nanč,
morem ti to napisat,ker ta tema mi je dala mislit o mojem očetu,ki ga več ni...

Nekak podoben začete zgodbe...Alkoholik,mam,o izgubim pri 4. letih,oče dalje pije,neurejeno otroštvo total,ženske,vse narobe,jaz nekak sama odrasla...Pri 10. mojih letih neha pit sam od sebe,se uredi vsem živlenje,slabo se pozabi,počasi...

Pri 16. zpoznam mojega dragega,pri 20. grem od hiše.Gre brat.Oče ostane sam.

Saj sva bila povezana,veliko je hodil k nam,ampak vselej je visela zamrea nad mano,zamera do uničenega otroštva.Sem govorila,kako je to bilo nefer,čeprav je vse moči usmeril v konec pitja.Kadil je skoz.

Pa je jamral,kako ne more skoz,pa če imava kaj.Pa sem mu lepo povedala,da težko dam denar,ker smo na kmetih,oba doma,gojimo zelenjavo,tržnica,v glavnem hudo težko zaslužen denar,otroci...In včasih sem mu dala kaj denarja,pogosto hrano,piškote,kruh.Ko je prišel,sem mu vedno kaj dala.A premalo

Letos avgusta je na hitro umrl,nenadoma,hitri rak.In sedaj ga ni.In mene tako boli,tako mi manjka,pogrešam ga,noro,noro Vrtim filme nazaj,kake misli sem imela,vendar dobra sem mu bila,radi smo ga imeli,večkrat je prespal,njegovi vnučki.Tako nas je imel rad.

Ko sem njegov fotoaparat gledala,kako nas je slikal,otroke,naju,boli za znoret

In bi dala vse,da še ga enkrat vidim,bi mu dala več,če bi vedela,kako mi bo potem,kako mi bo manjkal.

Zato nanč,daj mu kolikor mu lahko,ne bo ti žal nikoli za to,povej mu sicer,kot sem jaz mojem,lahko sem mu in je razumel in tudi tvoj bo.

A vendar,boš videla,da ti na mojem mestu(upam,da še bo dolgo živel) ne bo ničesar žal.Ponosna boš nase.Da si dobra hči.


_____________________________

Sedaj pa imamo doma tri čudovite sončke,ki mi pomenijo vse na svetu.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

ti bom napisala se svojo zgodbo: moj oce je alkoholik, ni se zdravil nikoli, sedaj pije manj ker enostavno nima dovolj denarja za pijaco. Vedno je brez denarja, ima dolgove...ampak sama mu ne pomagam. Prvic, mu ne zmorem, ker nimam, drugic mu tudi ne bi. Mama mi je umrla pred 10 leti, sem edini otrok, vecinoma sem krivila njega ker stresi so bili ogromni, sama zelo tezko zaupam moskim, bojujem se z idejami, da ne bo nikoli druzine, da ne bo otrok...noro boli, nori notranji boji so to...in skozi njih sama rastem kot clovek. Enako bos morala storiti ti.

Tvoj oce ni nikoli odrasel, ne ve kaj je odgovornost, ne ve kako naporno je biti odrasel clovek...slepa se na ostale, zato da mu je lazje, da njemu ni treba vsega...lahko reces slabic, sama to imenujem custveno nezrel clovek. Tvoj oce je morda drugacen od mojega, ampak sama vem, da mi lahko pomaga samo omejeno, da ob velikih odlocitvah in napornih dnevih on ni clovek, h kateremu bi sla. Sama sem se spremenila, sama sem doumela kaj on zmore in cesa ne. Takrat so se pricakovanja tudi zmanjsala in odnos je postal lazji. Vidiva se redko, ampak se. Prinesem mu hrano, z vrta stvari itd...ampak denarja mu pa ne dajem. Je cas da pri svojih 60ih doume, da je zivljenje cudovit dar, ki pa ga je treba znati ziveti. Smiliti se samemu sebi in ves cas premisljevati o tem kaj bi ce bi...ne vodi v polno ziveto zivljenje, ne zanj ne zame. Enako se mi zdi je tudi pri tebi. Spremembe ki jih zelis od oceta stori pri sebi...odnos bo lazji in ti bos zivela bolj polno.

Pomoc tvojega moza je krasna, ampak ni resitev na daljsi rok. On izhaja iz moralnega kodeksa, ki ga bazira na svoji primarni druzini. Verjetno ni enaka kot tvoja. Samo ti lahko odlocis kje je meja in na kaksen nacin zelis pomagati. Ampak potem moras z odlocitvami tudi ziveti.

S tem se pa ful ful strinjam. Nanč, lahko se odločiš, da mu še naprej pomagaš, lahko prekineš stike z njim, lahko narediš tako kot bibasiba ali pa nekaj tretjega. Ampak s svojimi odločitvami bodi pomirjena, ker v nasprotnem primeru škodiš sebi in svoji družini. Če doživljaš neka svoja dejanja kot problem, potem pač treba nekaj spremenit.
Jst mislim, da ne bi mogla imet takega odnosa kot ti...Preveč bi se obremenjevala z vsem skupaj. Denarja mu ne bi dajala, sploh zato, ker kadi .Če bi se odrekel cigaretam, potem mogoče. Vzpodbujala bi ga k temu, da si najde službo. Sej veš...veliko bolje je ljudi naučit lovit ribe, kot pa jih non stop zalagat z njimi. Plus to, da bi mu rekla, da naj gre na eno psihoterapijo-obstaja pomoč tudi za brezposelne. Očitno je, da ima hude probleme sam s sabo in da jih ni zmožen rešit sam.
Sej je fajn občutek, da si nekomu pomagal, ampak če mal bolj pogledaš, je to čist egoističen občutek. TI se bolje počutiš...-ok, oče tut najbrž, ampak dolgoročno pa mu nisi s tem nič dobrega naredila, ampak bo čedalje bolj odvisen od tebe. Otrokom (v bistvu vsakemu od nas) je treba tut kdaj odrečt pomoč, da s(m)o se prisiljeni sami naučit. Duh današnjega časa je naredi namesto otroka, ker on je bogi, on se mora igrat, on ne zmore...Pa je to dobro zanj?

Sem pa skozi branje tvojih postov še dobila občutek, da si odraščala s ful občutkom krivde (kar ni nič nenavadnega, če je bil v družini prisoten alkohol) in da te to spremlja še danes. Najbrž počneš to, kar je mama počela zelo dolgo časa...Podpirala je njegovo lenobo, njegovo neodgovornost, njegovo zasvojenost...iskala je izgovore itd. Menim, da očetu pomagaš zato, ker imaš občutek, da mu moraš, ker si...njegova hčerka. Ker smo skoraj vsi odrasli z občutkom, da moraš spoštovat svoje starše/svoje sorodnike samo zato, ker so tvoji starši...pa čeprav so bili do tebe grdi. Po moje mu ne pomagaš zato, ker si tako sama želiš, ampak ker te v to sili vzorec iz otroštva.

Ampak.... tako razmišljam jaz...ti pač razmišljaš drugače. In prav je tako, da smo si različni. Važno je samo to, da si ti v sebi mirna. Vse ostalo kaže samo na to, da delaš proti sebi in proti svojim načelom in tako škoduješ sebi.

Vse dobro!

< Sporočilo je popravil picola1 -- 2.1.2012 14:42:31 >

_____________________________

Indijanska prerokba: Šele, ko boste posekali zadnje drevo, zastrupili zadnjo reko, ulovili zadnjo ribo, šele takrat boste spoznali, da denarja ne morete jesti.