ni pod razno nimam casa brat vsega, komentiram samo to, kar je bila napisano na prvi strani, mislim da je urska lepo povedala, da je odvisno od ucitelja kako hiperaktiven otrok sodeluje v soli. Kot bivsa uciteljica lahko povem, da sem imela primer otroka, ki mi je sam, star 10 let, povedal da je hiperaktiven in da se opravicuje ampak bo motil pouk. zdelo se mi je, da ga moram vzeti resno in opazovati,kaj in kdaj se odloci, da moti pouk in na kaksen nacin. Vkljucila sem ga pouk, ga prosila, naj kaj prebere, naj vodi del pouka itd. vse mozne varjante, da sem ga zaposlila. Potem smo naredili lutkovno igrico (ucila sem tuj jezik) potem pa je sam od sebe dal iniciativo za vso scenografijo, spodbudil ostale otroke, da so sodelovali...v glavnem, ful se je angazil in bil res ponosen, da je bil dober v necem kar niti ni vedel, da je dober. Izredno lepo ga je bilo gledat, kako je otrok, ki je sam menil, da ima problem, ugotovil da zmore marsikaj in presenetil sebe in starse. Veliko se da, samo zahteva ogromno vlozka in energije. Prvih nekaj ur sem mislila, da bom znorela..to je blo skoz sprasevanje, vsak stavek se predno sem dokoncala, je ze bilo vprasanje...dokler nisem pogruntala kako ga zamotit in kako stimulirat njegovo energijo in zanimanje. Ja, marsikaj je odvisno od ucitelja, je pa res da v razredih z veliko otroci je to lahko zelo tezko ali celo nemogoce.

se tole bi dodala: kar pravi pedopsihologinja o tem, da lahko zaradi nizke samozavesti postane alkoholik ali drogers...studije kazejo na to, znanstveno je dokazano...vse lepo in prav, ampak vsak clovek je drugacen in vsak izhaja iz malo drugacnega socialnega okolja. Nikoli ne vemo, cesa vsega je otrok zmozen, ce mu za to ne damo priloznosti. Sama sem pri 17 z mami obiskala psihologinjo za posvet okrog  fakultete. Rekla mi je nekaj, cesar ne bom nikoli pozabila - da naj ne sanjam, da na filofaks ne bom nikoli prisla in da dobro da imam mami, ki me vsake toliko spusti na realna tla. Hvala bogu za mojo mami, ki je vedno verjela vame in me vedno spodbujala. Ne samo, da sem lepo prisla na filofaks (takrat so bli se sprejemni izpiti), tudi koncala sem ga, in to celo dvakrat. Koncala sem tudi dva magisterija in delam doktorat. Govorim 6 jezikov in marsikaj sem ze dosegla. brez zaupanja moje mami tega verjetno ne bi bilo, ker bi me taki in podobni "vseznalci" dotolkli v miselnosti, da si domisljam, da sem sposobna vec, kot dejansko sem. Ampak ne, verjamem Einsteinu, ki je rekel, da je vsak genij, ampak ce bi sodili ribo po tem kako dobro pleza na drevo, bi riba vse zivljenje prezivela v prepricanju, da je neumna.

Nejčko,hvala za odgovor. Tudi sama sem razmišljala,da bi vzgojiteljico povprašala,ko toliko tarna preko sina,če morda zazna kakšne znake hiperaktivnosti,pa me je zdaj minilo.
Berem in berem,se poskušam,kaj novega naučit,dobit kak nasvet,najbolj pa bi rada kar preko tegale sama sebi potrdila ali ovrgla to diagnozo. Saj vem,da to tako ne gre,apak si ne morem pomagat. Včeraj sva bila pri pediatrinji in je čist lepo sedel 1 uro v čakalnici zraven mene,sva se pogovarjala...ko sva pa prišla na vrsto pa v ordinaciji sploh ni miroval.Kar nekaj me je spraševal,pa zmerit se je mogel,koliko je zrastel in kar naprej nekaj,dokler ga nism posadila sebi na kolena,da je vsaj malo miroval

Colt,morda vem,morda pa tudi ne vem,kako je imeti ADHD-jevčka. Vem pa kako je,ko te je strah iti v vrtec,ker te je strah,kaj boš spet slišal.Vem kako je,ko se zaradi tega obsojaš in se sprašuješ,kaj delaš narobe...se premalo ukvarjam z njim,mu preveč dovolim,kdaj sem ga tako razvadila! Posledično so moja pravila vedno bolj stroga,pozabim na to,da je predvsem potrebna ljubeznen in si spet premislim..hočem,da otroci vedo,da jih imam rada. In se sprašujem,kako to...morda pa preveč zahtevam od njih in je zarad tega pod drugim nadzorom takšen,kot je. Vse živo mi roji po glavi,pa nobenega odgovora. Kako je lahko to sploh možno,če pa jaz lahko grem z njim kamorkoli...potujemo veliko in brez težav,gremo v kino brez težav,vsak večer ob 8 gremo v postelje brez težav,uboga me načeloma brez prevelikih težav,...drugje pa druga zgodba  Pozornost ima pa res minimalno,sploh ko gre njemu za neprijetne stvari,sicer pa je sposoben sedeti po dve uri skupaj pri lego kockah in navodilih,samo da sestavi.

Ne vem v minuto ali uro natančno, da ne bo pomote - in tega ne vem niti za Colta. Vem pa na splošno. Osebno poznam oba, Milijonarko in Colta, ampak to nima neke pretirane zveze s tem, saj je Milijonarka o sebi glede tega dovolj napisala na RR-DIPO pod (mislim, da) prejšnjim nickom. Tako, da nisem nič novega ugotovila s tem (pa tudi ničesar ne očitam), samo Milijonarki sem poskušala dopovedati, da ni ravno najpametnejša poteza sebi pripisovati kompetenc, ki jih nimaš in jih tistemu, ki jih ima (več), zanikati oz. odvzemati. Ampak mislim, da (kakor vedno) ne bo pretiranega efekta.

ja, se spomnim da je bilo nekaj omenjeno, da je bila odsotna nekaj časa (stran od otroka), samo zdaj je le drugače - živita spet skupaj, čas zanjo zdaj ima; mogoče ima prioritete ravno zaradi prejšnje odsotnosti zdaj višje (ne vem, razmišljam kaj je možno in verjetno)..
glede kompetenc in osebnega poznavanja problema adhd se pa itak strinjava..

Če sem pa spregledala podatek (če je seveda sploh bil na RR, kakor vse ostalo prej), da sedaj živita skupaj, potem pa polovico svojih besed vzamem nazaj.
Druge polovice pa ne, kajti še vedno ostane dejstvo nekaj zamujenih let in to, da Milijonarkina hči ni hiperaktivna.