencev, ki so imeli odločbo za ADHD. Eni so se res zelo zelo trudili, drugi samo zelo, tretji pa so se pač samo trudili - nikoli, ampak res nikoli nisem naletela na starša ADHD-jčka, ki bi se mu fučkalo in ki ne bi upošteval ali vsaj skušali upoštevati (vseh) nasvetov.

No, če tukaj vključim še osebno izkušnjo (pa to je že ena prej napisala, urška, se mi zdi) - največkrat starši začnejo s postopkom pridobivanja odločbe prav na pobudo šole (tudi sama sem eden takih staršev), kar vendarle kaže na to, da starši upoštevamo nasvete učiteljev in drugih strokovnih delavcev, ter tega, da nam rečejo, naj poiščemo pomoč, ne jemljemo kot napad na nas.

Ostali, ki pa nič ne ukrenejo kljub temu, da se jih konstantno opozarja, da je z njihovim otrokom nekaj hudo narobe (pa s tem ne mislim pridobitve odločbe, ampak da pač poiščejo kakšno drugo obliko pomoči), no, taki pa so zame brezbrižni starši. In verjemi, sem jih kar nekaj spoznala.

Kar pa se tiče prešolanja otroka - meni se to zdi fajn rešitev, če razmere na eni šoli postanejo res nevzdržne (za mojega otroka, kakopak), tudi na kakšnega "Levca" bi pristala, če bi se na drugi šoli vrstili isti problemi, ampak vseeno upam, da do tam ne bomo prišli. Ne izključujem pa a priori te možnosti.
Bi bilo pa fino, če (spet laična) javnost ne bi tako zaničevalno kazala s prstom na take šole in predvsem na učence, ki jih obiskujejo. Ker potem smo spet na začetku, kajne?

< Sporočilo je popravil nejcko -- 8.11.2011 19:41:31 >

08.11.2011, 19:40

Anonimen

IZVIRNO SPOROČILO: Ankica.

P.S.: imam eno izkušnjo dela s hiperaktivnim otrokom, takim ta pravim. Ni razbijal, skakal, klofutal sošolce, je pa hodil med poukom sem in tja po razredu, se nemirno presedal, imel kratek spomin, pozabljal nalogo, zvezke, se težko organiziral,.... ampak je imel fajn učiteljico, ki je njegove pomanjkljivosti znala spremeniti v prednosti.

vidiš, to mene zanima. najbrž, tudi če je HA, je še vedno lahko lepo vzgojen in ne klofuta drugih ipd. user posted image

08.11.2011, 19:54

mateyka

13812

IZVIRNO SPOROČILO: mizantrop

IZVIRNO SPOROČILO: Ankica.
P.S.: imam eno izkušnjo dela s hiperaktivnim otrokom, takim ta pravim. Ni razbijal, skakal, klofutal sošolce, je pa hodil med poukom sem in tja po razredu, se nemirno presedal, imel kratek spomin, pozabljal nalogo, zvezke, se težko organiziral,.... ampak je imel fajn učiteljico, ki je njegove pomanjkljivosti znala spremeniti v prednosti.

vidiš, to mene zanima. najbrž, tudi če je HA, je še vedno lahko lepo vzgojen in ne klofuta drugih ipd.

ja, klofutanje je verjetno res mal (pre)huda, da se je ne bi dalo korigirat..

08.11.2011, 20:39

Anonimen

IZVIRNO SPOROČILO: mizantrop

IZVIRNO SPOROČILO: Ankica.

P.S.: imam eno izkušnjo dela s hiperaktivnim otrokom, takim ta pravim. Ni razbijal, skakal, klofutal sošolce, je pa hodil med poukom sem in tja po razredu, se nemirno presedal, imel kratek spomin, pozabljal nalogo, zvezke, se težko organiziral,.... ampak je imel fajn učiteljico, ki je njegove pomanjkljivosti znala spremeniti v prednosti.

vidiš, to mene zanima. najbrž, tudi če je HA, je še vedno lahko lepo vzgojen in ne klofuta drugih ipd.

Ne, to najbrž ni mogoče.

08.11.2011, 20:41

Anonimen

IZVIRNO SPOROČILO: mojcaziga

Če imate mame z vsemi tak nivo komunikacije, najprej napad in potem dalje, imate velik problem, pa ne s hiperaktivnostjo.

Kako pa reagirajo očetje?

08.11.2011, 20:57

pelin

1701

Ali resnično motnja obstaja ali ne, ni moja naloga ugotavljati, niti nisem strokovna oseba, ki bi bila zato pooblaščena. Sem pa zato, da se dokočno uredi to področje in se začne delat na usposobljenosti kadra, ki s takimi otroki delajo, zato, da ne bodo naši / ostali otroci čutili posledic dejanj motenih otrok. Pa tu ne mislim zdaj ločenih oddelkov ali kaj takega, ampak le to, da bodo znali ustaviti in umiriti te otroke, da bodo tudi naši imeli možnost normalnega pouka.

IZVIRNO SPOROČILO: mojcaziga

Nihče, razen tebi in Lilijani podobnih ne meni, da motnja ne obstaja oz. v njen obstoj dvomi....Ti otroci niso neki ala "mavrični otroci" in neki namišljeni bolniki...Otroci, ki imajo takšno odločbo, so na žalost res otroci z ADHD sindromom, tako kot otroci s cerebralno paralizo, ali Downčki ali drugi otroci s posebnimi potrebami...Do te diagnoze se ne pride v domači kuhinji ampak jo potrdijo pravi šolani strokovnjaki....Ta diagnoza ni neka kvazi diagnoza , temveč prava resnična..., ki označi otroka za otroka s posebnimi potrebami...za otroka, ki ima to "srečo", da ga nekateri tebi podobni tretirajo za malo zmešanega in nekateri za nevzgojenega.
Ne vem od kje ti podatki, da strokovnjaki še ne vedo ali ta sindrom sploh obstaja ali je le izmišljen. O tem sploh ni dileme...to so dognali že daleč nazaj, saj je ADHD sindrom resničen in ne namišljen. Če se porajajo dvomi, se le na področju nastanka tega sindroma....oz. vzrokov...Pa še tu so si strokovnjaki edini, da je glavni in največji vzrok dednost, ne morejo pa se zediniti, v kolikšni meri vpliva nanj okolje.
Kar precej predavanj s področja otrok s PP sem dala skozi...nekaj na faksu, še več pa v sklopu službe...in nikjer res nikjer nisem prišla v stik z ljudmi, ki bi klaftrali takšne nebuloze, da je sindrom ADHD namišljen in nedokazan. Imela sem tudi to srečo, da sem bila na predavanju Bogdana Žorža....zelo poučno in zanimivo predavanje iz strani dobrega strokovnjaka....strokovnjaka, ki ne dvomi v resničen obstoj sindroma ADHD, temveč poudarja pomembnost kvalitetnih družinskih in medsebojnih odnosov, ter vzgojo otrok po zdravi kmečki pameti ( meje, doslednost, odgovornost...) in ne neke novitete kjer je otrok kralj družine.
Verjamem, da so med nami tudi takšni, ki se bi raje zaradi neuspeha pri vzgoji njihovega otroka, skrili za kakšno diagnozo, kot je npr. ADHD, kot pa priznali, da njihova vzgoja ni to kar bi morala biti...Vendar tisti nimajo odločbe, tisti nimajo dodatne strokovne pomoči, tisti zase in za vedenje svojega otroka nimajo nobenega opravičila v smeri posebnih potreb, če jim to strokovnjaki ne dokažejo...Če je v vašem razredu otrok, ki ima odločbo za ADHD sindrom, je to res otrok s posebnimi potrebami in ne neki "baje"ADHD-ejček.
Tvoje pisanje v smeri kako so vaši "normalni " otroci prikrajšani zaradi takega otroka, mi je že grozljivo brati, kaj šele doživljati....Daj povej kateri otrok pa je narejen čisto po " reklcih" in nikoli ne ovira dela v šoli in svojih vrstnikov...Tudi nekateri takoimenovani "normalni" otroci, so v šoli grozljivo počasni in jih mora nemalokrat čakati cel razred, ter zaradi tega velikokrat marsikaj zamudijo in ne morejo s snovjo naprej...ali pa tisti s precej povišano telesno težo, ki težko hodijo oz. imajo težave pri gibanju in je zaradi njih marsikdaj na raznih športnih dnevih cel razred prisiljen čakati na tega otroka...ali pa otrok ki ima govorne težave in jeclja in je velikokrat potrebno čakati precej časa, da kakšno stvar pove...med tem ko, čas priganja in ostali "normalni "otroci čakajo, da gre snov naprej....ali pa tisti, ki imajo sladkorno in morajo večkrat zaradi njegove sladkorne hipe vsi prekiniti s poukom, ker ima učiteljica preveč nujnega dela z njim...Ali pa otroci s Tourettovim sindromom ( tudi čisto zaresen in ne izmišljen!), ki zaradi svojih težav, glasnosti in krikov velikokrat pošteno motijo ostale....ali pa naglušni otroci,...pa slabovidni...A še naštevam??
Veš Mojcaziga....najboljšo doto boš dala svojemu otroku, če se boš držala nazaj s takim mišlenjem, kot ga izražaš zgoraj..Če mu boš vcepila v glavo, da smo si ljudje različni, ter da ima vsak takšne in drugačne težave ( tudi tisti najbolj "normalni"), bo v življenju precej srečnejši, predvsem pa bodo srečnejši ljudje okrog njega. S tem tvoji poudarjanjem kako ti kvazi ADHD-jčki motijo vse ostale "normalne" otroke v svojem sončku ne vzbujaš tolerance, razumnosti ter sočutja, temveč sovražnost, cinizem in egoizem.
V eni stvari se strinjam s tabo....vse strokovne kadre , ki delajo z otroki, bi bilo potrebno temeljito doizobraziti, jih seznaniti in informirati, predvsem pa osveščati, kako se s takimi otroki dela....Le na njih je teža in odgovornost, da delo v oddelku, razredu in skupini...vodi in pelje tako, da ostali zaradi tega ne trpijo prevelike škode...Če strokovni delavec tega ni sposoben, je treba proti njemu ustrezno ukrepati...Niso starši krivi, da prizadeti otrok moti pouk in sošolce, če jih sploh ni tam... Najlažje je pač reči, da je vsega kriva domača vzgoja, tudi takrat, ko si nesposoben strokovni delavec ne zna ustvariti avtoritete in ne zna uspostaviti v razredu sistema, ki bi deloval za vse.Učitelji v šoli niso prepuščeni sami sebi, pa čeprav nekateri to tako veselo poudarjajo...vsi otroci z odločbami imajo v večji meri večkrat tedensko DSP pomoč učitelji pa dobijo natančna navodila iz strani strokovnjakov, ki takega otroka obravnavajo...Žal sem pa prevečkrat videla, da se učiteljem ne da poglabljati v ta navodila in delajo po svoji glavi, ko pa so temu primerni rezultati, pa radi krivdo zvalijo na starše oz. kar je še huje...na otroka...In potem starši podobni tebi Mojcaziga , reagirajo tako kot ti in delijo ali pišejo podobne komentarje...

In Mojcaziga...tudi jaz sem razpoložena na konstruktivno debato, nivo komunikacije, ki ga tako vehamentno poudarjaš ti ( ko se zgražaš nad komentarji prizadetih staršev ADHD-ejčkov, ko napišejo par krepkih in resničnih tebi in podobno mislečim brihtam), pa prilagajam sogovorniku oz. soudeležencu v debati...

< Sporočilo je popravil pelin -- 8.11.2011 21:02:30 >

08.11.2011, 21:32

mojcaziga

1897

IZVIRNO SPOROČILO: pelin

Ali resnično motnja obstaja ali ne, ni moja naloga ugotavljati, niti nisem strokovna oseba, ki bi bila zato pooblaščena. Sem pa zato, da se dokočno uredi to področje in se začne delat na usposobljenosti kadra, ki s takimi otroki delajo, zato, da ne bodo naši / ostali otroci čutili posledic dejanj motenih otrok. Pa tu ne mislim zdaj ločenih oddelkov ali kaj takega, ampak le to, da bodo znali ustaviti in umiriti te otroke, da bodo tudi naši imeli možnost normalnega pouka.

IZVIRNO SPOROČILO: mojcaziga

Nihče, razen tebi in Lilijani podobnih ne meni, da motnja ne obstaja oz. v njen obstoj dvomi....Ti otroci niso neki ala "mavrični otroci" in neki namišljeni bolniki...Otroci, ki imajo takšno odločbo, so na žalost res otroci z ADHD sindromom, tako kot otroci s cerebralno paralizo, ali Downčki ali drugi otroci s posebnimi potrebami...Do te diagnoze se ne pride v domači kuhinji ampak jo potrdijo pravi šolani strokovnjaki....Ta diagnoza ni neka kvazi diagnoza , temveč prava resnična..., ki označi otroka za otroka s posebnimi potrebami...za otroka, ki ima to "srečo", da ga nekateri tebi podobni tretirajo za malo zmešanega in nekateri za nevzgojenega.
Ne vem od kje ti podatki, da strokovnjaki še ne vedo ali ta sindrom sploh obstaja ali je le izmišljen. O tem sploh ni dileme...to so dognali že daleč nazaj, saj je ADHD sindrom resničen in ne namišljen. Če se porajajo dvomi, se le na področju nastanka tega sindroma....oz. vzrokov...Pa še tu so si strokovnjaki edini, da je glavni in največji vzrok dednost, ne morejo pa se zediniti, v kolikšni meri vpliva nanj okolje.
Kar precej predavanj s področja otrok s PP sem dala skozi...nekaj na faksu, še več pa v sklopu službe...in nikjer res nikjer nisem prišla v stik z ljudmi, ki bi klaftrali takšne nebuloze, da je sindrom ADHD namišljen in nedokazan. Imela sem tudi to srečo, da sem bila na predavanju Bogdana Žorža....zelo poučno in zanimivo predavanje iz strani dobrega strokovnjaka....strokovnjaka, ki ne dvomi v resničen obstoj sindroma ADHD, temveč poudarja pomembnost kvalitetnih družinskih in medsebojnih odnosov, ter vzgojo otrok po zdravi kmečki pameti ( meje, doslednost, odgovornost...) in ne neke novitete kjer je otrok kralj družine.
Verjamem, da so med nami tudi takšni, ki se bi raje zaradi neuspeha pri vzgoji njihovega otroka, skrili za kakšno diagnozo, kot je npr. ADHD, kot pa priznali, da njihova vzgoja ni to kar bi morala biti...Vendar tisti nimajo odločbe, tisti nimajo dodatne strokovne pomoči, tisti zase in za vedenje svojega otroka nimajo nobenega opravičila v smeri posebnih potreb, če jim to strokovnjaki ne dokažejo...Če je v vašem razredu otrok, ki ima odločbo za ADHD sindrom, je to res otrok s posebnimi potrebami in ne neki "baje"ADHD-ejček.
Tvoje pisanje v smeri kako so vaši "normalni " otroci prikrajšani zaradi takega otroka, mi je že grozljivo brati, kaj šele doživljati....Daj povej kateri otrok pa je narejen čisto po " reklcih" in nikoli ne ovira dela v šoli in svojih vrstnikov...Tudi nekateri takoimenovani "normalni" otroci, so v šoli grozljivo počasni in jih mora nemalokrat čakati cel razred, ter zaradi tega velikokrat marsikaj zamudijo in ne morejo s snovjo naprej...ali pa tisti s precej povišano telesno težo, ki težko hodijo oz. imajo težave pri gibanju in je zaradi njih marsikdaj na raznih športnih dnevih cel razred prisiljen čakati na tega otroka...ali pa otrok ki ima govorne težave in jeclja in je velikokrat potrebno čakati precej časa, da kakšno stvar pove...med tem ko, čas priganja in ostali "normalni "otroci čakajo, da gre snov naprej....ali pa tisti, ki imajo sladkorno in morajo večkrat zaradi njegove sladkorne hipe vsi prekiniti s poukom, ker ima učiteljica preveč nujnega dela z njim...Ali pa otroci s Tourettovim sindromom ( tudi čisto zaresen in ne izmišljen!), ki zaradi svojih težav, glasnosti in krikov velikokrat pošteno motijo ostale....ali pa naglušni otroci,...pa slabovidni...A še naštevam??
Veš Mojcaziga....najboljšo doto boš dala svojemu otroku, če se boš držala nazaj s takim mišlenjem, kot ga izražaš zgoraj..Če mu boš vcepila v glavo, da smo si ljudje različni, ter da ima vsak takšne in drugačne težave ( tudi tisti najbolj "normalni"), bo v življenju precej srečnejši, predvsem pa bodo srečnejši ljudje okrog njega. S tem tvoji poudarjanjem kako ti kvazi ADHD-jčki motijo vse ostale "normalne" otroke v svojem sončku ne vzbujaš tolerance, razumnosti ter sočutja, temveč sovražnost, cinizem in egoizem.
V eni stvari se strinjam s tabo....vse strokovne kadre , ki delajo z otroki, bi bilo potrebno temeljito doizobraziti, jih seznaniti in informirati, predvsem pa osveščati, kako se s takimi otroki dela....Le na njih je teža in odgovornost, da delo v oddelku, razredu in skupini...vodi in pelje tako, da ostali zaradi tega ne trpijo prevelike škode...Če strokovni delavec tega ni sposoben, je treba proti njemu ustrezno ukrepati...Niso starši krivi, da prizadeti otrok moti pouk in sošolce, če jih sploh ni tam... Najlažje je pač reči, da je vsega kriva domača vzgoja, tudi takrat, ko si nesposoben strokovni delavec ne zna ustvariti avtoritete in ne zna uspostaviti v razredu sistema, ki bi deloval za vse.Učitelji v šoli niso prepuščeni sami sebi, pa čeprav nekateri to tako veselo poudarjajo...vsi otroci z odločbami imajo v večji meri večkrat tedensko DSP pomoč učitelji pa dobijo natančna navodila iz strani strokovnjakov, ki takega otroka obravnavajo...Žal sem pa prevečkrat videla, da se učiteljem ne da poglabljati v ta navodila in delajo po svoji glavi, ko pa so temu primerni rezultati, pa radi krivdo zvalijo na starše oz. kar je še huje...na otroka...In potem starši podobni tebi Mojcaziga , reagirajo tako kot ti in delijo ali pišejo podobne komentarje...

In Mojcaziga...tudi jaz sem razpoložena na konstruktivno debato, nivo komunikacije, ki ga tako vehamentno poudarjaš ti ( ko se zgražaš nad komentarji prizadetih staršev ADHD-ejčkov, ko napišejo par krepkih in resničnih tebi in podobno mislečim brihtam), pa prilagajam sogovorniku oz. soudeležencu v debati...

Popolnoma napačno razumevanje mojega zapisa, ampak nič hudega.

Do sedaj ni niti ena napisala sploh kakršnokoli dejstvo o ADHD-ju, razen nejcko, vse pa ste planile po meni in me obtoževale razno razne stvari, kar je samo po sebi dovolj zgovorno.

Če bi me katera poznala, bi vedela, da je moj otrok med najbolj tolerantnimi v razredu. Tudi egoist ravno ni, čeprav ga zadnje čase navajam na to, ker malo je pač dobro. Ne boš verjela, tudi sama nisem nič od tega. Ampak če vi napadate mene, se imam pravico braniti, ali ne? Če me vi bombardirate z našimi sončki in našim nepoznavanjem motnje, pač napišem kake težave imamo mi s takim otrokom. Imam kolegico z ADHdejevčkom, ki ga peljem s seboj celo na morje. Postavila sem meje, tako kot njegova mama, in do sedaj nismo z njim imeli nobenih problemov.

Meni sicer dol visi za kako me imate. Tudi meni za vaš odnos. Dejstvo pa je, da ena ni sposobna konstruktivne debate, kaj je res in kaj ni, kaj bi se dalo spremeniti in kaj ne, kako bi se to motnjo dalo približati na, ki je ne razumemo,....... Vse to, kar sem že nekajkrat napisala. Pač, pikajte po svoje dalje, če mislite, da se bo s tem kaj spremenilo.

Ne, da ne znate ločiti od staršev, ki tega ne dojemajo od tsrašev, ki vas želijo razumeti. Kar se vas tiče sploh ni starša, ki bi želel razumeti, ker smo vsi apriori proti vašim otrokom. Če pa je že kdo ok, potem si naj pa sam razjasni pojem kaj ta motnja sploh je ipd.

Sama imam eno zdravstveno nadlogo, ki mi je precej spremenila izgled. In vsi se vpičijo v to, jih vidim. In niti enkrat nisem nobenega napadla, ker je bil pameten po drugi strani, da sem se zapustila ali kaj podobnega, ali pa ko imajo razne nasvete kako naj določene stvari spremenim. Tudi ne pričakujem, da bodo vsi poznali mojo motnjo. Ko in če je prilika jim sama razložim določene zadeve, tudi 1000x če je potrebno. Se še kako zavedam, da sem v manjšini. In nekako upam, da s tem pomagam vsem ostalim, ki delijo motnjo z menoj vred. Več bo ljudi, ki bodo o stvari seznanjeni, manj bo stigmatiziranosti.

lp